Jedro

Obstoj solastnine na obravnavani nepremičnini in spor s tem v zvezi (začet postopek delitve te nepremičnine) po presoji sodišča v konkretni zadevi ne predstavljajo okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da tožnica z njej solastnim deležem te nepremičnine dejansko ne more razpolagati (v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z delitvijo nepremičnine parc. št. 111, k. o. Voglje.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica ne izpolnjuje materialnega kriterija za dodelitev BPP. Tožnica je namreč lastnica do 1/2 nepremičnine parc. št. 111, k. o. Voglje, površine 534 m2, kar ob povprečnih cenah tovrstnih nepremičnin na trgu (236,00 EUR/m2) predstavlja premoženje v vrednosti 63.012,00 EUR. Toženka se sklicuje na pravni standard "možnosti razpolaganja", kot je bil zapolnjen v sodni praksi. Ugotavlja, da v zemljiški knjigi pri nepremičnini ni vknjižene prepovedi odtujitve, zato tega premoženja ni mogoče obravnavati kot premoženje v smislu tretjega odstavka 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), s katerim tožnica dejansko ne bi mogla razpolagati. Tožnica sama te nezmožnosti, kljub pozivu toženke k izjasnitvi, tudi ni dokazala. Glede na navedeno tožnica ne izpolnjuje materialnega kriterija za dodelitev BPP (prvi in drugi odstavek 14. člena ZBPP v zvezi s 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih - ZSVarPre), zato je bilo njeno prošnjo treba zavrniti.

3.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je toženka zmotno uporabila določbe ZBPP glede upravičenosti do BPP. Sklicuje se na sodbo tega sodišča, III U 140/2011, iz katere izhaja stališče, da solastniškega deleža na nepremičnini, ki je predmet razdružitve, ni mogoče šteti kot premoženje prosilca, s katerim ta lahko razpolaga. Pojasnjuje, da je v konkretnem primeru BPP namenjena ravno navedenemu postopku delitve, ki pred Okrajnim sodiščem v Kranju teče pod opr. št. II N 21/2024. Pričeti postopek pomeni, da z nepremičnino tožnica ne more razpolagati. Pojasnjuje okoliščine nakupa zemljišča, ki je bilo prej kmetijsko, sedaj pa je po namenski rabi zazidljivo. Izpostavlja, da je po razpadu zunajzakonske skupnosti bivši partner tožnice izjavil, da v nepremičnino, dokler na njej ni izključna pravica enega izmed njiju, ne bo vlagal, enako velja za predvidena gradbena dela in izpolnjevanje obvez glede gradnje skupne ceste. Svojega solastnega deleža ni pripravljen prepustiti tožnici niti ga ni pripravljen odkupiti, ravno tako ni pripravljen na skupno prodajo in delitev kupnine, saj želi, da o tem, komu naj nepremičnina pripade v naravi, odloči sodišče. Ne vzdrži tako toženkino tolmačenje, da tožnica z nepremičnino lahko razpolaga. To bi lahko prodala solastniku, kar ta zavrača, prodaja na prostem trgu tretji osebi pa v dani situaciji ne bi dosegla tržne višine nepremičnine, zaradi nagajanj bivšega partnerja. Kdorkoli bi tožničin solastni delež na nepremičnini na ta način kupil, bi to zaradi vsega omenjenega storil za bistveno znižano vrednost. Toženkino nasprotno tolmačenje, ki tožnici dopušča le prodajo njenega solastnega deleža, predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom. Tožnica izpostavlja še, da jo je toženka s pozivom z dne 15. 3. 2024 pozvala zgolj k opredelitvi vrednosti nepremičnine, s katero je tožnica soglašala. Toženka pa je ni pozvala k pojasnilu, zakaj meni, da z nepremičnino ne more razpolagati oziroma je vnovčiti. Če bi tožnica svoj delež lahko unovčila po tržni ceni, delitev nepremičnine ne bi bila potrebna, tako pa tudi ne BPP. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila tožnica pozvana, da se izjasni tako glede vrednosti solastniškega deleža kot glede njene možnosti razpolaganja z njim. Na poziv z dne 15. 3. 2024 tožnica ni odgovorila in tako nezmožnosti razpolaganja z nepremičnino ni izkazala. V izpodbijani odločbi je toženka zavzela stališče, ki je skladno z ustaljeno sodno prakso (toženka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 236/2013). Dejstvo, da ima tožnica nepremičnino, in ostale navedbe tožnice (nesodelovanje bivšega partnerja pri izpolnjevanju dogovorov v zvezi z nepremičnino) predstavljajo okoliščine, ki sicer zmanjšujejo možnost pravnega prometa, vendar ne pomenijo okoliščin, ki bi jih toženka lahko upoštevala pri ugotavljanju izpolnjevanja premoženjskega kriterija za BPP. V zemljiški knjigi ni vpisanih nobenih pravic ali dejstev, ki formalno omejujejo razpolaganje s solastniškim deležem na tej nepremičnini. Tožnica je šele v tožbi (ne pa že v prošnji oz. v okviru odgovora na poziv) pojasnila, zakaj je prodaja nepremičnine omejena oz. otežena, vendar možnost razpolaganja v skladu s sodno prakso zajema bistveno širši koncept razpolaganja, ki se ne omejuje zgolj na odtujitev nepremičnine, pač pa zajema tudi možnost obremenitve te (najem kredita) in druge pravnoposlovne načine unovčitve te, da se zagotovijo sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Toženka tako vztraja, da razlogi, da tožnica z nepremičnino v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP ne bi mogla razpolagati, niso izkazani. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5.Sodišče je v zadevi dne 29. 8. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki se jo je udeležila tožnica (po pooblaščencu). Toženka se glavne obravnave ni udeležila, sodišču je sporočila, da se tej odpoveduje.

6.Tožnica je na glavni obravnavi izpostavila, da se ne strinja z razlago toženke, da je z nepremičnino mogoče razpolagati v smislu obremenitve te s hipoteko. Glede na to, da glede nepremičnine teče postopek razdružitve, je že to ovira zaradi katere gotovo noben posojilodajalec ne bi želel vzeti zavarovanja na takšni nepremičnini, saj je že zgolj, če gre za solastniški delež nepremičnine, takšno nepremičnino v izvršilnem postopku nemogoče prodati. Sam potek postopka razdružitve pa naredi nepremičnino še bolj nezanimivo za potencialne kupce. Glede dejstva, da se tožnica na poziv toženke, da se izjasni zakaj z nepremičnino ne more razpolagati, ni izjavila, pa je tožnica izpostavila, da gre v bistvu za pravno vprašanje in ne dejansko vprašanje, tako da tožnica ni prekludirana glede navedb v tej smeri.

7.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 (izpodbijana odločba), A3 (predlog za delitev nepremičnine) in A5 (ZK izpisek), ter v listine v upravnem spisu zadeve. Dokazna predloga tožnice po vpogledu v listine na list. št. A4 in A6 je sodišče zavrnilo kot nedopustna, saj tožnica teh dokaznih predlogov ni podala že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, njihovega predlaganja šele v upravnem sporu pa po presoji sodišča ni upravičila.

K I. točki izreka:

8.Tožba ni utemeljena.

9.V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z delitvijo nepremičnine parc. št. 111, k. o. Voglje.

10.ZBPP v 13. členu določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). V 14. členu ZBPP določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek).

11.ZSVarPre v prvem odstavku 27. člena določa, da se (ne glede na siceršnje določbe poglavja, ki se nanaša na denarno socialno pomoč) denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Skladno s prvim odstavkom 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) se med premoženje, ki se upošteva, šteje tudi nepremično premoženje. Skladno s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS pa to ne velja za stanovanje ali stanovanjsko hišo, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.

12.V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da je tožnica solastnica do 1/2 nepremičnine parc. št. 111, k. o. Voglje. Ravno tako je med strankama nesporno, da vrednost tožnici solastnega dela te nepremičnine znaša 63.012,00 EUR oz. več kot 23.274,24 EUR (kolikor je v času izdaje izpodbijane odločbe znašala višina 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka). Navedeno bi tako pomenilo, da tožnica ne izpolnjuje cenzusa (materialnega pogoja), kot ga za dodelitev BPP določa 14. člen ZBPP.

13.Vendar pa tožnica uveljavlja, da z obravnavano nepremičnino (oz. njej solastnim deležem te) dejansko ne more razpolagati. ZBPP v tretjem odstavku 14. člena namreč določa, da se ne glede na (že citirane) določbe prvega in drugega odstavka istega člena pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

14.Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da tožnica dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da z njej solastnim deležem nepremične parc. št. 111, k. o. Voglje, dejansko ne more razpolagati, v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe na način, kot to stori v tožbi, ni navajala oziroma zatrjevala. Iz upravnega spisa zadeve ob tem izhaja, da je toženka tožnico (v nasprotju s tožbenimi očitki slednje) s pozivom z dne 15. 3. 2024 (ki je bil tožnici vročen dne 19. 3. 2024) seznanila s svojimi ugotovitvami glede lastništva obravnavane nepremičnine ter vrednostjo te, ob tem pa jo je pozvala tudi k opredelitvi glede zmožnosti razpolaganja s to nepremičnino. V pozivu je toženka tako (med drugim) navedla: "V danem roku lahko tudi izkažete, da z navedenim premoženjem dejansko ne morete razpolagati (obremenjenost s hipoteko ne pomeni nezmožnosti razpolaganja). V kolikor boste izkazali upravičene razloge, na podlagi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da niso zakrivljeni po lastni volji, organ za BPP tega premoženja ne bo upošteval pri ugotavljanju vašega materialnega položaja". Toženka na navedeni poziv ni odgovorila.

15.Navedeni poziv je bil na glavni obravnavi predočen tudi pooblaščencu tožnice, ki je s tem v zvezi navajal, da tožnica kot pravni laik očitno ni razumela pravilno poziva toženke za dopolnitev vloge in je to lahko sanirala šele pooblaščenka, ko je zadevo dobila v delo. Sodišče sodi, da je bil citiran poziv toženke tožnici jasen in razumljivo zapisan, tožnica pa nanj z ničemer (tudi laično) ni odgovorila. Tožnica se ob tem tudi ne more sklicevati na nepoznavanje prava, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje. Gre za pravno fikcijo (neizpodbojno domnevo), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena Ustave).

16.Iz navedenega izhaja, da v tožbi zatrjevana dejstva in okoliščine, s katerimi tožnica zatrjuje nezmožnost dejanskega razpolaganja z obravnavano nepremičnino (da bivši partner svojega solastnega deleža ni pripravljen prepustiti tožnici, da tožničinega deleža ni pripravljen odkupiti, da ji bivši partner "nagaja", zaradi česar bi v primeru prodaje njej solastni delež nepremičnine dosegel bistveno znižano vrednost, itd.), iz razloga, ker jih tožnica ni navajala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, tega pa po presoji sodišča ni upravičila, predstavljajo nedovoljene tožbene novote (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Enako velja tudi za dokaze, v tožbi predlagane v dokazovanje navedenih dejstev, to je za listine na list. št. A4 in A6, ki jih tožnica tekom upravnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe ni predlagala, njihovega predlaganja šele v upravnem sporu pa ni z ničemer upravičila. Tako zatrjevanih dejstev sodišče posledično ni upoštevalo, opredeljene dokazne predloge pa je zavrnilo kot nedopustne.

17.Kolikor tožnica uveljavlja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo s tem, ko ni upoštevala, da tožnica z njej solastnim deležem nepremičnine (že po naravi stvari) ne more razpolagati zaradi obstoja solastnine in spora s tem v zvezi, sodišče pritrjuje toženki, ki izpostavlja, da po ustaljeni sodni praksi navedene okoliščine ne pomenijo nezmožnost dejanskega razpolaganja z nepremično.

18.Vrhovno sodišče je v sodbi, X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014, že zavzelo stališče, da je v kontekstu namena BPP pravni standard "možnosti razpolaganja" (iz 14. člena ZBPP) treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Razpolaganje s premoženjem torej ne pomeni le njegove prodaje. Ob tem je Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi zavrnilo tudi revizijski ugovor, da revident zaradi solastniškega razmerja na nepremičnini s svojim premoženjem ne more razpolagati. Po določbi tretjega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lahko namreč solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Kadar je predmet solastnine nepremičnina, pa imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Solastniški delež na nepremičnini je tako lahko samostojen predmet hipoteke, zgolj za obremenitev celotne nepremičnine v solastnini s hipoteko je potrebno soglasje vseh solastnikov. To pa pomeni, da lahko solastnik s svojim solastniškim deležem na nepremičnini samostojno razpolaga (ga odsvoji, obremeni) oziroma pomeni, da tudi solastniško razmerje na nepremičnini za revidenta samo po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s tem premoženjem.

19.Glede na stališča, ki jih je sprejelo v obrazložitvi omenjene sodbe, je že Vrhovno sodišče zavrnilo sklicevanje takratnega revidenta na sodbo v zadevi III U 140/2011, na katero se v svoji tožbi sklicuje tudi tožnica. Takšno sklicevanje kot nerelevantno zavrača tudi naslovno sodišče, saj iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, pa tudi iz kasnejše prakse tega sodišča (npr. v sodbah, I U 1832/2016 z dne 7. 2. 2017, ter, I U 666/2019 z dne 14. 5. 2019), izhaja, da je bilo stališče, kot izhaja iz sodbe, III U 140/2011 z dne 8. 7. 2011, v kasnejši (ustaljeni) upravnosodni praksi preseženo.

20.Sodišče ob tem dodaja, da tožnica v tožbi tudi sama dejansko pritrjuje, da bi solastni delež na nepremičnini lahko prodala - uveljavlja namreč zgolj, da pri prodaji (zaradi okoliščin, vezanih na solastnino) ne bi dosegla tržne vrednosti nepremičnine, kar pa ne kaže na tožničino nezmožnost razpolaganja z nepremičnino (v smislu njene prodaje), kot tudi ne, da bi bila vrednost nepremičnine (ob okoliščinah, ki jih navaja tožnica) manj kot 23.274,24 EUR (kolikor je v času izdaje izpodbijane odločbe znašala višina 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar predstavlja cenzus za dodelitev BPP). Kot povsem pavšalne pa sodišče zavrača tudi navedbe tožnice, da naj solastnega deleža nepremičnine, v zvezi s katero poteka postopek delitve premoženja, ne bi bilo mogoče obremeniti. Pravne ovire za to namreč ne obstojijo, morebitnih dejanskih ovir (v smislu zatrjevane nepripravljenosti posojilodajalcev zavarovati posojilo s hipoteko na tovrstni nepremičnini) pa tožnica ni z ničemer izkazala. Zatrjevanje tega dejstva je tudi sicer treba šteti za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 52. členu ZUS-1, saj ga tožnica tekom upravnega postopka ni zatrjevala, zatrjevanja tega dejstva šele na glavni obravnavi pa ni z ničemer upravičila.

21.Obstoj solastnine na obravnavani nepremičnini in spor s tem v zvezi (začet postopek delitve te nepremične) po presoji sodišča v konkretni zadevi tako ne predstavljajo okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da tožnica z njej solastnim deležem te nepremičnine dejansko ne more razpolagati (v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP).

22.Po povedanem sodišče sodi, da je toženka tožničino prošnjo za dodelitev BPP zaradi preseganja cenzusa (neizpolnjevanja materialnega pogoja) iz 14. člena ZBPP pravilno in zakonito zavrnila.

23.Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

24.Odločitev o stroških postopka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 14, 14/1-3 Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS - člen 17, 17/1 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.