Jedro

Z izpodbijanim sklepom tožena stranka ni odločila v okviru izvrševanja upravne funkcije o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako izpodbijani sklep ne posega v tožnikov pravni položaj in tega tožnik v tožbi niti ne uveljavlja, zato sodno varstvo v upravnem sporu ni možno.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Svet Mestne občine Kranj na svoji 14. seji dne 19. 4. 2012 pod tč. 13.1. odločil, da zavrne sklepe, ki mu jih je v sprejem predlagal tožnik kot svetnik Mestne občine Kranj dne 17. 4. 2012, ko je vložil pisno pobudo s predlogom sklepov za ugotovitev, da so nastali razlogi za prenehanje mandata svetnika A.A. ter za ugotovitev o prenehanju mandata svetnika A.A. in da se o tem obvesti občinsko volilno komisijo. Navedeno pobudo tožnika je obravnavala tožena stranka na 14. seji dne 19. 4. 2012 pod točko 13 – Vprašanja, pobude in predlogi članov sveta . Glasovalo je 24 prisotnih članov sveta tako, da jih je 5 glasovalo za, 13 proti, 6 pa je bilo vzdržanih.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. S tožbo zahteva, da sodišče ugotovi, da so nastali razlogi za prenehanje mandata svetnika A.A. v Svetu Mestne občine Kranj in nadalje, da sodišče odloči, da svetniku A.A. preneha mandat svetnika ter da je dolžan župan o prenehanju mandata svetnika A.A. obvestiti Občinsko volilno komisijo. Hkrati s tožbo tudi zahteva, da sodišče toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka tožniku. Tožnik izpodbijano odločitev tožene stranke šteje kot zavrnilni, negativni upravni akt, zoper katerega ni možno vložiti pritožbe, saj ne obstaja organ druge stopnje. Meni, da tožena stranka pri sprejemu sporne odločitve ni uporabila 37.a člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS) oziroma ga ni uporabila pravilno, saj meni, da bi ob upoštevanju citiranega določila morala tožena stranka predlagane sklepe sprejeti. Vendar jih ni, in sicer že drugič, ker je o vsebinsko enaki tožnikovi pobudi predhodno odločala že na svoji seji dne 14. 12. 2011, vendar teh že takrat predlaganih sklepov ni sprejela. Ker je na podlagi določil 37.a in 37.b člena ZLS funkcija svetnika Sveta Mestne občine Kranj nezdružljiva z delom v občinski upravi, kar ni upošteval svetnik A.A., ki je sklenil „pogodbo o svetovanju“ dne 1. 12. 2010 z Mestno občino Kranj in se zavezal opravljati pomoč pri delu predstojnika občinske uprave pri izvajanju nalog, ki so po Odloku o organizaciji in delovnem področju Občinske uprave Mestne občine Kranj naloge Občinske uprave. Tožnik meni, da so s tem nastali razlogi za prenehanje funkcije člana občinskega sveta A.A. oziroma za prenehanje njegovega mandata. Poleg navedenega je župan Mestne občine Kranj svetnika A.A. imenoval za podžupana Mestne občine Kranj. S takim ravnanjem pa je župan za podžupana imenoval osebo, pri kateri so bili v času imenovanja za podžupana podani razlogi za prenehanje mandata svetnika. Tožnik meni, da je bila iz navedenih razlogov njegova pobuda, ki jo je tožena stranka že dvakrat zavrnila, v celoti utemeljena. Zato meni, da mu ne preostane nič drugega, kot da zoper takšno odločitev tožene stranke vloži tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da kot datum vročitve akta, ki ga s tožbo izpodbija, šteje 19. 4. 2012, to je datum odločanja tožene stranke o tožnikovi pobudi ter glede na navedeno šteje, da je tožba pravočasno vložena.

K točki 1: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznih fizičnih in pravnih oseb ter organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (1. odstavek 2. člena ZUS-1).

Navedeno pomeni, da mora sodišče, preden meritorno odloči v upravnem sporu, najprej opraviti preizkus popolnosti in razumljivosti tožbe, prav tako pa mora opraviti tudi njen preizkus glede obstoja formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk po določilih 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ob tem mora tudi upoštevati, da ZUS-1 z določilom 1. odstavka 2. člena drugače kot doslej ureja predmet izpodbijanja s tem, da sodišče odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke (o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon). Šele tako opravljen preizkus tožbe, ki mora biti popolna in razumljiva, upoštevaje 30. in 31. člen ZUS-1 daje, ob kumulativnem izpolnjevanju procesnih predpostavk iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, sodišču podlago za vsebinsko odločanje o tožbi.

Nadalje 2. odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javno-pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V konkretnem primeru pa z izpodbijanim sklepom tožena stranka ni odločila v okviru izvrševanja upravne funkcije o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako pa izpodbijani sklep ne posega v tožnikov pravni položaj in tega tožnik v tožbi niti ne uveljavlja. Z izpodbijanim sklepom se torej ne posega v pravni položaj tožnika, niti se z njim ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, saj v konkretnem primeru tožena stranka, ki je po svojem pravnem statusu organ lokalne skupnosti (Mestne občine Kranj), ni odločala v okviru izvrševanja upravne funkcije o pravicah in pravnih koristih posameznikov in organizacij, zato sodno varstvo v upravnem sporu ni možno. V obravnavani zadevi torej ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, kar je razlog za zavrženje tožbe po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na to, da je tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb posebej ne opredeljuje. Sodišče je odločilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker je v konkretnem primeru tožba uperjena zoper uvodoma navedeni izpodbijani sklep, ki sploh ni upravni akt v smislu definicije upravnega akta, ki jo je zakonodajalec podal v 2. odstavku 2. člena ZUS-1, kot je predhodno povzeta. Ker je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 že zaradi izostanka procesnih predpostavk, je ni pred tem poslalo v odgovor toženi stranki v skladu s 1. odstavkom 38. člena ZUS-1, niti stranki z interesom v smislu določil 19. člena ZUS-1, A.A. K točki 2: Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavani, če je tožba zavržena ali zavrnjena, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.