Jedro

Tožnik je v tožbi izrecno določil, da izpodbija potrdilo o napotitvi v karanteno na domu, zaradi prihoda iz območja z visokim tveganjem za okužbo z novim koronavirusom SARS-CoV-2 (COVID-19) ter zahteval, naj sodišče to potrdilo odpravi (izpodbojna tožba). Vendar sodišče ugotavlja, da (to) potrdilo ni odločitev o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu 2. člena ZUS-1 in zato ne gre za upravni akt, ki bi ga tožnik lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 11. 12. 2020 ob 15.07 uri na mejnem prehodu Sočerga (v tožbi navaja, da je šlo za mejni prehod Podgorje) vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške. Republika Hrvaška je bila v tem času na seznamu držav, oziroma administrativnih enot držav, za katere je obstajalo visoko tveganje za okužbo z virusom SARS-CoV-2. Tožnik, ki ob prehodu meje ni predložil negativnega izvida testa na pristnost virusa SARS-CoV-2, kot je to zahteval 12. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) in tudi ni uveljavljal katero od izjem, ki so bile določene v prvem odstavku 10. člena Odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 153/20, 159/20 in 163/20, v nadaljevanju Odlok), je bil napoten v karanteno na domu, in sicer za čas od 11. 12. 2020 do 20. 12. 2020. 2. Tožena stranka je tožniku na podlagi petega odstavka 10. člena ZZUOOP ob napotitvi v karanteno izdala Potrdilo o napotitvi v karanteno na domu, zaradi prihoda iz območja z visokim tveganjem za okužbo z novim koronavirusom SARS-CoV-2 (COVID-19), št. 67998/2020 z dne 11. 12. 2020 (v nadaljevanju Potrdilo). V Potrdilu je pojasnila prej navedene okoliščine, v katerih je bil tožnik napoten v karanteno, pojasnila pa tudi, da je karantena na domu ukrep samoosamitve na naslovu bivanja z omejitvijo stikov z osebami, ki ne živijo v istem gospodinjstvu ter da lahko karanteno na domu prekine, če opravi testiranje na prisotnost SARS-CoV-2 (COVID-19) in je test negativen. Navedla je še, da je potrdilo dokazilo za uveljavljanje pravice do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva.

3. Tožnik je zoper Potrdilo vložil tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, naj Potrdilo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Pojasnjuje, da je mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško prestopil na mejnem prehodu Podgorje. Tako slovenski kot tudi hrvaški policistki je pojasnil in predložil dokaze o tem, zakaj potuje in katero od izjem iz Odloka uveljavlja. Hrvaška policistka mu je prestop meje dovolila, slovenska pa rekla, da mora še nekaj preverit. Ko ji je pojasnil, da se bo vrnil v roku dveh ali treh ur, mu je rekla, da bo ob povratku morala poklicati na upravo ter preveriti, ali mu bo dovoljeno vstopiti v Republiko Slovenijo brez napotitve v karanteno. Policistki je predlagal, da bi to preverila takoj, vendar pa mu je rekla, da je že na meji in da se bo o tem pogovarjala, ko se bo vrnil. Policistki je povedal, da gre na Hrvaško k bolni mami, da ji bo nanosil drva ter ji nakupil nujne potrebščine, da pa bo šel le do vhodnih vrat njenega stanovanja, saj je zbolela za COVID-19. Po vrniti na mejni prehod ga je pričakal policist A.A., ki mu je rekel, da njegovih dokazil ne potrebuje, da ve vse o zadevi, ker se je o tem pogovarjal s policistko, ki je bila na meji, ko je odhajal na Hrvaško, da pa naj bi policistka zadevo preverila na upravi in da mu je odredila karanteno. Skušal mu je pojasniti, da uveljavlja eno od izjem za prehod meje po Odloku, vendar pa je policist vztrajal, da ne more narediti ničesar, saj da mu je policistka naročila, da mu vroči Potrdilo ter ga pošlje v karanteno. V tem Potrdilu je napačno navedeno, da ni uveljavljal nobene od izjem iz Odloka. Poleg tega mu ni bila dana možnost pritožbe in izvajanja dokazov v njegov prid, saj je policist postopek z vročitvijo Potrdila zaključil. Ker mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov in ker sta bila Potrdilo in napotitev v karanteno izdana v nasprotju z veljavnim Odlokom in zakoni, predlaga, da sodišče Potrdilo odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi o napotitvi tožnika v karanteno ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da je tožnik na izstopu iz države uveljavljal pravico za prestop državne meje po 14. točki prvega odstavka 10. člena Odloka, ki jo citira, vendar pa pogoji za to izjemo v tožnikovem primeru niso bili izpolnjeni zaradi možnosti, da je bil izpostavljen okužbi z virusom SARS-CoV-2, saj je šel k bolni mami, ki je zbolela za COVID-19. Policistka tožniku ni omejevala izhoda iz države, ga je pa opozorila, da bo moral ob vrnitvi v karanteno. Policista A.A. je policistka ob njegovem prihodu na delo seznanila z zadevo, poklicala pa tudi OKC PU Koper, kjer so ji pojasnili, da mora tožniku, če ob vrnitvi ne bo imel dokazila, da z mamo ni bil v stiku, odrediti karanteno. S tem je policist A.A. tožnika ob vrnitvi v Slovenijo seznanil. Tožena stranka še pojasnjuje, da se za izdajo potrdila o napotitvi v karanteno policist prijavi na intranetu Policije, in sicer v aplikacijo COVIDOBR, katere delovanje v nadaljevanju opisuje. Citira še določbe 14. točke 10. člena Odloka, 1. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) in petega odstavka 12. člena ZZUOOP ter zaključuje, da tožnik ni predložil dokazil, da ni bil v stiku z bolno mamo ter da je bil zato utemeljeno napoten v karanteno.

5. Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v vlogi z dne 18. 1. 2021. Navaja, da je tako ob izstopu iz Slovenije kot tudi ob ponovnem vstopu policistom skušal predložiti dokazila, v katerih je jasno zapisano, da bo potrebščine iz trgovine dostavil mami do vhodnih vrat stanovanja, vendar pa jih policist ni želel niti pogledati. Na tak način, kot je odstavil potrebščine mami, se dostavljajo potrebščine tudi osebam v Sloveniji. Navedba v odgovoru na tožbo, da naj bi mu policistka ob izstopu rekla, da bo moral ob vrnitvi v karanteno, ne drži, pač pa je rekla, da mora to preveriti. Ko ji je predlagal, naj to stori, mu ni dovolila, da bi na odgovor pristojnih počakal na meji. Noben predpis tudi ni določal, kakšna dokazila je treba predložiti o tem, da ni bil v stiku z okuženo osebo, predložil pa je pisno izjavo, v kateri je navedel namen potovanja in iz katere izhaja, da ni prišel v stik z bolno mamo. V Potrdilu je napačno navedeno, da je mejo prečkal na mejnem prehodu Sočerga, saj jo je prečkal na mejnem prehodu Podgorje. Predlaga, naj se v zadevi zasliši njegova mama, ki bo potrdila, da med njima ni prišlo do stika.

6. Z vlogo z dne 18. 1. 2021 je tožnik tožbo dopolnil, in sicer je navedel, da je bilo Potrdilo izdano na podlagi neveljavnih odlokov. Tožena stranka se je sklicevala na Odlok, ki pa je prenehal veljati dne 6. 12. 2020, kar je dodatna kršitev v postopku. Ponovno predlaga, naj sodišče Potrdilo odpravi, ker je bilo izdano na podlagi neveljavnega predpisa.

K točki I izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo, saj izpodbijani akt, to je Potrdilo, ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu.

8. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

9. Tožnik s tožbo izpodbija Potrdilo z dne 11. 12. 2020, ki mu ga je tožena stranka izdala na podlagi takrat veljavnih določb ZZUOOP (Uradni list RS, št. 152/20, 175/20 - ZIUOPDVE, 203/20 - ZIUPOPDVE). Po določbah tega zakona je pristojna policija osebo, ki je bila ali bi lahko bila izpostavljena okužbi z virusom SARS-CoV-2, napotila v karanteno na domu zaradi prihoda iz območja z visokim tveganjem za okužbo (prvi in drugi odstavek 10. člena ZZUOOP). Brez napotitve v karanteno je bil taki osebi dovoljen vstop v Republiko Slovenijo le, če je predložila negativni izvid testa na prisotnost virusa SARS-CoV-2, ki ni bil starejši od 48 ur ali drugo ustrezno dokazilo (drugi odstavek 12. člena ZZUOOP). Karanteno na domu je policija osebi odredila ustno z napotitvijo v samoosamitev na naslovu bivanja z omejitvijo stikov z osebami, ki ne živijo v istem gospodinjstvu (tretji odstavek 10. člena in tretji odstavek 12. člena ZZUOOP). Hkrati z odreditvijo karantene je osebi, ki ji je bila karantena odrejena, izročila pisno navodilo NIJZ glede namena in načina izvajanja karantene na domu (tretji odstavek 12. člena ZZUOOP), po katerem se je bila ta oseba v času trajanja karantena dolžna ravnati (sedmi odstavek 12. člena ZZUOOP), in potrdilo o napotitvi v karanteno na domu, kot dokazilo za uveljavljanje pravice do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva (tretji odstavek 12. člena in peti odstavek 10. člena ZZUOOP). Tako potrdilo je policija osebi izdala neposredno ali pa ga je posredovala po elektronski ali navadni pošti v 72 urah.

10. Tožnik je v tožbi izrecno določil, da izpodbija Potrdilo ter zahteval, naj sodišče to potrdilo odpravi (izpodbojna tožba), vendar pa sodišče ugotavlja, da Potrdilo ni odločitev o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu 2. člena ZUS-1 in da zato ne gre za upravni akt, ki bi ga tožnik lahko izpodbijal v upravnem sporu. Tožnik je bil namreč v skladu z določbami ZZUOOP, ki so opisane v prejšnji točki te obrazložitve, napoten v karanteno z ustnim navodilom policije, kar pomeni, da je tožnikova obveznost, da se samoizolira na domu in omeji stike z osebami, ki ne živijo v istem gospodinjstvu, nastala s tem ustnim navodilom in ne z izdajo Potrdila. Potrdilo je namreč zgolj dokazilo za uveljavljanje pravice do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva, do katerih je upravičena oseba, ki jo policija napoti v karanteno, kar pomeni, da se s Potrdilom ni odločilo o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ker je tožnik v tožbi izrecno izpodbijal Potrdilo (in ne, na primer, ustnega navodila policije, s katerim je bil napoten v karanteno), sodišče zaključuje, da je izpodbijal akt, ki ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in je zato njegovo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.