Jedro

PGD je sicer obvezna sestavina zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka drugega odstavka 54. člena ZGO-1), vendar pomanjkljivosti vsebine predloženega PGD ne pomenijo, da je vloga za izdajo gradbenega dovoljenja nepopolna. Vloga je namreč nepopolna takrat, ko je zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče obravnavati po vsebini.

Izdelana in predložena projektna dokumentacija pomeni formalni pogoj za popolnost vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, s popolnostjo vloge pa se začne upravni postopek ugotavljanja njene vsebinske utemeljenosti. Ker je del tega postopka ugotavljanje sedanjega in bodočega dejanskega stanja, tudi dopolnjevanje projektne dokumentacije med postopkom samo po sebi ne pomeni dopolnjevanja nepopolne vloge, kot zmotno meni tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je s I. točko izreka izpodbijane odločbe investitorju A. d.o.o., Ljubljana (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo trgovskega centra ... na zemljiščih parc. št. 798/2, 798/3, 798/10, 798/11, 798/12, 798/13, 798/21, 798/23, 798/24, 798/25, 798/27, 798/30, 798/31, 802/14, 802/17 vse k.o. ... in 227/16, 228/32, 228/34, 228/36, 228/38, 228/40, 228/41 vse k.o. ..., po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 7003, datum oktober 2011, Ljubljana, izdelovalca B. d.d., Ljubljana (v nadaljevanju PGD), ki je sestavni del tega dovoljenja in vsebuje dokumente, navedene v nadaljevanju (23). Z II. točko izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja so bili določeni splošni pogoji gradnje, s III. točko izreka pa je bilo ugotovljeno, da sta dostavni mesti za trgovski center, locirani na južni strani objekta med osema 4 in 5 ter na vzhodni strani med osema F in H, in da na severni strani objekta med osema 5 in 6 dostavno mesto za pretovarjanje blaga ni predvideno. S IV. točko izreka je ugotovljeno, da mora prizadeta stranka zagotoviti geotehnični nadzor in reden nadzor stanja obstoječih objektov zaradi gradbenih posegov v njegovi bližini in da mora biti v času gradnje omogočeno nemoteno delovanje sosednjih objektov, sočasno z gradnjo objektov pa mora biti zagotovljena tudi prestavitev vseh infrastrukturnih vodov, objektov in naprav, potrebnih za nemoteno delovanje obstoječih objektov v času gradnje in po njej, morebitne poškodbe okoliških objektov in naprav, nastale v času gradnje, pa morajo biti sanirane na stroške povzročitelja. V V. točki izreka je navedeno, da gradbeno dovoljenje neha veljati, če investitor v treh letih po njegovi pravnomočnosti ne začne z gradnjo, pri čemer lahko v času veljavnosti gradbenega dovoljenja tukajšnji upravni organ na zahtevo prizadete stranke podaljša veljavnost gradbenega dovoljenja, vendar največ dvakrat in to skupaj največ za dve leti. S VI. točko izreka je določeno, da se gradnja lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja pri čemer lahko prizadeta stranka začne z gradnjo tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja, vendar na lastno odgovornost, s VII. točko izreka pa, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja ugotavlja, da je prizadeta stranka izpolnila vse zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jih določa Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Podrobno se opredeli tudi do pripomb stranskih udeležencev, navedenih na ustnih obravnavah in pisnih vlogah, med drugim tudi do tožnikovih.

3. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri obširno navaja razloge, zakaj meni, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito ter predlaga odpravo izpodbijanega gradbenega dovoljenja ter zavrženje zahteve prizadete stranke za izdajo gradbenega dovoljenja oz. podrejeno njeno zavrnitev oz. vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče tožbenih ugovorov ne povzema, saj se je do tistih, ki so za odločitev v zadevi bistvene, podrobno opredelilo v razlogih sodbe.

5. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

6. Prizadeta stranka navaja, zakaj meni, da je tožba neutemeljena, tožnik pa s pripravljalno vlogo prereka navedbe prizadete stranke iz odgovora na tožbo, nanje pa odgovarja prizadeta stranka z nadaljnjo pripravljalno vlogo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt), izpodbijano gradbeno dovoljenje in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno gradbeno dovoljenje, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

9. Kaj mora biti priloženo zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, da se šteje za popolno, izhaja iz 54. člena ZGO-1. Iz drugega odstavka navedene določbe izhaja, da ji mora biti priloženo najmanj dva izvoda projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) in druge listine, če tako določa zakon.

10. PGD je sicer obvezna sestavina zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka drugega odstavka 54. člena ZGO-1), vendar pomanjkljivosti vsebine predloženega PGD ne pomenijo, da je vloga za izdajo gradbenega dovoljenja nepopolna. Vloga je namreč nepopolna takrat, ko je zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče obravnavati po vsebini. Zato je o nepopolni vlogi glede projektne dokumentacije mogoče govoriti le, če vlagatelj ne predloži dveh izvodov PGD, ali če organ ugotovi, da so pomanjkljivosti predložene dokumentacije takšne, da sploh ni mogoče šteti, da je bil zahtevi priložen PGD (tako sodba Upravnega sodišča I U 2196/2009 z dne 6. 5. 2010), kar je tožniku pravilno pojasnil drugostopenjski organ. Vendar tožnik ne zatrjuje, da dokumentacije, ki je bila priložena zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ne bi bilo mogoče šteti za PGD. Zato dopolnitve projekta na vprašanje popolnosti vloge in začetka postopka ne morejo vplivati, s tem pa tudi na vprašanje, ali je treba uporabiti PURES, veljaven pred 1. 7. 2010, ali ne, glede na prehodno določbo 20. člena PURES 2010, po katerem se do 31. 12. 2010 vlogam za izdajo gradbenega dovoljenja prilagajo PGD, izdelani po dosedanjim predpisih.

11. Če organ ugotovi, da je PGD zahtevi priložen (v dveh izvodih), pa v nadaljevanju (če je zahteva tudi sicer pravilno vložena) presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu ZGO-1. Izdelana in predložena projektna dokumentacija namreč pomeni formalni pogoj za popolnost vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, s popolnostjo vloge pa se začne upravni postopek ugotavljanja njene vsebinske utemeljenosti. Ker je del tega postopka ugotavljanje sedanjega in bodočega dejanskega stanja, tudi dopolnjevanje projektne dokumentacije med postopkom samo po sebi ne pomeni dopolnjevanja nepopolne vloge, kot zmotno meni tožnik. Tudi sicer pa tožnik v tožbi jasno ne navede, katerih z zakonom predpisanih listin prizadeta stranka ni predložila, zaradi česar bi bilo treba vlogo zavreči. Sklicuje se le na poziv prvostopenjskega organa z dne 24. 1. 2013, posebej pa izpostavi gradbeno dovoljenje št. 351-2805/2010-32 z dne 25. 7. 2012, pri čemer ne navede, po katerem zakonu naj bi bila navedena listina obvezna priloga zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožbena navedba, da bi morala prizadeta stranka izkazati, da priključki na infrastrukturo obstajajo oz. da je za njih izdano gradbeno dovoljenje, pa je pavšalna, poleg tega sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da bo novozgrajeno omrežje komunalne oskrbe zgrajeno na podlagi naštetih gradbenih dovoljenj, med katerimi je tudi gradbeno dovoljenje za gradnjo prometne in komunalne infrastrukture.

12. Sodišče nadalje pojasnjuje, da stranski udeleženec po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen na določeni pravni normi. Pravno varovan interes, ki ga mora varovati upravni organ, je podan, 1) če se nanaša na določen, omejen krog subjektov, ki se glede na možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih, 2) če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet in 3) če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jih mora pri svojem odločanju v konkretni zadevi upravni organ upoštevati. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes, kot tudi več zasebnih interesov. Ali je v določeni normi utemeljen pravni interes določene osebe, pa je odvisno od njene vsebine, tako je mogoče, da je z normo varovan zgolj javni interes, da sta varovana tako javni kot zasebni interes oziroma da je varovan eden ali več zasebnih interesov. Navedeno je lahko izrecno zapisano v posamezni normi, ali pa je odvisno od njene razlage (tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-741/12 z dne 2. 7. 2015).

13. Sodišče pritrjuje prizadeti stranki, da tožnik s tožbenimi ugovori pretežno ne varuje svojega pravnega interesa, poleg tega se očitane kršitve ne nanašajo na pravne norme, ki so namenjene tudi zaščiti tožnikovega zasebnega interesa. Tožnikove navedbe v delu, ki se nanašajo na utemeljevanje njegove neposredne prizadetosti, pa so pomanjkljive in nekonkretizirane.

14. Prav gotovo tožnik svojega pravnega interesa ne varuje z ugovorom glede neusklajenosti dovoljene gradnje z vročevodom, katerega gradnja je bila dovoljena z drugim gradbenim dovoljenjem, ki ga utemelji zgolj z navedbo, da vročevod leži ob tožnikovih nepremičninah, pri čemer konkretno niti ne navede, kateri pogoj iz 66. člena ZGO-1 naj zaradi tega ne bi bil izpolnjen. Pri tem sodišče zgolj pojasnjuje, da se v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZGO-1 kot dokazilo o zagotovitvi minimalne oskrbe komunalne oskrbe pod določenimi pogoji (če omrežje za oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda ali dostop do javne ceste še ni zgrajeno) šteje tudi pogodba o opremljanju, sklenjena med investitorjem in občino. Pogodba, ki vključuje tudi izgradnjo vročevoda, sklenjena med prizadeto stranko in MOL z dne 23. 1. 2014, je bila v obravnavanem primeru predložena, izdano pa je bilo tudi gradbeno dovoljenje za izgradnjo vročevoda. Poleg tega se izpodbijano gradbeno dovoljenje sploh ne nanaša na vročevod, kar je še dodaten razlog, da sodišče ni preizkušalo tožbenih ugovorov, da bi moral investitor pridobiti tudi spremenjeno gradbeno dovoljenje za gradnjo vročevoda, prav tako pa tudi ne ugovorov, da tožniku ni bil vročen odgovor na pritožbo, v katerem se je prizadeta stranka do navedenega ugovora opredelila, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do izjave.

15. Kljub temu, da se je sodišče do popolnosti vloge in posredno pravilnosti uporabe PURES 2008 že opredelilo, pa še poudarja, da tožnik prav tako ne varuje svojega pravnega interesa z ugovorom, da je toženka zmotno upoštevala določbe PURES 2008, namesto PURES 2010. Ne samo, da v tožbi konkretno ne navede, kako naj bi toženka z očitano kršitvijo posegla v njegov pravni interes, tudi sicer iz navedenega predpisa ne izhaja, da bi bil namenjen zaščiti zasebnega interesa lastnikov sosednjih nepremičnin. Iz vsebine navedenega pravilnika izhaja, da določa tehnične zahteve, ki morajo biti izpolnjene za učinkovito rabo energije v stavbah na področju toplotne zaščite, ogrevanja, hlajenja, prezračevanja ali njihove kombinacije, priprave tople vode in razsvetljave v stavbah, zagotavljanja lastnih obnovljivih virov energije za delovanje sistemov v stavbi ter metodologijo za izračun energijskih lastnosti stavbe v skladu z Direktivo 31/2010/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (UL L št. 153 z dne 18. 6. 2010, str. 13), torej je namenjen zaščiti interesov lastnikov stavbe in zaščiti okolja v smislu ohranitve svetovnega dviga temperature, zmanjšanja skupne emisije toplogrednih plinov in spodbujanja zanesljive oskrbe z energijo.

16. Zakaj zatrjevana pomanjkljivosti v zvezi z dimenzioniranjem vodovodnega priključka ni pomembna za izpolnitev bistvene zahteve varnosti pred požarom, je podrobno pojasnil že prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi, pri čemer se je skliceval na mnenje Uprave RS za zaščito in reševanje z dne 20. 12. 2013, ki je izdala požarno soglasje k navedenemu projektu. Sodišče zato sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Poleg tega je bila gradnja javnega vodovoda predmet drugega gradbenega dovoljenja. Sodišče nadalje pojasnjuje, da se izpolnjevanje bistvene zahteve varnosti pred požarom izkazuje s študijo požarne varnosti, ki jo izdela projektant in je sestavni del PGD, pri čemer upravni organ le preveri, ali ga je izdelala oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta, ter ali je oseba, ki je navedena kot odgovorni projektant, med izdelavo projekta izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta (2. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Vsi udeleženci pri graditvi objektov so namreč po 18. členu ZGO-1 vsak zase in v okviru pravic in dolžnosti, ki jih določa ta zakon, (med drugim) dolžni zagotavljati, da bodo objekti in njihovi posamezni deli zanesljivi in skladni s prostorskimi akti. V projektiranje in projektno dokumentacijo zaradi odgovornosti za strokovne rešitve zato ne upravni organ ne sodišče ne moreta posegati. Upoštevati je namreč treba, da te pripravijo projektanti oz. odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Skladno s prvim odstavkom 47. člena ZGO-1 odgovorni projektant odgovarja za vsak načrt, ki ga je izdelal in potrdil s svojim podpisom in žigom, ter jamči, da je načrt v skladu s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji, da izpolnjuje vse bistvene zahteve in da je v skladu z elaborati. Da bi bila študija požarne varnosti v obravnavanem primeru neskladna s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji, tožnik konkretno ne navaja, zgolj za opredelitev do rešitev, povezanih s požarno varnosti, brez izrecne trditvene podlage, pa tožnici ni bilo treba postaviti izvedenca. Zato tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na strokovna vprašanja glede požarne varnosti v obravnavani zadevi, ne morejo biti pravno odločilni.

17. Prav tako pa tožnik svojih pravnih interesov ne varuje z ugovori glede obstoja pravilnega soglasja C. d.o.o. za priključitev vročevoda in plina. Pri tem sodišče pritrjuje toženki, da tožnik v tožbi ne pojasni, katera sprememba ali dopolnitev projekta ima posledice na izdano soglasje, kakor to ne pojasni tudi tudi glede ostalih soglasodajalcev. Soglasodajalcu namreč ni treba dati soglasja na vsako spremembo projekta, če ta ne vpliva na izdano soglasje. Tudi sicer pa tožnik sam navaja, da je družba C. z dopisom z dne 31. 3. 2015 potrdila, da spremembe projektne dokumentacije ne vplivajo na izdani soglasji (za priključitev in k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja). Zgolj tožnikov dvom, ali je bila navedenemu organu dejansko predložena dokumentacija po zadnji dopolnitvi, brez ustrezne trditvene podlage, pa so na drugačno odločitev ne more vplivati.

18. Tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da se je toženka sklicevala na pravnomočen sklep ARSO iz 62. člena ZVO-1, in se ni opredelila do tožnikovih navedb, da je zoper odločitev, da se mu v tem postopku ne prizna položaja stranskega udeleženca in proti sklepu o „zavrnitvi“ zahteve za vročitev sklepa iz 62.člena ZVO-1 vložil pravna sredstva. Da je navedeni sklep ARSO postal pravnomočen 14. 3. 2015, je toženka ugotovila na podlagi potrdila, ki ga je prejela 10. 4. 2015, pri čemer je pravilno pojasnila, da za ugotavljanje pravnomočnosti drugega organa ni pristojna. Poleg tega je iz vpisnika tega sodišča razvidno, da je s sodbo I U 1088/2015 z dne 4. 2. 2016 potrdilo odločitev toženke o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje lastnosti stranke oz. stranskega udeleženca v postopku preveritve skladnosti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s projektnimi pogoji z dne 9. 3. 2015, kar pomeni, da je postala pravnomočna.

19. Svojih pravno varovanih interesov pa tožnik tudi ne varuje z ugovorom glede kršitve petega odstavka 19. člena Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠO 1/2 Šiška, ŠT /2 Obvoznica in ŠS 1/6 Zgornja Šiška (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji, v nadaljevanju OPPN), ki določa, da je treba pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja izbrati izvajalca arheoloških raziskav, ki bo v času gradnje izvajal arheološko dokumentacijo ob gradnji. Ne samo, da v tožbi konkretno ne navede, kako naj bi toženka z očitano kršitvijo posegla v njegov pravni interes, tudi sicer iz navedene določbe ne izhaja, da bi bil namenjen zaščiti zasebnega interesa lastnikov sosednjih nepremičnin. Sicer pa je toženka v obrazložitvi odločbe obširno pojasnila, zakaj v obravnavanem primeru nadaljnje arheološke raziskave niso potrebne in niso opredeljene v izdanem kulturnovarstvenem soglasju. Enako velja tudi glede ugovora o veljavnosti izdanega kulturnovarstvenega soglasja, poleg tega tožnik v tožbi tudi ni izkazal, da bi spremembe projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja odločilno vplivale na izdano kulturnovarstveno soglasje. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da te ne posegajo v območje kulturne dediščine.

20. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor neskladnosti izdanega gradbenega dovoljenja s prvim odstavkom 27. člena OPPN. Obveznost prizadete stranke, da zagotovi geotehnični nadzor in reden nadzor stanja obstoječih objektov zaradi gradbenih posegov v njegovi bližini, izhaja iz IV. točke izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Kako bo prizadeta stranka to svojo obveznost iz izreka izpolnila, pa ni stvar izreka gradbenega dovoljenja, saj kaj takega niti ZGO-1, niti OPPN ne predpisujeta. V kolikor svoje obveznosti ne bo izpolnila, pa je to stvar inšpekcijskih postopkov.

21. V izpodbijani odločbi je navedeno, da iz PGD izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, pri čemer se je toženka med drugim sklicevala na pogodbo o opremljanju, sklenjeno med prizadeto stranko in Mestno občino Ljubljana, iz odločbe drugostopenjskega organa pa izhaja, da dopolnitve PGD po sklenjeni pogodbi o opremljanju (23. 1. 2014) niso take narave, da bi nanjo pomembno vplivale. Tožnik tem ugotovitvam konkretno ne nasprotuje, zgolj z dvomom, ali so pravilne, brez ustrezne trditvene podlage, pa izpodbijane ugotovitve ne more izpodbiti. Sicer pa tudi glede navedenega ugovora tožnik ne izkaže, da bi z njimi varoval svoj pravno varovan interes.

22. Prav tako tožnik ne izkaže, da svoj pravno varovan interes varuje z ugovori glede etapnosti gradnje. Sicer pa je nanje zadovoljivo odgovoril že prvostopenjski upravni organ, ko je ugotovil, da je bilo v obravnavanem primeru za gradnjo komunalne in prometne infrastrukture izdanih več gradbenih dovoljenj, medtem ko bo objekt s pripadajočo komunalno, zunanjo in prometno ureditvijo zgrajen v eni etapi, pri čemer se po etapah lahko dokončujejo lokali v objektu. Pravilno pa je pojasnil tudi, da je faznost oziroma etapnost gradnje dopustna z 18. členom OPPN.

23. Ne glede na to, da se sodišče pritrjuje strinja, da tožnik s pavšalnimi in neizkazanimi ugovori, da bi predvidena ureditev v zvezi z ureditvijo dostavnih mest in poti, ki so načrtovane izključno na zemljiščih prizadete stranke, lahko negativno vplivala na tožnikove nepremičnine, varuje svoje dejanski in ne pravni interes, saj ne izkaže posega v kakšen njegov pravno varovan interes, pritrjuje tudi utemeljitvi, ki jo je v zvezi z dostavnimi mesti in dostavnimi potmi v izpodbijani odločbi dal prvostopenjski upravni organ. Pri tem je pravilno pojasnil, da je po projektu dostava predvidena s severne, južne in vzhodne strani območja OPPN, kar je skladno z OPPN, pri čemer nikjer ni predpisano, da bi vsi dovozi morali biti dimenzionirani za velika dostavna vozila.

24. Glede hrupa tožnik ne navede, kateri predpis naj bi bil kršen, zato ostane njegov ugovor na ravni pavšalnosti in neizkazanosti. Tudi sicer pa tožnik ne navede, katere njegove nepremičnine bi bile s hrupom med gradnjo obremenjene (na tožnikovih nepremičninah ni objekta oz. je predviden za rušenje). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bile vrednosti kazalcev hrupa izračunane na imisijskih mestih na stanovanjskih objektih, ki bodo s hrupom gradnje najbolj obremenjeni (pri tem ne gre za tožnikove nepremičnine), pri čemer je bilo ugotovljeno, da ne bo presegel kritičnih vrednosti za kazalec hrupa/dan in bo začasen, med gradnjo, gradbišče pa v nočnem času ne bo obratovalo, v času obratovanja pa načrtovani center ne bo pomembnejši vir hrupa in ne bo presegel mejnih vrednosti za vir hrupa. Tudi sicer pa ni sporno, da sta bila k načrtovani gradnji pridobljena okoljevarstveno soglasje in sklep, da PGD ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje.

25. Pavšalen in nekonkretiziran pa je tudi tožnikov ugovor o neskladnosti dovoljene gradnje s 27. členom OPPN, ki določa, da mora biti v času gradnje zagotovljeno nemoteno delovanje sosednjih objektov, pri čemer niti ne navede, delovanje katerega njegovega objekta naj bi bilo v času gradnje moteno. Sodišče se zato do njega ni opredelilo. Sicer pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da iz spremenjenega projekta podrobno izhaja, kako bo v skladu z določili 27. člena OPPN v času gradnje omogočeno nemoteno delovanje sosednjih objektov.

26. Glede zaščite gradbene jame sodišče pritrjuje toženki, da tožnikovih pripomb ni mogoče upoštevati, saj je iz predloženega načrta gradbene jame razvidno, da niso predvideni nobeni posegi na sosednja zemljišča, pri čemer tožnik v tožbi konkretno ne pojasni, zakaj meni, da predvidena rešitev ni primerna. Ugotovljeno je bilo tudi, da je projektant, ki je izdelal načrt izkopa in zaščite gradbene jame, izpolnjeval pogoje za projektanta, prav tako je zahtevane pogoje izpolnjeval tudi odgovorni projektant, v izreku pa je zapisana tudi obveza prizadete stranke, da zagotovi geotehniški nadzor in reden nadzor stanja obstoječih objektov zaradi gradbenih posegov v njegovi bližini, ter da morebitne poškodbe okoliških objektov in naprav, nastale v času gradnje, sanira na svoje stroške. Tudi sicer pa tožnik ni navedel, v kateri njegov obstoječi objekt bi bilo lahko zaradi neprimerne zaščite gradbene jame poseženo.

27. Glede ugovora, da bi morala toženka prizadeto stranko pozvati, naj predloži čistopis projektne dokumentacije, pa sodišča pojasnjuje, da je glede na tretji odstavek 16. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji zahteva na predložitev čistopisa projekta zgolj možnost, dana toženki, če oceni, da je zaradi sprememb in dopolnitev nepregleden. V obravnavanem primeru se toženka za to možnost ni odločila. Ne more pa čistopisa projekta zahtevati stranka z interesom. Tudi sicer pa tožnik konkretno ne navede, v katerem delu je bil projekt tako nepregleden, da ga ni mogoče preizkusiti. Ker tožnik v tožbi ne navaja, v katere njegove neposredne pravne koristi posegajo sporne določbe OPPN, ki naj bi bile nedoločne oz. nedoločljive, sodišče navedenega tožbenega ugovora ni preizkusilo.

28. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na tožbo in pripravljalno vlogo oziroma navedbami v njima ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2).