Jedro

V izvršbi je bila tožeča stranka kot tretji v skladu z določilom 1. odst. 57. čl. ZIP napotena, da začne zoper upnika pravdo za ugotovitev, da je izvršba na določene predmet, konkretno na zarubljenih predmetih po rubežnem in cenilnem zapisniku z dne 12.11.1996, nedopustna. V nasprotju z napotitvenim sklepom in omenjeno zakonsko določbo je tožeča stranka vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti same izvršbe, takšna tožba pa je nesklepčna.

Po 1. odst. 116. čl. ZPP sodišče narok preloži, če spozna, da je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi.

Vložitev vloge ne pomeni nujno opravičenega razloga za preložitev naroka. Tudi za popravo (pravilno spremembo nesklepčne) tožbe sodišče ni bilo dolžno tožeči stranki odobriti posebnega roka - na eni strani zato, ker je bila že v sklepu o napotitvi na pravdo natančno poučena in seznanjena s tem, kakšno tožbo mora vložiti na drugi pa zato, ker je treba v primeru, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, tožbo praviloma spremeniti na naroku (prim. 4. odst. 332. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (po predhodni združitvi dveh pravdnih zadev) zavrnilo tožbena zahtevka na ugotovitev, da sta izvršbi, ki tečeta pri Okrajnem sodišču v Kamniku pod opr. št. I 1268/95 in I 586/95 nedopustni. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne prvi toženi 9.970,00 SIT, drugi toženi pa 41.729,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je odločalo brez izvajanja katerihkoli dokazov. Na obravnavi je sodnica omenila, da je vložen odgovor na tožbo, ki pa ga je tožeča stranka prejela šele po končani obravnavi, ker je bil šele tedaj prekopiran. Odgovor na tožbo je bil vložen zadnji tenutek, na predlog tožeče stranke pa sodišče ni preložilo naroka. Tožeča stranka je predlagala, da se zasliši dolžnik in tudi tožnica, vendar tega predloga sodišče ni sprejelo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno in so zaključki sodišča napačni. Tožnica je na glavni obravnavi sodnici pokazala vse listine o nakupu marteriala, ki je predmet izvršbe, vendar sodišče teh listin ni hotelo pregledati, zato jih tožeča stranka prilaga pritožbi.

Sodišče je v obeh izvršbah napotilo tožečo stranko na pravdo, ne da bi opisalo predmete rubeža, samo datum zapisnika pa ne pomeni ničesar za odločanje v tej pravdni zadevi, tudi če bi bil naveden v tožbenem predlogu. Torej gre za nedopustnost izvršbe na splošno, v celoti v obeh zadevah. Zato ni treba konkretizirati in opisovati predmetov izvršbe v tožbenem predlogu. Sin tožnikov se je po razvezi vrnil domov, kjer pa nima nobenih svojih predmetov. Popisani so predmeti, ki ne samo, da niso last dolžnika, ampak tudi niso v njegovi posesti.

Tako je sodišče kljub opozorilu rubilo predmete tožeče stranke in bi bilo dolžno najmanj zaslišati tožečo stranko. Listine, ki jih tožeča stranka prilaga tej pritožbi pa kažejo na lastništvo tožeče stranke na materialu. Predlaga, da se sodba prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tonika vlagata tožbo po napotitvenih sklepih izvršilnega sodišča v zadevah I 1268/95 in I 586/95 Okrajnega sodišča v Kamniku. V teh zadevah je bila tožeča stranka kot tretji v skladu z določilom 1. odst. 57. čl. tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku napotena, da začne zoper upnika pravdo za ugotovitev, da je izvršba na določene predmete, konkretno na zarubljenih predmetih po rubežnem in cenilnem zapisniku z dne 12.11.1996, nedopustna. V nasprotju z napotitvenim sklepom in omenjeno zakonsko določbo je tožeča stranka vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti same izvršbe, takšna tožba pa je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, nesklepčna. Ne glede na to, da tožeča stranka trdi, da ima na vseh predmetih, ki so predmet rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 12.11.1996, pravico, ki preprečuje izvršbo, ji to ne daje pravice za zahtevek, kot ga je uveljavila - vendarle je treba konkretno (kot je bilo to navedeno v napotitvenem sklepu) navesti, na katere predmete je izvršba nedopustna, saj ima upnik možnost predlagati izvršbo še vedno na drug predmet. Doslej navedeno pa kaže na pravilno materialnopravno presojo spora s strani sodišča prve stopnje in neutemeljenost drugačnih pritožbenih trditev. Pritožbenemu sodišču ostaja še presoja obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri preizkusu tega razloga po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) je ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP niso podane, prav tako pa tudi ne vsebinsko zatrjevana kršitev iz 1.odst. 354. čl. ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni odobrilo roka zaradi vloženega odgovora na pritožbo, katerega je imela tožeča stranka, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, možnost le na hitro pregledati. Po 1. odst. 116. čl. ZPP sodišče narok preloži, če spozna, da je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi. Vložitev vloge pa ne pomeni nujno opravičenega razloga za preložitev naroka, zlasti ne takšne vloge, kot sta jo v konkretnem primeru vložili toženi stranki, ki sta le oporekali utemeljenosti zahtevka, ker tožeča stranka ni predložila dokazov (prva toženka) oziroma, ker zahtevek tožeče stranke ni sklepčen (druga toženka). Tudi za popravo (pravilno spremembo nesklepčne) tožbe sodišče ni bilo dolžno tožeči stranki odobriti posebnega roka - na eni strani zato, ker je bila že v sklepu o napotitvi na pravdo natančno poučena in seznanjena s tem, kakšno tožbo mora vložiti, na drugi pa zato, ker je treba v primeru, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, tožbo praviloma spremeniti na naroku (prim. 4. odst. 332. čl. ZPP). Tudi zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354.čl. ZPP torej ni podana.

Uvodoma je bila že potrjena pravilna materialnopravna presoja spora sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost uveljavljanega tožbenega zahtevka, pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izpeljati dokaznega postopka, ker tudi, če bi tožeča stranka dokazala, da ima glede predmetov izvršbe tako pravico, ki izvršbo preprečuje, ne bi mogla uspeti z zahtevkom za nedopustnost same izvršbe. To pa daje odgovor že tudi na uveljavljani pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki potemtakem ne more biti utemeljen, prav tako pa ne morejo biti relevantni v pritožbi novo predlagani in njej priloženi listinski dokazi.

Glede na navedeno je torej pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).