Jedro

Namen ukrepov sodišča določenih v 19. členu ZPND ni v kaznovanju nasprotnega udeleženca za pretekla ravnanja. Njihov namen je prevencijski, torej, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ko sodišče odloča o izreku ukrepov, zato ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč ali predstavlja takšno nasilje, da je državni poseg v družinsko skupnost utemeljen. Ker gre za posege v temeljne pravice, je poudarjen pomen načela sorazmernosti, ki implicitno izhaja tudi iz določbe 5. člena ZPND. Obseg in vsebina ukrepov sodišča mora biti sorazmerna stopnji ogroženosti žrtve nasilja. Načelo sorazmernosti kot eno temeljnih načel ZPND zavezuje tudi sodišče, da ustrezno zaščiti žrtve, poleg tega pa mu postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 4. 2020 odločilo, da se nasprotnemu udeležencu za obdobje šestih mesecev prepoveduje: vstopiti v stanovanje na naslovu v ..., kjer predlagatelji dejansko bivajo; zadrževati se v bližini stanovanja na navedenem naslovu na razdalji manjši od 200 metrov, zadrževati se v bližini vrtca, ki ga obiskuje tretji predlagatelj, na razdalji manjši od 200 metrov, zadrževanje v bližini gimnazije, ki jo obiskuje druga predlagateljica, na razdalji manjši od 200 metrov; vzpostavljanje stikov s predlagatelji na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretjih oseb; vzpostaviti vsakršno srečanje s predlagatelji; prepoveduje prehod državne meje s tretjim predlagateljem in odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan v roku 24 ur na naslov prve predlagateljice poslati osebne dokumente tretjega predlagatelja. Odločilo je še, da se v primeru kršitve ukrepov nasprotnemu udeležencu izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca zoper navedeno odločitev in svoj sklep z dne 1. 4. 2020 razveljavilo ter predlog predlagateljev zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev so predlagatelji vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor nasprotnega udeleženca zavrne, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagatelji menijo, da je napačna odločitev, da so ukrepi, ki jih je sodišče izreklo s svojim sklepom z dne 1. 4. 2020 pretirani in da presegajo namen in cilje ukrepov po ZPND. Napačna in nezakonita je tudi ocena sodišča, da je prva predlagateljica tista, ki je bistveno prispevala k „prepiru“. Sodišče je nekritično verjeli zgodbi, ki so jo zaslišani na naroku predstavili nasprotni udeleženec in priči, ne pa prvi in drugi predlagateljici, ki sta bili dejansko žrtvi fizičnega nasilja s strani nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje je ne da bi za to navedlo razloge, poklonilo vero izpovedbi nasprotnega udeleženca in priče A. A., čeprav sta bili prva in druga predlagateljica v svojih izpovedbah veliko bolj prepričljivi in tudi njuna zgodba je veliko bolj verjetna kot zgodba nasprotnega predlagatelja. Nasprotni udeleženec je policistom, ki so prišli na kraj dogodka in sodišču povedal različna razloga, zakaj se je nahajal v trgovini D. Nasprotni udeleženec je poklical policijo in B. B., ko je videl, da se mu prva predlagateljica ne bo podredila, ne pa šele potem, ko so bili zopet vsi nazaj v trgovini. Večkrat je s tretjim predlagateljem v rokah želel zapustiti trgovino, kar mu je prva predlagateljica preprečila tako, da se je postavila pred vrata trgovine. Ni res, da bi se mu prva predlagateljica umaknila, saj je bil njen glavni namen, da mu prepreči odhod iz trgovine. K pritožbi prilagajo posnetek o dogajanju pred vrati, iz katerega izhaja, kako mirno se je pogovarjala prva predlagateljica, kljub nasilju nad njo, nasprotni udeleženec pa je le vpil in ponavljal: „Zapri vrata, zapri vrata, ona je zmešana!“. Predlagateljici sta jasno izpovedali, da nasilja nista prijavili policiji zato, ker sta se bali, da bo CSD odvzel tretjega predlagatelja, kar bi mu bilo še bolj v škodo, kot da ostane z nasprotnim udeležencem. Nasprotni udeleženec je navedeni dogodek poskušal prikazati kot prepir, ki ga je zanetila prva predlagateljica, sam pa, da se je le branil pred njenim nasiljem. Sodišče je spregledalo, da sta bila A. A. in nasprotni udeleženec v svoji izpovedbi preveč identična, da taki izpovedi ne bi bili vnaprej pripravljeni. Omenjena priča ni bila verodostojna, ampak zelo pristranska. Napačna je tudi ocena sodišča, da je šlo le za prerivanje in da je bilo v prepiru izrečenih nekaj grdih besed iz obeh stran. Ni šlo le za prerivanje, ampak je nasprotni udeleženec večkrat brcnil obe predlagateljici. Sodišče ni niti z besedo pojasnilo, kako naj bi prva predlagateljica dobila take množične modrice, če je šlo le za prerivanje. Tretji predlagatelj je bil v tem dogodku žrtev nasilja, saj je vse navedeno opazoval. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je prva predlagateljica sama izzvala fizično nasilje zoper njo. Sodišče je napačno ocenilo za verodostojni priči A. A. in B. B. Ta je prikrival resnico glede zaposlitve prve predlagateljice v podjetju C. d.o.o. in njegove vloge v tem podjetju. Obe priči sta z nasprotnim udeležencem dobra prijatelja. Oba sta družbenika trgovine D., d.o.o., A. A. pa je tam zaposlena in zato finančno odvisna od nasprotnega udeleženca in omenjene priče. Prva predlagateljica je upala, da bo prek postopka po ZPND dosegla prepoved približevanja nasprotnega udeleženca njej in drugi predlagateljici, saj je bil nasprotni udeleženec do njiju večkrat psihično in fizično nasilen, nazadnje v omejenem dogodku z dne 13. 12. 2019, potem pa bi vložila predlog za razvezo zakonske zveze, varstvo in vzgojo otroka ter določitev stika in preživnine. Sodišče je dogodku z dne 29. 10. 2019 pripisalo bistveno prevelik pomen. Iz navedenega dogodka je sodišče sklepalo, da se prva predlagateljica očitno zna dobro postaviti zase, da ni v podrejenem položaju in da se nasprotnega udeleženca ne boji, kar pa je napačno. Res sta se oba udeleženca takrat zelo močno prepirala, vendar brez fizičnega kontakta. K nasprotnemu udeležencu pa je res prišla sama, ker se je bala, da zdravljenje tretjega predlagatelja ne bi potekalo normalno. Nasprotni udeleženec še vedno zadržuje osebne dokumente tretjega predlagatelja. Sodišče je napačno zaključilo, da je prva predlagateljica tista, ki ogroža tretjega predlagatelja in ga namerava odpeljati v Rusijo, kar je zaključilo na podlagi vsebine e-maila, ki ga je poslala CSD. Glede prenakazovanja njene plače na TRR nasprotnega udeleženca se je prva predlagateljica obrnila na nasprotnega udeleženca, ki ji je zagotovil službo v C. d.o.o. in skupaj z B. B. tudi urejal vse v zvezi z njeno plačo. Ni pa se obrnila na formalno postavljeno direktorico, saj je vedela, da vse te zadeve urejata omenjena priča in nasprotni udeleženec. O neizplačilu plače teče postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v ... in postopek pred Okrožnim državnim tožilstvom v ... zoper omejeno podjetje in njegovo zakonito zastopnico zaradi suma storitve več kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da nasprotni udeleženec do druge predlagateljice ni bil nasilen, saj sta o podrobnostih nasilja izpovedali obe predlagateljici. Okoliščina, da po dogodku z dne 13. 12. 2019 nasprotni udeleženec ni bil nikoli fizično nasilen do druge predlagateljice, še ne pomeni, da ni bila žrtev njegovega nasilja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tretji predlagatelj žrtev nasilja ob dogodku z dne 13. 12. 2019 in napačno zaključilo, da je za tako nasilje odgovorna tudi prva predlagateljica. Ker je šlo dne 13. 12. 2019 za fizično obračunavanje nasprotnega udeleženca s prvo in drugo predlagateljico ter posledično za nasilje zoper tretjega predlagatelja, so predlagani ukrepi po ZPND primerni. Pritožbi prilagajo dokaze, ki izkazujejo krivo izpovedbo nasprotnega udeleženca in obeh zaslišanih prič, saj niso mogli predvideti, da bodo ti brez kančka slabe vesti izpovedovali tako neverodostojno. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je tudi načelo kontradiktornosti, ker je nekritično povzemalo izpovedi nasprotnega udeleženca in zaslišanih prič. Kršilo pa je tudi preiskovalno načelo, ker ni samo ugotavljalo določena dejstva in pridobivalo dokazov, lahko pa bi tudi pridobilo oceno ogroženosti s strani CSD in mnenje otroka. Ker je odločalo brez pridobitve ocene ogroženosti, je kršilo 14. člen ZPND. Predlagali so tudi izločitev sodnice sodišča prve stopnje.

3. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da v obravnavanem postopku ne gre za sojenje v kazenskem postopku, ampak za izrekanje ukrepov, ki naj bi začasno preprečevali nasilje. Bistveno je torej, ali je ukrep potreben, da ne bo nasilja v bodoče. V obravnavani zadevi je evidentno, da ukrep ni potreben. Prva predlagateljica po izpodbijani odločitvi, ki je odpravila prepoved približevanja, ni želela omogočiti stikov med nasprotnim udeležencem in tretjim predlagateljem, zato je nasprotni udeleženec vložil predlog za izdajo začasne odredbe, nato pa je bil na sodišču sklenjen dogovor o poteku stikov, ki ga prilaga odgovoru na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ker naj bi imel sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, češ da o odločilnih dejstvih nima razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč izčrpno in popolno utemeljilo svojo odločitev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri tem pa predlagatelji svojo pritožbeno kritiko usmerjajo predvsem v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da niso verjetno izkazali, da je nasprotni udeleženec v dogodku z dne 13. 12. 2019 zoper prvo in drugo predlagateljico uporabil fizično nasilje, zoper prvo predlagateljico pa tudi ekonomsko nasilje. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, za izrek ukrepov po določbah Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) to ni edino odločilno dejansko vprašanje.

6. Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi (kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških, Družinski zakonik, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravice osebnosti) zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti.1 ZPND določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini (1. odstavek 1. člena ZPND). Tako npr. center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) nudi žrtvi in povzročitelju nasilja storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo, pri čemer je cilj obravnavanja odprava neposredne ogroženosti in skrb za žrtvino dolgoročno varnost, za odpravo vzrokov oziroma okoliščin, v katerih prihaja do nasilja, prek reševanja žrtvenih socialnih in materialnih pogojev bivanja (1. odstavek 14. člena ZPND). CSD je po proučitvi okoliščin primera dolžan nuditi žrtvi oblike pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in oceniti, ali je potrebno oblikovati načrt pomoči žrtvi. Za uspešno načrtovanje pomoči žrtvi mora CSD podati oceno ogroženosti žrtve nasilja na podlagi strokovnih smernic in strokovnih izhodišč za delo CSD. Ocena ogroženosti je torej namenjena načrtovanju oblike pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo, ne pa ugotavljanju dejstev v sodnem postopku. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek predlagateljev, da je sodišče kršilo določila ZPND, ker pred izdajo sklepa od CSD ni pridobilo ocene ogroženosti.

7. Večjo varnost žrtev zaradi nasilnih dejanj pa ZPND zagotavlja tudi preko ukrepov sodišča določenih v 19. členu. Namen teh ni v kaznovanju nasprotnega udeleženca za pretekla ravnanja. Njihov namen je prevencijski, torej, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ko sodišče odloča o izreku ukrepov, zato ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč ali predstavlja takšno nasilje, da je državni poseg v družinsko skupnost utemeljen.2 Ker gre za posege v temeljne pravice, je poudarjen pomen načela sorazmernosti, ki implicitno izhaja tudi iz določbe 5. člena ZPND. Obseg in vsebina ukrepov sodišča mora biti sorazmerna stopnji ogroženosti žrtve nasilja. Načelo sorazmernosti kot eno temeljnih načel ZPND zavezuje tudi sodišče, da ustrezno zaščiti žrtve, poleg tega pa mu postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.3

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so ukrepi, ki so jih predlagatelji predlagali v tem postopku in jih je sodišče izreklo s sklepom z dne 1. 4. 2020, nesorazmerni oziroma pretirani in presegajo namen in cilje ukrepov po ZPND.

9. Po določilu 4. odstavka 22.b člena ZPND lahko žrtev začne postopek po tem zakonu s predlogom, ki pa mora biti podan najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. V obravnavani zadevi so predlagatelji svoj predlog temeljili na dogodku, ki se je zgodil 13. 12. 20194 v trgovini D. v ... Med udeleženci ni bilo sporno, da je bil tretji predlagatelj sin prve predlagateljice in nasprotnega udeleženca, v skladu s takratnim dogovorom med prvo predlagateljico in nasprotnim udeležencem, po katerem je tretji predlagatelj preživel en teden od ponedeljka do nedelje s prvo predlagateljico, naslednji teden pa z nasprotnim udeležencem, takrat na stiku pri nasprotnem udeležencu (od 9. 12. 2019 do 15. 12. 2019). Ker je prva predlagateljica po telefonu ugotovila, da se tretji predlagatelj z nasprotnim udeležencem nahaja v omenjeni trgovini, kljub temu, da bi moral biti po njenem mnenju doma in počivati,5 sta prva in druga predlagateljica prišli v omenjeno trgovino in želeli odpeljati tretjega predlagatelja domov. Po enaki izpovedi obeh predlagateljic, se nasprotni udeleženec ni želel mirno pogovoriti, ampak je hotel skupaj s sinom v naročju ven iz trgovine, kar mu je prva predlagateljica preprečevala tako, da je s telesom zapirala vrata trgovine. Ko jo je nasprotni udeleženec odrinil in odšel s sinom skozi vrata, je prva predlagateljica stekla z njim in z obema rokama zgrabila nasprotnega udeleženca za nahrbtnik. Nasprotni udeleženec, ki je v roki držal sina, se je je želel otresti in je brcal prvo predlagateljico z nogami. Iz trgovine je prišla prodajalka in vzela sina udeležencev in šla z njim v trgovino. Prva predlagateljica je med vrata trgovine podstavila levo nogo in pritiskala na vrata in kričala na prodajalko, naj se umakne in ji da sina. Nasprotni udeleženec je nanjo vpil zakaj dela „štalo“ in jo pritisnil ob zid in za vrat. Pritekla je tudi druga predlagateljica in poskušala nasprotnega udeleženca odvleči proč, pa je tudi njo brcnil. Nasprotni udeleženec in prodajalka sta potrdila tak potek dogodka, hkrati pa zanikala trditve predlagateljic o fizičnem nasilju nasprotnega udeleženca. Prve predlagateljice ni brcal in stiskal za vrat, modrice na nogi bi lahko dobila potem, ko je med vrata podstavila levo nogo. Druge predlagateljice pa se nasprotni udeleženec ni niti dotaknil. 10. Med udeleženci je bilo torej sporno le vprašanje, ali je nasprotni udeleženec pri takšnem poteku dogodka uporabil nasilje ali ne. Sodišče je navedlo, da tega ne more z verjetnostjo ugotoviti, hkrati pa poudarilo okoliščino, da sta prva in druga predlagateljici sami prišli v omejeno trgovino, ker je želela prva predlagateljica odpeljati tretjega predlagatelja, kljub temu, da je bil v skladu z dogovorom tisti teden pri nasprotnemu udeležencu, da je prva predlagateljica sama skušala preprečiti nasprotnemu udeležencu, da bi odšel s sinom iz trgovine tako, da je s telesom zapirala vrata, nato pa ga je vlekla za nahrbtnik, da bi mu preprečila, da bi s sinom odšel domov. Šlo je torej za dogodek, v katerem sta bili tudi predlagateljici aktivno udeleženi z nepravilnimi ravnanji.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo celoten dogodek, ki izkazuje, da med prvo predlagateljico in nasprotnim udeležencem obstaja konflikt, ki izhaja iz njunih partnerskih nesoglasij in nestrinjanja glede izvajanja starševske skrbi nad tretjim predlagateljem. Da je tako, izkazuje tudi dogodek z dne 29. 10. 2019, ki ga je prvostopenjsko sodišče prav tako presojalo, ko je prva predlagateljica nenapovedano in pod pretvezo, da je soseda nasprotnega udeleženca, prišla v poznih večernih urah sama v njegovo stanovanje in se začela z njim prepirati o tem, kako je potrebno zdraviti njunega sina. V prvem navedenem dogodku je torej prva predlagateljica, ki z nasprotnim udeležencem že od februarja 2019 živi ločeno, prišla k njemu v trgovino, v času, ko je imel stik z njunim otrokom, v drugem dogodku pa celo k njemu v stanovanje, na podlagi lažne predstavitve, da gre za njegovo sosedo in sprožila prepir. Konfliktnost tako nastalega položaja, v katerem naj bi v prvem primeru prišlo tudi do nasilja, je bila torej vsakokrat pogojena z njenim aktivnim ravnanjem. Obakrat je bila prva predlagateljica tista, ki je vzpostavila stik z nasprotnim udeležencem, zato predlagani ukrepi, ki so usmerjeni v prepovedi nasprotnemu udeležencu, s katerimi naj se mu onemogoči srečanje oziroma stike s predlagatelji, ne le, da niso sorazmerni s stopnjo ogroženosti prve in druge predlagateljice, ampak tudi niso potrebni. Kot je bilo že navedeno, ukrepi sodišča po 19. členu ZPND niso namenjeni kaznovanju povzročitelja nasilja, prav tako pa tudi ne reševanju konfliktnih odnosov med bivšima partnerjema, h katerim prispevata oba, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje.

12. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo predlog prve in druge predlagateljice za izrek omenjenih ukrepov. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da med zatrjevanim ekonomskim nasiljem in predlaganimi ukrepi ni koneksitete. Pravilna pa je tudi izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za prepoved nasprotnemu udeležencu prehoda državne meje s tretjim predlagateljem, saj prva predlagateljica ni izkazala okoliščin za potrebnost tega ukrepa.

13. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga v delu, ki se nanaša na tretjega predlagatelja, saj je pravilno zaključilo, da je bil žrtev nasilja, kolikor je bil prisoten pri konfliktu obeh staršev. V zvezi s tretjim predlagateljem je tudi pravilno opozorilo, da nepretehtan izrek ukrepa prepovedi približevanja lahko usodno poseže v pravico otroka do stikov s staršem.6

14. Izpodbijana odločitev se tako izkaže tudi za materialno pravno pravilna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15. V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZNP-1 vsak udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Poročevalec državnega zbora št. 90/2007. 2 Pavčnik Tomaž, Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten, št. 2/2012, str. 95. 3 Poročevalec, str. 7. 4 Predlog je bil vložen 10. 3. 2020. 5 Tretji predlagatelj je dva dni prej dobil antibiotike zaradi vnetja ušesa. 6 Iz odgovora na pritožbo in priloženega sklepa I Z 33/2020 izhaja, da sta prva predlagateljica in nasprotni udeleženec sklenila dogovor o stikih tretjega predlagatelja z nasprotnim udeležencem, ki se izvajajo tako, da tretji predlagatelj preživi z nasprotnim udeležencem vsak drug teden.