Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da predstavlja zakončevo enostransko razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja razlog za izpodbojnost pravnega posla. Zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ki je izpodbojna in ne nična, ne vsebuje tudi razveljavitvenega zahtevka in je sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek temelječ na tej pravni podlagi pravilno in zakonito zavrnilo.

Zgolj opredelitev posla kot nezakonitega, brez navedbe razlogov, ne utemeljuje ničnosti posla.

Prikrajšani zakonec lahko, če se ne strinja s prodajo skupne stvari, izpodbija pravni posel. Treba je ločiti pravico do podaje odgovora na pravna sredstva nasprotnika od upravičenosti do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Pri presoji, ali je izpolnjen objektivni kriterij potrebnosti, je potrebno izhajati iz vsebine konkretne pritožbe in odgovora nanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 19. 4. 2019 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe in razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje bivših zakoncev, tožnice in pokojnega F. K., nepremičnina, ki je v naravi hiša na ..., z ID znakom …, in sicer v deležu do ½, pri čemer sta deleža vsakega do ½ in je tako delež tožnice do celotne nepremičnine ¼, delež F. K. pa ¾; da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 5. 2. 2015, sklenjena med pokojnim F. K. in tožencem neveljavna glede solastnega deleža do ¼ navedene nepremičnine in se pri tej nepremičnini vpiše lastninska pravica na tožnico do ¼; da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu v roku petnajst dni povrniti 2.302,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Navaja, da je toženec dobro vedel, da je tožnica upravičena do skupnega premoženja na stanovanjski hiši in ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bil v dobri veri. Kot ugotavlja tudi sodišče je sodna praksa potrdila stališče, da zakonec, ki brez vednosti drugega zakonca razpolaga s skupno stvarjo, ni razpolagalno sposoben. Tako je bilo tudi v tem primeru, zato je izpodbijana pogodba neveljavna. Izpodbijanje take pogodbe pa po 93. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni časovno omejeno. Res je bil bivši mož lastnik parcele, na kateri je bila kasneje postavljena montažna hiša, vendar je bila ta ob nakupu izdelana le do tretje gradbene faze in jo je bilo potrebno s skupnimi sredstvi dokončati. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Moralo bi zaslišati priče o tem, kdaj in kaj sta zakonca skupaj izdelala na hiši, postaviti izvedenca, ki bi ocenil solastni delež, ki bi ustrezal njunim vlaganjem. Ne drži, da tožnica ni opredelila, kdaj in katera dela so bila izvršena. V nadaljevanju pritožba nato podrobneje opiše dela, ki jih je bilo potrebno na hiši v zakonski zvezi opraviti in ki naj bi bila opravljena s skupnimi sredstvi.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je sodišče prve stopnje najprej pristopilo k reševanju tožbenega zahtevka, ki se nanaša na domnevno nedovoljeno (enostransko) razpolaganje bivšega (pokojnega) soproga tožnice s skupnim premoženjem, torej k tožbenemu zahtevku na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju sklenjene s tožencem dne 5. 2. 2015. Tožnica trdi, da ½ nepremičnine, v naravi hiše, predstavlja skupno premoženje bivših zakoncev, pri čemer sta deleža vsakega od njiju enaka in je tako delež tožnice do celotne nepremičnine ¼, delež bivšega zakonca (F. K.) pa do ¾. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju je razvezani mož (oče toženca) brez njene vednosti razpolagal z delom skupnega premoženja, zato zahteva ugotovitev neveljavnosti pogodbe v delu, ki se nanaša na ¼ nepremičnine (prvi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR).

6. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da predstavlja zakončevo enostransko razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja razlog za izpodbojnost pravnega posla.1 Zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ki je izpodbojna in ne nična, ne vsebuje tudi razveljavitvenega zahtevka in je sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek temelječ na tej pravni podlagi pravilno in zakonito zavrnilo.

7. Tožnica je trdila tudi, da je pogodba neveljavna, ker naj bi pokojni bivši soprog in toženec nedovoljeno razpolagala z delom skupnega premoženja, domnevno špekulativno. Kljub pozivu sodišča prve stopnje, ni navedla nobenega razloga ali podala dodatnih ustreznih trditev, ki bi vodile do zaključka, da je zahtevek, s katerim uveljavlja neveljavnost pravnega posla v smislu ničnosti, utemeljen. Njene pomanjkljive trditve tako ne vodijo do zaključka, da bi lahko sodišče samo sklepalo, da je bila pogodba nemoralna, sklenjena z nedopustnim nagibom, v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (40. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Zgolj opredelitev posla kot nezakonitega, brez navedbe razlogov, ne utemeljuje ničnosti posla, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

8. Stališču pravne teorije, ki jo sodišče prve stopnje izpostavlja,2 da zakonec, ki brez vednosti drugega zakonca razpolaga s skupno stvarjo, ni razpolagalno sposoben, kar pomeni, da se lahko prikrajšani zakonec v primeru nedobrovernosti pridobitelja sklicuje na ničnost razpolagalnega posla, ni pa mu treba izpodbiti zavezovalnega posla, sodna praksa ni sledila in so drugačne navedbe sodišča prve stopnje zgrešene. Iz odločb, ki jih izpostavlja (VS RS II Ips 319/2013, II Ips 30/2013, II Ips 25/2011, II Ips 382/2011) jasno izhaja stališče, da lahko prikrajšani zakonec, če se ne strinja s prodajo skupne stvari, izpodbija pravni posel. Glede na ustaljeno sodno prakso, gornjemu stališču pravne teorije tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi ni sledilo. Tudi če bi, ustreznega tožbenega zahtevka tožnica ni postavila, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da toženec pri sklepanju posla ni bil nedobroveren.3 Za to je navedlo razloge (29. in 31. točka obrazložitve), ki jih pritožba s pavšalno trditvijo „da je toženec dobro vedel, da je tožnica upravičena do skupnega premoženja na predmetni stanovanjski hiši“, ne more izpodbiti.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je tako pravilna in zakonita. V posledici pa tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine do ¼ (ker ta do ½ predstavlja skupno premoženje, s solastnim deležem bivših zakoncev vsakega do ½). Pogodba o dosmrtnem preživljanju je bila kot ugotovljeno veljavno sklenjena, toženec je bil (neprerekano) dobroveren, v takšnem konfliktu interesov pa ima prednost dobroverni pridobitelj pred skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo.

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za odločitev pomembno navedbo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker s pritožbo ni uspela, tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tudi toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, torej stroške odgovora na pritožbo (ki jih je izrecno zahteval, z obširno obrazložitvijo, sklicujoč se tudi na ustavnosodno prakso). Treba je ločiti pravico do podaje odgovora na pravna sredstva nasprotnika od upravičenosti do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Pri presoji, ali je izpolnjen objektivni kriterij potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP), je potrebno izhajati iz vsebine konkretne pritožbe in odgovora nanjo. Kot je razvidno iz povedanega, je šlo v konkretnem primeru v pretežni meri le za odločitev o pravnih vprašanjih – o pravilnosti postavljenih tožbenih zahtevkov. Pravnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožba niti ni izpodbijala oziroma jih je izpodbijala le pavšalno. Toženec v odgovoru na pritožbo ni navajal nobenih dejstev, ki bi pripomogla k rešitvi zadeve (ponavljal je le svoje, že v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavljene ugovore pravne narave in pritrjeval pravilnosti stališč sodišča prve stopnje). Njegovo stališče, da se mora strošek odgovora na pritožbo v vsakem primeru šteti kot potreben strošek, ker naj bi bilo bistveno le golo dejstvo vložitve odgovora na pravno sredstvo, je zmotno. V izpostavljenem sklepu Ustavnega sodišča Up-43/10 z dne 7. 4. 2011 ni govora o nagradi za odgovor na pravno sredstvo nasprotnika, marveč se odločba osredotoča na vprašanje izčrpanja pravnih sredstev. Poudarjeno je, da zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pomeni tudi izčrpanje pravnih sredstev, ki pomenijo odgovor na pravno sredstvo nasprotnika4 V zadevi U-I-80/17 pa je Ustavno sodišče ocenjevalo ustavnost 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Predlagatelj (Vrhovno sodišče RS) je menil, da je bila navedena določba v neskladju z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države iz 2. člena Ustave in s človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ker naj bi ne predvideval najvišje zgornje meje nagrade. Med drugim je ustavno sodišče izpostavilo, da je bistvo ureditve, v skladu s katero mora stranka, ki v pravdi izgubi, nasprotni stranki povrniti njene stroške, v tem, da ji povrne njene realne stroške. Le tako naj stranka, ki je utemeljeno uresničila svojo pravico do sodnega varstva, zaradi tega ne bi trpela škode, pri čemer se s to ureditvijo uveljavlja težnja, da pravdni stroški na koncu bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Sestavni del vsebine človekove pravice do zasebne lastnine je namreč tudi skupek dolžnosti lastnika, da iz svojega premoženja nudi kompenzacijo osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano zaradi ravnanja ali opustitev lastnika. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča, kot rečeno, treba ločiti samo pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika ter upravičenost do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Do nagrade je namreč stranka upravičena le v primerih, ko je izpolnjen zakonski dejanski stan opredeljen v določbah ZPP, ki urejajo povračilo stroškov postopka. Ker v obravnavani zadevi tem pogojem ni bilo zadoščeno, je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej opombo št. 13 sodbe sodišča prve stopnje. 2 Iztok Ščrnjavič, Jasna Hudej, Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik, leto XVII, št. 4 (72), jesen 2015. 3 Le v primeru nedobrovernosti pridobitelja se po mnenju zgoraj izpostavljene teorije lahko prikrajšani zakonec sklicuje na ničnost razpolagalnega posla (primerjaj tretji odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika). 4 Primerjaj VSL sklep II Cp 2805/2015.