Jedro

Čeprav je okrožni državni tožilec v nekaterih primerih med preiskavo prisostvoval zaslišanju obdolžencev in prič, v pritožbenem postopku pa je sodeloval kot zastopnik obtožbe pred pritožbenim sodiščem na seji senata, ni bila kršena 4. točka 39. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 41. člena ZKP. V postopku je namreč nastopal kot stranka, pri čemer posamezna faza kazenskega postopka ne izključuje nastopanja iste osebe kot stranke, zato smiselna uporaba 4. točke 39. člena ZKP ne pride v poštev.

SOVA je prisluškovanje kot tehnično opravilo izvajala po naročilu policije, ki je imela ustrezno pooblastilo preiskovalnega sodnika. Izbira tehničnega izvajalca ni prekoračitev pooblastil in kršitev 5. odstavka 152. člena ZKP.

Izrek

Zahteve obsojenega G.R., zagovornika obsojenega M.J. in zagovornika obsojenega E.H. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krive obsojence E.H., M.J., V.B., Ž.M. in G.R. kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili v sostorilstvu po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi z 25. členom KZ, V.B., G.R. in Ž.M. pa vsakega za po 1 kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in izreklo obsojencem E.H. in M.J. po 3 leta zapora, V.B. 1 leto in 6 mesecev zapora, Ž.M. 1 leto in 2 meseca zapora in G.R. 1 leto in 6 mesecev zapora. V izrečene kazni je bil obsojencem vštet prestani pripor. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju pritožb zagovornikov in obsojenega V.B. samega prvostopno sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je pritožbi zagovornika obtoženega G.R. ugodilo in temu obsojencu kazen znižalo na 1 leto in 2 meseca zapora, deloma pa je ugodilo pritožbam obsojenega V.B. in njegove zagovornice ter zagovornikov obtoženih E.H. in M.J. tako, da je obsojenim E.H. in M.J. kazen znižalo na 2 leti zapora vsakemu, obsojenemu V.B. pa kazen znižalo na 1 leto in 2 meseca zapora. V ostalem je pritožbe zagovornikov in obsojenca V.B., v celoti pa zagovornika obsojenega Ž.M. zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni G.R. je dne 20.5.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri ne uveljavlja nobenih razlogov, iz katerih je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, predlaga le, da mu Vrhovno sodišče izrečeno kazen drugostopnega sodišča spremeni v pogojno obsodbo. V zahtevi izraža skrb, kako bo družina preživela v času njegovega prestajanja kazni. Obsojenčeva žena ne dobi zaposlitve. Obsojenec je delal pogodbeno tudi po 16 ur dnevno. Vzrok, da je pristal za preprodajo mamil, s tem, da je postal kurir, je ravno v okoliščini, da žena ni dobila zaposlitve. Svoje dejanje obžaluje, ker se čuti krivega.

Zagovornik obsojenega M.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 14.7.1998, uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, in sicer vidi vložnik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 2. odstavka 371. člena ZKP v tem, da na obravnavi dne 13.5.1997 ni bil navzoč tolmač za hrvaški jezik. V zapisniku te obravnave je na strani 10. zapisano, da so se kasete telefonskih razgovorov poslušale v hrvaškem jeziku, katerega naj bi člani senata, tožilec, obdolženec in zagovornik razumeli, na kar bi se po preloženi glavni obravnavi napravilo prevod pismenih izsledkov iz hrvaškega v slovenski jezik s pomočjo enega od sodnih pripravnikov. Po določbi 11. člena Ustave Republike Slovenije je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, ZKP v 6. členu pa določa, da kazenski postopek teče v slovenskem jeziku. Po določilu 8. člena ZKP pa ima obdolženec na obravnavi pravico uporabljati svoj jezik. Ker so bili pogovori na kasetah v hrvaškem jeziku, je imel obdolženec pravico do prevajanja v slovenski jezik, kar mu je bilo sodišče dolžno zagotoviti s pomočjo sodnega tolmača, tega pa ni bilo, obsojeni M.J. pa se tej pravici tudi ni odpovedal, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, ki tudi ne vsebuje vsebine, določene po 2. odstavku 8. člena ZKP. Napaka je tudi glede uporabe jezika na obravnavi 12.6.1997, ko je na strani 3. zapisnika zapisano, da je predsednik senata skupaj s strokovno sodelavko napravil prevod prisluhov v tistem delu, ki so napisani v hrvaškem jeziku. Po mnenju vložnika predsednik senata v zadevi, ki jo obravnava, ne more opravljati vloge sodnega tolmača, s čemer pa je podana kršitev 3. odstavka 8. člena, ki je relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Končno vložnik meni, da je podana kršitev kazenskega postopka iz 4. točke 1. odstavka 39. člena v zvezi s 1. odstavkom 44. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je v teku kazenske preiskave pri zaslišanju obsojenega M.J. 27. in 28.11.1996 sodeloval okrožni državni tožilec P.T., ki je dne 4.3.1998 zastopal obtožbo na pritožbeni seji Višjega sodišča v Kopru. Zaradi vsega povedanega vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča, hkrati predlaga, da se obsojenemu M.J. izvršitev kazni odloži. Zagovornik E.H. je v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 14.7.1998, uveljavljal kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev 4., 11., 18., 44., 45. členov ZKP. Hkrati meni, da so podane kršitve določb 13., 14., 15., 23. in 29. člena Ustave RS. Vložnik zatrjuje, da je bila kršena njegova pravica do obrambe s tem, da preiskovalni sodnik, kljub večkratnim prošnjam zagovornika obsojenega E.H., le-temu ni želel sporočiti ure zaslišanja oziroma privedbe obsojenca k dežurnemu sodniku. Na dan zaslišanja se je zagovornik zglasil pri preiskovalnem sodniku v trenutku, ko je preiskovalni sodnik v sobi opravljal razgovor s H. in ni dovolil navzočnosti zagovornika kljub temu, da je ta imel pooblastilo in tudi ni želel sprejeti pooblastila v spis, kar vse je razvidno iz spisa. Naslednji dan ob 13,21 uri je preiskovalni sodnik poslal v pisarno zagovornika fax, da bo zaslišanje obsojenega E.H. istega dne ob 15. uri.

Nadaljnja kršitev je v tem, da je kot pristojni tožilec v preiskavi nastopal P.T., ki je zastopal obtožbo tudi pri Višjem sodišču v Kopru na seji 4.3.1998. V smislu 1. odstavka 44. člena ZKP veljajo določbe o izločitvi sodnikov smiselno tudi za državne tožilce. Po oceni vložnika gre za bistveno kršitev postopka, ki sama po sebi jemlje verodostojnost kazenskemu postopku, sicer pa je kršen tudi 18. člen ZKP, ko sodišče ni upoštevalo pripomb obrambe o tem, da so bili vsi prisluhi, ki jih je opravljala SOVA, nezakoniti in zaradi tega predlagano, da se iz spisa izločijo. Nadaljnja kršitev je po mnenju vložnika v tem, da je v konkretnem primeru obisk državnega tožilca pri obdolžencih v tem kazenskem postopku potekal na nezakonit in na nedovoljen način, ko so policisti z vplivanjem na obdolžence le-te prepričali, da naj napišejo pismo državnemu tožilcu. Pismo je bilo naslovljeno na državnega tožilca, ki je sodeloval v predhodnem postopku kot tožilec in pred Višjim sodiščem v Kopru, ko je zastopal interese višjega državnega tožilca, sta pa ti dve funkciji nezdružljivi glede na določilo, da ne more nastopati tožilec pred enim sodiščem, če je v isti zadevi pred drugim sodiščem opravljal to funkcijo. Po mnenju vložnika naj bi bila kršena tudi določila o izločitvi zapisnikarjev, ko sta v zadevi nastopala med drugim dva preiskovalna sodnika, in sicer tudi M.Š., katerega soproga je opravljala naloge zapisnikarice. Kljub pritožbenim in drugim predlogom obrambe niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče nista dala dovolj pozornosti predlogu, da se alternativno izločijo zapisniki, ki jih je pisala navedena zapisnikarica. Za bistveno kršitev določb postopka gre tudi v primeru, ko je predsednik senata prevajal zapisnike prisluhov, kot je to razvidno na 3. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.6.1997, kjer je navedeno, da je "predsednik senata skupaj s strokovno sodelavko napravil prevode prisluhov". Protispisna je tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bil kot priča zaslišan M.P. glede okoliščine, kdo je izvajal prisluhe telefonskim razgovorom ali policija ali SOVA. Obramba je trikrat predlagala, da se zasliši kot priča M.P., pa tega prvostopno sodišče ni storilo, višje sodišče pa v nasprotju s to ugotovitvijo ugotavlja, da je bil M.P. zaslišan. Te kršitve po mnenju vložnika predstavljajo tudi zatrjevane ustavne kršitve. Zato predlaga razveljavitev napadenih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in hkrati, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev izrečene kazni do dokončne odločitve.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru na vložene zahteve za varstvo zakonitosti predlaga, da Vrhovno sodišče vse tri zahteve kot neutemeljene zavrne. Obsojeni R. se v svoji zahtevi zavzema za izrek nižje kazni in opisuje družinsko situacijo - tedaj ne uveljavlja kršitev, ki bi jo bilo moč upoštevati v smislu 420. člena ZKP v okviru tega izrednega pravnega sredstva. Zagovornika E.H. in M.J. uveljavljata številne kršitve določb kazenskega postopka in menita, da so bile obsojencem kršene ustavne pravice, česar podatki spisa ne potrjujejo. Prisluhi so bili prevedeni v hrvaški jezik (pravilno slovenski jezik) s pomočjo tolmačice, ki jo je predsednik senata zaprisegel (l. št. 976-996), na obravnavi dne 23.1.1997 pa so bili prevodi prečitani, pri čemer je izrecno navedeno, da je predsednik senata s strokovno sodelavko D.U. kot zapriseženo tolmačinjo te prevode pripravil. Pravica do uporabe svojega jezika je bila obsojencem zagotovljena v okviru zakona, enako pravica do obrambe in zakonitega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, kar zagovornika v zahtevah uveljavljata kot kršitve ustavnih pravic.

Obsojena E.H. in M.J. ter njuna zagovornika sta prisostvovala seji pritožbenega sodišča. Ob smiselni uporabi določb o izločitvi državnih tožilcev bi po 44. členu ZKP imela v okviru uporabe 3. odstavka 41. člena ZKP možnost predlagati izločitev višjega državnega tožilca P.T., vendar ne iz razlogov 4. točke 1. odstavka 39. člena ZKP, ker višji državni tožilec ni oseba, ki bi v zadevi odločala, temveč je le stranka v postopku. Njegova udeležba v danem primeru ne predstavlja kršitve določb ZKP. Stališča vlagateljev glede izločitve zapisnikarice in uporabe nedovoljenih dokazov niso sprejemljiva, o čemer je pravilno razlogovalo že pritožbeno sodišče v svoji sodbi.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojeni G.R. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti s tem, ko predlaga znižanje pravnomočno izrečene kazni zapora, ne uveljavlja nobenega od razlogov, iz katerih je mogoče skladno s 420. členom ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Po tej določbi je namreč mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložnik, kot že rečeno, v svoji zahtevi ne uveljavlja nobenega od prej naštetih primerov, zato je bilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrniti.

Zagovornika obsojencev M.J. in E.H. skladno uveljavljata kršitev 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko naj bi del postopka na glavni obravnavi 13.5.1997 potekal v hrvaškem jeziku glede na to, da je predsednik senata med dokazovajem z listinsko dokumentacijo bral zapise prisluhov v hrvaškem jeziku, to naj bi bilo v nasprotju tako s 6. kot 8. členom ZKP ter z 11. členom Ustave RS. Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni zagrešilo očitane kršitve. Ni dvoma, da je predsednik senata v dokazne namene 13.5.1997 v soglasju s senatom in strankami predvajal posnetke prisluhov, kot so bili posneti, to je v hrvaškem jeziku, brez navzočnosti sodnega tolmača, vendar z zapisniško ugotovljeno odločitvijo, da se bo naslednji dan ponovil dokaz in sicer branje prevoda prej omenjenih prisluhov v slovenski jezik, kar bo opravljeno po zapriseženem sodnem tolmaču, ki v sodelovanju s predsednikom pripravi ustrezen prevod, kar se je tudi zgodilo. V opisanem postopku tako ni podana očitana bistvena kršitev postopka glede uporabe slovenskega jezika v postopku pred sodiščem, zato vložnika v tej smeri s svojo zahtevo nista mogla imeti uspeha. Sodni tolmač, ki je sodeloval pri pripravi prevoda in pri izvajanju dokaza s tem v zvezi, je bil pravilno postavljen in zaprisežen. Očitek obeh vložnikov, da gre za očitno sporno kvalificiranega pripravnika za izvajanje tolmačenja iz hrvaškega jezika v slovenski jezik je tako brezpredmeten. Vsebinskih pripomb na prevod in samo nastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 14.5.1997 vložnika nista navedla. Sama udeležba predsednika senata izven glavne obravnave pri pripravi prevoda, ko je avtorstvo prevoda izven dvoma pripisati postavljenemu sodnemu tolmaču, tako tudi ni relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka in sicer 3. odstavka 8. člena ZKP, kot zmotno misli vložnik - zagovornik obsojenega M.J. Nadaljnja bistvena kršitev kazenskega postopka, ki jo uveljavljata vložnika, je nastopanje okrožnega državnega tožilca P.T. v tem kazenskem postopku, in sicer v fazi kazenske preiskave in pozneje na seji pritožbenega sodišča. Tudi navedena kršitev ni podana. V 4. točki 39. člena ZKP je določeno, da sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali po 284. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec. V 1. odstavku 44. člena ZKP pa je določeno, da se uporabljajo smiselno določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov tudi za državne tožilce in osebe, ki po zakonu o državnem tožilstvu so upravičene zastopati državnega tožilca v postopku, za zapisnikarje, tolmače in strokovnjake in pa izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega. Okrožni državni tožilec T. je res v nekaterih primerih v teku preiskave prisostvoval zaslišanjem obdolžencev in prič, pozneje pa v pritožbenem postopku sodeloval kot zastopnik obtožbe pred pritožbenim sodiščem na seji senata. Pri opravljanju te fukcije pa ni ravnal v nasprotju z določbo 4. točke 39. člena ZKP glede na to, da je v postopku nastopal kot stranka, pri čemer po oceni Vrhovnega sodišča posamezna faza kazenskega postopka ne izključuje nastopanje iste osebe v funkciji stranke. Smiselna uporaba te določbe tako ne pride v poštev, zato tudi 44. člen ZKP v zvezi s 4. točko 39. člena ZKP ni bil kršen. Tudi ni bilo nobene ovire, da bi obramba predlagala eventuelno izločitev državnega tožilca T. v smislu 41. člena ZKP. Zagovornik obsojenega H. uveljavlja kršitev postopka, ki naj bi bila v tem, da je soproga preiskovalnega sodnika Š., ki je v tej zadevi prav tako opravljal posamezna preiskovalna dejanja, sodelovala z drugim preiskovalnim sodnikom kot zapisnikarica, s čemer naj bi bili z njeno udeležbo izvedeni dokazi in zagovori nedovoljeni. Ob izostanku ravnanja strank v smislu 41. člena ZKP po oceni Vrhovnega sodišča očitana kršitev ni podana. Glede na to, da je bila v pritožbi vložnika zoper prvostopno sodbo uveljavljana ista kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče v tej smeri podalo ustrezne razloge, ki jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema.

Očitek vložnika, odvetnika K., o kršitvah pravice obrambe, ki naj bi jih v predkazenskem postopku zagrešil preiskovalni sodnik s tem, ko ni dovolil navzočnosti zagovorniku s pooblastilom pridržanega obdolženca H. pri razgovoru z njim v sodni pisarni, ko je bil tja priveden, zagovornik pa je predložil pooblastilo preiskovalnemu sodniku, ki je sprejem tega odklonil ter nato z zamudo obvestil zagovornika oziroma njegovo pisarno o naroku, ko je bil zaslišan obsojeni H., ne predstavljajo očitanih kršitev pravic obrambe. Po podatkih spisa je bila obsojenemu E.H. odvzeta prostost 25.11.1996, ko naj bi bila pri njem v navzočnosti zagovornika - vložnika M.K. - opravljena hišna preiskava. Preiskovalni sodnik je opravil prvo zaslišanje obsojenega E.H. 27.11.1996 z začetkom ob 13.50 uri, na kateri je obsojenec izjavil, da se bo zagovarjal v navzočnosti odvetnika M.K., ki ga je že pooblastil. Istočasno je bilo predloženo pooblastilo obsojenca za odvetnika M.K. Na tem naroku je bil zoper obsojenega H. na predlog državnega tožilca odrejen pripor. Zaslišanje tega obsojenca se je nadaljevalo 28.11.1996 ob 15.40 uri, in sicer v navzočnosti zagovornika M.K. Drugih podatkov v zvezi s pridržanjem obsojenega H. v spisu ni, razen zaznambe ob koncu zaslišanja 28.11.1996, in sicer "odvetnik pripomni, da se naj v zapisnik zapiše, da se je zglasil na preiskovalnem oddelku koprskega sodišča dne 27.11.1996 in da ga je sodnik ob 15. uri zavrnil. Časovno zaporedje dogajanj ob prvem zaslišanju obsojenega E.H. 27.11.1996 je naslednje: zaslišanje se je začelo ob 13.50 uri in bilo zaključeno, glede na to, da je obsojenec odklonil zagovor zaradi odstonosti zagovornika, ob 14.05 uri. Do stika s preiskovalnim sodnikom in zagovornikom je prišlo ob cca 15. uri, ko je ob tem zagovornik ob 14.50 uri predložil pooblastilo. Glede na izkazan rezultat procesnih dejanj 27. in 28.11.1996 o kaki kršitvi pravic obrambe s preprečevanjem stikov obsojenca z njegovim zagovornikom tako ni mogoče govoriti in je zato očitana kršitev postopka v nasprotju s podatki spisa v obravnavani kazenski zadevi.

Pritrditi je zatrjevani protispisnosti vsebine obrazložitve pritožbenega sodišča o okoliščini, da je bil po navedbah te obrazložitve kot priča zaslišan M.P. o okoliščini, kdo je izvajal prisluhe telefonskih razgovorov - ali policija ali SOVA. Iz razpravnega zapisnika z dne 12.6.1997 je razvidno, da je predsednik senata opravil z navedenim M.P. med glavno obravnavo telefonski razgovor, s katerega vsebino je seznanil sodišče in navzoče stranke. Navedena netočnost v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča nima vpliva na pravilnost in zakonitost ne prvostopne sodbe niti sodbe pritožbenega sodišča. Glede na že večkrat obrazloženo stališče Vrhovnega sodišča, da zgolj tehnično izvajanje prisluhov, kot se zatrjuje, da ga je izvajala SOVA, po podatkih spisa pa so bili prisluhi opravljeni s tehnično službo policije, oziroma organov za notranje zadeve, ne predstavlja očitane kršitve, ki naj bi vplivala na veljavnost dokazov, pridobljenih s prisluhi telefonskim razgovorom obsojencev med seboj in s tretjimi osebami. Prisluhi kot tehnično opravilo, so bili izvajani po naročilu policije, ki je imela ustrezno pooblastilo preiskovalnega sodnika. Sama tehnična izvedba ni kršitev 5. odstavka 152. člena ZKP, ki določa, da odredbo iz 1. odstavka tega člena izvršijo organi za notranje zadeve. Izbira tehničnega izvajalca snemanja ni prekoračitev pooblastil na tem področju odkrivanja kaznivih dejanj.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena kršitev zakona, ki jih uveljavljajo vložniki v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti, zato je vse tri zahteve zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).