Jedro

Osnovni formalni pogoj za izdajo zamudne sodbe, s katero se tožbeni zahtevek zavrne, je, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki in da tožena stranka v predpisanem roku od vročitve ni odgovorila na tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zamudna zavrnilna sodba in sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 14. 2. 2008 izdalo zamudno zavrnilno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da predstavlja zapuščina po dne 9. 2. 1992 umrlem L. st. L. zaščiteno kmetijo, da sta tožnika njena prevzemnika in da mora toženec to priznati ter dovoliti da se pri njegovih solastnih nepremičninah, navedenih v izreku sodbe, vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke in sicer za vsakega do ? le -teh, sicer bo pravnomočna sodba v tej zadevi nadomestila to priznanje in dovoljenje, tožeči stranki pa sta mu dolžni plačati ? vrednosti njegovega nujnega dednega deleža te zapuščine. Istočasno je sodišče sklenilo, da se ne ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, ki glasi: „Toženi stranki se do pravnomočnosti te pravde prepoveduje odtujevanje ali obremenjevanje nepremičnin, pripisanih k ZK vl. št. ... k. o. M. Ugovor ne zadrži izvedbe te odredbe. Tožeča stranka pa hkrati tudi predlaga, da sodišče glede na to, da teče spor o stvarni pravici, ki je vknjižena v ZK pri tem vložku, ta spor tudi zaznamuje, t.j. Da pri vl. št. ... k.o. M. zaznamuje spor gornje opr. št.„ Tožeča stranka se je zoper zamudno zavrnilno sodbo in zoper sklep pravočasno priložila. Absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po njenem mnenju sodišče storilo zato, ker je izdalo zavrnilno zamudno sodbo v nasprotju s 318. čl. ZPP. Tožba je vsebovala vsa potrebna dejstva, iz katerih je izhajalo, da je zahtevek utemeljen, zato je odločitev sodišča napačna. Meni pa tudi, da obstaja protislovje med razlogi in listinami v spisu. Sodišče je sodbo izdalo v nasprotju z listinami, na katere se je v tožbi tožeča stranka sklicevala; predvsem v nasprotju z odločbo Ministrstva, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina, t.j, da sporna kmetija naj ne bi bila zaščitena, čeprav je očitno bila. Pri obrazložitvi je sodišče ravno to bistveno dejstvo obšlo ter tudi na tak način kršilo ZPP. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo in sicer določila Zakona o dedovanju (ZD) ter tudi ZZK, saj ZD omogoča tovrstni popravek očitno napačnega sklepa o dedovanju ter izigravanja pravil o dedovanju zaščitenih kmetij in kmetijskih zemljišč, po drugi strani pa pravila zemljiškega prava niso v neskladju s pravili o dedovanju. Vsebina tožbenega petita je ravno izbris lastninske pravice toženca na tistem premoženju, ki ga je na tak očitno nezakonit in nepravilen način podedoval od zapustnika, lastnika zaščitene kmetije. Sodba je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepravilna. Sodišče prve stopnje pa je v posledici kršitve ZPP ter napačne uporabe materialnega prava napačno zavrnilo tudi predlagano začasno odredbo, saj zanjo obstajajo vsi pogoji. Tožena stranka pa bi si, s tem ko spornih nepremičnin ne bi prodala, le-te ohranila, kar pomeni, da ne bi utrpela nobene škode. Že zaradi tega bi moralo sodišče predlogu ugoditi. Glede na obrazloženo tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sporno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke II. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izdajo zamudne sodbe ZPP določa v 318. členu. Zamudno sodbo je možno izdati, če tožena stranka v roku iz 277. čl. ZPP ne odgovori na tožbo. To je osnovni formalni pogoj za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje šele po ugotovitvi, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki in da tožena stranka v predpisanem roku od vročitve ni odgovorila na tožbo, bodisi izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz I. odst. 318. čl. ZPP, bodisi odloži izdajo zamudne sodbe v skladu z II. odst. 318. čl. ZPP ali pa po III. odst. 318. čl. ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano zamudno zavrnilno sodbo, ne da bi pred tem tožbo v skladu z določbami 276. čl. ZPP vročilo toženi stranki, da nanjo odgovori, in torej ni upoštevalo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Neupoštevanje pogojev za izdajo zamudne sodbe je sankcionirano kot absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Očitek v pritožbi, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju s 318. čl. ZPP je zato utemeljen iz zgoraj navedenega razloga. Ker je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, je moralo sodišče druge stopnje pritožbi ugoditi, izpodbijano zamudno zavrnilno sodbo v skladu z določbo I. odst. 354. čl. ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ob taki odločitvi se sodišču druge stopnje ni bilo potrebno opredeliti do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijano zamudno zavrnilno sodbo.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo zamudno zavrnilno sodbo, je moralo posledično razveljaviti tudi izpodbijani sklep o predlogu za začasno odredbo, ki temelji na zaključku, da tožnika nista izkazala za verjetno obstoj terjatve po tej tožbi, ker je sodišče tožbo zavrnilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. čl. v zv. s 355. čl. in 366. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem odločanju ponovno ugotoviti, ali so podane predpostavke za izdajo začasne odredbe. Glede na vsebino izpodbijanega sklepa pa je potrebno sodišče prve stopnje opozoriti, da mora odločiti le v mejah postavljenega zahtevka. Predlog tožeče stranke, da zaznamuje spor v zemljiški knjigi je namreč samostojen predlog, o katerem mora sodišče odločiti, upoštevaje, da po 120. čl. ZZK-1 o vpisih v zemljiško knjigo odloča zemljiškoknjižno sodišče. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z določbo III. odst. 165. čl. ZPP pridrži za končno odločbo.