Jedro

Po določbah 48. člena ZBPP se izplačana sredstva iz naslova BPP vračajo iz dohodka oziroma premoženja, pridobljenega v postopku, za katerega je bila BPP dodeljena, v drugem primeru iz 49. člena istega zakona pa iz „lastnih“ sredstev upravičenca.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se v izreku sklepa predsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 503/2011 z dne 4. 2. 2013 besedilo „po prejemu tega sklepa“ odpravi in nadomesti z besedilom „od 8. 3. 2013“. V ostalem se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 33,54 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. Bpp 503/2011 z dne 4. 2. 2013 je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Novem mestu tožnici naložil, da v roku 30 dni po prejemu tega sklepa povrne stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v znesku 867,48 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz razlogov sledi, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 96/2010. S sklepom Bpp 503/2011 z dne 23. 1. 2003 so bili odvetnici za opravljeno pravno pomoč priznani stroški v znesku 867,48 EUR, ki so ji bili izplačani iz proračunskih sredstev sodišča. Postopek, za katerega je bila brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) dodeljena, je bil končan s sodno poravnavo P 96/2010 z dne 19. 12. 2012, s katero sta se stranki dogovorili o načinu razdružitve skupnega premoženja (med drugim) tako, da se je tožnik A.A. zavezal tožeči stranki (toženki) izplačati denarni znesek v višini 59.000,00 EUR. Dogovorjena sta bila tudi način in rok izplačila. Tožeča stranka je torej v pravdnem postopku uspela in pridobila premoženje. Iz izdatka sodne poravnave je nadalje razvidno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Stroški, ki so bili izplačani iz sredstev BPP, se torej v tem postopku niso poplačali oziroma niso bili naloženi v breme nasprotni stranki, zato po 46. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) niso mogli preiti na Republiko Slovenijo.

Ker je tožnica na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobila sredstva v višini 59.000,00 EUR, je na podlagi 48. člena ZBPP dolžna povrniti Republiki Sloveniji znesek 867,48 EUR, ki je bil izplačan iz naslova dodeljene brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka tožnico še pouči o možnosti sklenitve dogovora o obročnem vračilu dolgovanega zneska.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Izpodbijana odločitev je v obrazložitvi utemeljena z vsebino 48. člena ZBPP, kakršna je veljala do uveljavitve novele ZBPP v letu 2008. Po uveljavitvi novele, torej v času izdaje izpodbijanega sklepa, je po 48. členu ZBPP sredstva BPP dolžan povrniti tisti upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke. Toženka torej ni uporabila materialnega prava, ki bi ga morala uporabiti. Kljub temu se je v obravnavanem primeru ukvarjala tudi z vprašanjem, ali je tožnica na podlagi sklenjene sodne poravnave dejansko pridobila premoženje ali dohodke, in ne le z vprašanjem, ali ji je bilo to premoženje dosojeno oziroma priznano. Ugotovitev, da je tožnica premoženje pridobila, pa ni pravilna. Tožnica namreč do dneva izdaje sklepa premoženja ni pridobila, temveč ga je pridobila 8. 3. 2013, torej dober mesec dni po izdaji izpodbijanega sklepa, ko tožničina terjatev do nasprotne stranke sploh še ni zapadla.

Tožena stranka bi v obravnavanem primeru po mnenju tožnice morala uporabiti 49. in ne 48. člen ZBPP, saj v danem primeru ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi napačno ugotavlja, da so bili odvetnici tožeče stranke na dan izdaje izpodbijanega sklepa iz proračunskih sredstev že izplačani priznani stroški za opravljeno BPP. Ti stroški so ji bili izplačani 25. 2. 2013, torej 21 dni po izdaji izpodbijanega sklepa.

Zaradi navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev priglašenih stroškov postopka po tretjem odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče na podlagi 42. člena ZUS-1 zadevo združi v skupno obravnavanje in odločanje z zadevo I U 421/2013. Ob nesporni navedbi, da je tožeča stranka dogovorjeni znesek dejansko prejela 8. 3. 2013, bi tožena stranka v primeru odprave izpodbijanega sklepa morala ponovno izdati sklep, enak izpodbijanemu. Pravni interes za tožbo zato po mnenju tožene stranke ni izkazan. Ni namreč jasno, kaj želi tožeča stranka s tožbo sploh doseči. Tožbo je vložila 14. 3. 2013, torej po prejemu zneska po sodni poravnavi, kar kaže na to, da je tožbo vložila le z namenom vlaganja pravnega sredstva zaradi stroškovne posledice. Pri tem ni nezanemarljivo, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki vročen 21. 2. 2013 in je bila tožba vložena še pred zapadlostjo obveznosti po izpodbijanem sklepu, torej znotraj 30-dnevnega izpolnitvenega roka, ko bi tožeča stranka obveznost povračila stroškov lahko prostovoljno izpolnila.

Neutemeljen je tudi očitek, da bi morala tožena stranka pri odločitvi uporabiti 49. člen ZBPP. Za to, da tožena stranka od nasprotne stranke ni uspela izterjati sredstev za BPP, je v celoti odgovorna tožeča stranka, saj je to toženi stranki preprečila z vsebino sklenjene sodne poravnave. Prav dogovor, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je dal toženi stranki podlago za izterjavo zahtevanega zneska od tožeče stranke. Če je namreč v postopku, za katerega je bila prosilcu dodeljena BPP, sklenjena sodna poravnava, v kateri se je tožnica (upravičenka do BPP) odpovedala stroškom, je s tem preprečila nastop subrogacije v korist države. Zato je postala glavni zavezanec do države za izpolnitev obveznosti vračila stroškov in sicer do celotne višine izplačanih stroškov. Obenem je očitno potrebno pojasniti razliko med 48. in 49. členom ZBPP. Slednji ureja položaj (drugačen od obravnavanega), ko upravičenec v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ni uspel. Na tej podlagi tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne oziroma da odloči, da tožnik sam nosi vse stroške postopka.

Sodišče predlogu tožene stranke za združitev zadev ni sledilo.

Tožba je delno utemeljena.

Dejansko stanje je v upravnem sporu nesporno.

Na tej dejanski podlagi je odločitev utemeljena v določbah prvega odstavka 48. člena ZBPP. V zvezi z izplačilom stroškov odvetnici je za odločitev relevantna le ugotovitev, da so ji bili stroški za opravljeno pravno pomoč priznani. Datum dejanskega izplačila torej za odločitev ni pravno relevanten.

Po določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP je upravičenec do BPP, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje ali dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

Kot je sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo, je vračilo je po določbah 48. člena vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 49. člen ZBPP, katerega uporabo neutemeljeno terja tožeča stranka, ureja (drugačen) položaj, ko upravičenec v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ni uspel. V tem primeru je dolžan povrniti sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Po določbah 48. člena se torej izplačana sredstva iz naslova BPP vračajo iz dohodka oziroma premoženja, pridobljenega v postopku, za katerega je bila BPP dodeljena, v drugem primeru pa iz „lastnih“ sredstev upravičenca.

Odločitev je po navedenem pravilno utemeljena z določbami 48. člena ZBPP. Je pa, ob nesporni ugotovitvi, da je tožeča stranka dohodke po sklenjeni sodni poravnavi pridobila po izdaji sklepa (8. 3. 2013), preuranjena. Navedeno po presoji sodišča ob zavzetem pravnem stališču narekuje le spremembo začetka teka v sklepu določenega paricijskega roka, tako, da ta teče od dneva pridobitve premoženja, torej od 8. 3. 2013 dalje.

Iz navedenega razloga je sodišče tožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na začetek teka paricijskega roka odpravilo in v tem delu, odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, na podlagi 65. člena ZUS-1. V ostalem je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. O stroških postopka je odločilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožeči stranki glede na doseženi uspeh, skladno s 154. členom Zakona o pravdnem postopku, prisodilo stroške postopka v skupnem znesku 33,54 EUR (polovica nagrade za postopek po tar. št. 3100, povečane za 20% DDV).