Jedro

Predlagatelj ne more zahtevati določitve imetnika stanovanjske pravice le napram občini, če gre za podstrešno stanovanje, ki ga je z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem zgradila druge oseba.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo in določilo predlagatelja za imetnika stanovanjske pravice na stanovanju v podstrešnem delu hiše v izmeri 92,68 m2. Pritožbi nasprotnega udeleženca proti sklepu sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje ugodilo in sklep sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je predlog zavrnilo.

Predlagatelj vlaga proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da pritožbo nasprotnega udeleženca zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da je bil predlog vložen pred uveljavitvijo novega Stanovanjskega zakona in je zato treba o njem odločati po določbah prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Tedaj je bila nasprotna udeleženka pravi pravni subjekt, proti kateremu je lahko predlagatelj vložil predlog za določitev imetnika stanovanjske pravice. Do uveljavitve Stanovanjskega zakona je bilo sporno stanovanje družbena lastnina v upravljanju nasprotne udeleženke.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Pritrditi je treba sodišču druge stopnje, da vložitev predloga v predmetni nepravdni zadevi ne predstavlja ovire za uveljavitev 116.čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l.RS št.18/91), po katerem postanejo občani lastniki stanovanj, do katerih so prišli s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Iz predlagateljevih navedb izhaja, da je predmetno stanovanje nastalo z adaptacijo podstrešja kot skupnih prostorov, za katero je bilo izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje A-ju, dela pa je izvajala in jih plačala njegova žena, ki se je leta 1968 vselila v stanovanje. K njej se je leta 1982 preselil predlagatelj /ki je njen nečak/ in v stanovanju ostal tudi po njeni izselitvi v letu 1985. Po teh predlagateljevih navedbah pa so tudi že ob vložitvi predloga dne 7.10.1991 obstajala na stanovanju taka upravičenja tretjih oseb, da predlagatelj ne bi mogel uspešno zahtevati ugotovitve stanovanjske pravice le napram Občini. Spričo vseh navedenih okoliščin je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo predloga zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. Zakona o nepravdnem postopku).