Jedro

Sporno premoženje je tudi po podržavljenju ostalo v sistemu socialnega zavarovanja. Dejanski prenos premoženja v sistem izven socialnega zavarovanja v letu 1966 pa kot izhaja iz upravnih spisov ni bil izveden na podlagi enega izmed predpisov, ki so taksativno našteti v 1. odstavku 247. člena ZPIZ/92, pa tudi tožeča stranka tega ni izkazovala med upravnim postopkom in v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 30.9.1999, s katero je ta zavrnila zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v z.k. vložek št. 700 k.o. C. Zahteva je bila vložena na podlagi določb 247. in 248. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in 7/96, v nadaljevanju ZPIZ/92).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira določbe 247. člena ZPIZ/92. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da je denacionalizacija premoženja nosilcev obveznega socialnega zavarovanja v korist Zavoda mogoča samo pod naslednjimi pogoji: da je bilo premoženje neodplačno podržavljeno ali preneseno na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja in da je bila podlaga za podržavljenje ali neodplačen prenos eden izmed predpisov, naštetih v 1. odstavku 247. člena ZPIZ/92. V konkretnem primeru je med strankama sporno, ali je premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, prešlo na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja na način, ki omogoča denacionalizacijo. Iz podatkov upravnih spisov izhaja in tudi ni sporno, da je bilo predmetno premoženje leta 1948 vknjiženo kot splošno ljudsko premoženje v upravljanju Državnega zavoda za socialno zavarovanje, direkcija B. Zato je tudi po presoji sodišča prve stopnje pravilno sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da iz razloga, ker tožeča stranka v obravnavanem primeru ni izkazala, da bi predmetno premoženje prešlo na uporabnika izven sistema socialnega zavarovanja na podlagi predpisa iz 247. člena ZPIZ/92, ni podlage za denacionalizacijo in zahtevi tožeče stranke ni mogoče ugoditi.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., ki na podlagi 2. odstavka 447. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in 72/2000, v nadaljevanju ZPIZ/99) nadaljuje kot upravičenec že začete postopke za vrnitev premoženja kot tožeča stranka v tem upravnem sporu, vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Kasnejše spremembe upravnega organa so posledice sprememb zakonodaje in vpisa pravnih naslednikov. Na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 14.11.1966 se kot imetnik pravice uporabe zaznamuje: Mestna občina C. Poizvedovalni zapisnik ima podlago v Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lasti (Uradni list SFRJ, št. 12/65) ter tudi podlago v ugotovljenem posestnem stanju nepremičnine. Prenos premoženja izven sistema socialnega zavarovanja je bil dejansko izveden že ob podržavljenju, s poizvedovalnim zapisnikom se je le uskladilo dejansko posestno stanje nepremičnine z zemljiškoknjižnim stanjem. Če bi bilo odločeno, da v tem primeru ni podana pravna podlaga za vrnitev premoženja po 247. členu ZPIZ/92, to pomeni, da se namen zakonodajalca, da se obravnavano premoženje vrne upravičencu, ne more uresničiti.

Predlaga, da pritožbeno sodišče s sklepom razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Mestna občina C. kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

ZPIZ/92 v 247. členu, na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek, določa podlago in pogoje za vračanje premoženja nosilcev obveznega socialnega zavarovanja delavcev v kapitalski sklad Zavoda. Po 1. odstavku navedenega člena so premoženje nosilcev obveznega socialnega zavarovanja delavcev, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno ali neodplačno preneseno na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja po predpisih, ki so navedeni v tem členu, dolžne pravne osebe, ki razpolagajo s tem premoženjem, do višine vrednosti družbenega kapitala, prenesti na Zavod kot na edinega pravnega naslednika.

Pritožbeno sodišče meni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov v upravnih spisih in tudi ni sporna, da je bilo predmetno premoženje 30.3.1948 na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47) vknjiženo kot splošno ljudsko premoženje, kot organ upravljanja tega premoženja pa je bil določen pravni prednik Zavoda (Državni zavod za socialno zavarovanje, direkcija B.). Po mnenju pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je sporno premoženje tudi po podržavljenju ostalo v sistemu socialnega zavarovanja, saj je pravni prednik Zavoda s spornim premoženjem upravljal vse do leta 1966, ko je to prešlo (na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 14.11.1966 na Mestno občino C. (izven sistema socialnega zavarovanja). Dejanski prenos premoženja v sistem izven socialnega zavarovanja v letu 1966 pa kot izhaja iz upravnih spisov, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni bil izveden na podlagi enega izmed predpisov, ki so taksativno našteti v 1. odstavku 247. člena ZPIZ/92. Tožeča stranka pa tudi ni, niti s svoji vlogi, niti med upravnim postopkom, prav tako pa tudi ne v svoji tožbi oziroma pritožbi zoper izpodbijano sodbo, izkazovala prenosa premoženja na Mestno občino C. na podlagi predpisa iz 1. odstavka 247. člena ZPIZ/92. Pritožbeni ugovori tožeče stranke, s katerimi tožeča stranka ponavlja tožbene navedbe, glede na navedeno, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.