Jedro

Naravni jarek v kampu oz. njegovi neposredni soseščini, ki je neosvetljen in nezavarovan, je nevarna stvar in pomeni povečano nevarnost za goste kampa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1,085.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške, z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tudi tožnikov predlog za oprostitev sodnih taks. Tožeči stranki je naložilo, da je toženi dolžna povrniti 123.550,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje dne 1.4.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb postopka po 13. točki 354. člena Zakona o pravdnem postopku ter predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi je navedla, da je bilo v dokaznem postopku na prvi stopnji nesporno ugotovljeno, da avtokamp ni ograjen, niti ni drugih znakov, tabel in opozoril, iz katerih bi bile razvidne njegove meje. Tožnikov šotor je bil postavljen na območju avtokampa, skupaj s šotori drugih gostov, za bivanje pa je tožnik plačal po izstavljenem obračunu. Pot do šotora je vodila po poti, po kateri se je sredi noči napotil tožnik. Tožena stranka je sicer tekom pravde zatrjevala, da je pravilna pot drugod, kar je nelogično, saj druge poti v resnici ni, oziroma vodi vsaj 100 metrov čez brezpotni gozd med drugimi šotori, kar je potrdil tudi kot priča zaslišan tedanji direktor kampa. Sodišče je pričanje vodilnega delavca v kampu razumelo drugače in je na podlagi tega ugotovilo, da tožena stranka ni imetnik nevarne stvari, ker naj bi obseg kampa dobro poznal in ker sedaj ni več zaposlen pri toženi stranki, v njegovo verodostojnost ni dvomilo. Pritožnik se s sodbo ni strinjal, ker se meje med zemljišči, lastninska pravica oziroma imetništvo dokazuje drugače, le podredno pa s pričami. Tožnik je prepričan, da jarek, v katerega je padel, teče po zemljišču tožene stranke. Zapornica ne označuje meje, ampak prepoveduje oziroma onemogoča gostom vstop v kamp direktno s ceste. Jarek teče po celotnem kampu in ga od jezera do cestišča deli, zato se mu zdi neverjetno, da bi bilo ravno mesto padca v lasti nekoga drugega. Ni se strinjal s trditivjo, da je jarek stran od zapornice, saj tožnik vanj ne bi mogel pasti, ampak bi lahko tja le skočil. Dalje je menil, da se tožena ni oprostila odgovornosti za škodo, ker se je nezgoda zgodila ob priliki bivanja v kampu in tudi na območju kampa, saj v nasprotnem primeru kamp ne bi imel pravice zaračunati bivanja in ne kontrolirati njegovega obnašanja v njem. Poudarja, da je tožena v vsakem primeru odgovorna za povzročeno škodo, ker je opustila vse ukrepe, potrebne za minimalno varnost gostov. Tudi če bi tožnik izbral drugo pot, bi moral tavati po najmanj 100 metrov brezpotja po gozdu med drugimi šotori. Nevlaganje tožene stranke v ta del kampa, tožene stranke ne oprosti odgovornosti, saj je tožnik ravnal povsem pravilno, tako kot bi v danih okoliščinah pričakovali od povprečnega gosta. Očitek ravnanja tožnika ni utemeljen, saj je ravnal s skrbnostjo povprečnega gosta, tako kot bi bilo od njega normalno pričakovati. Ne glede na trditve tožene stranke in razloge sodbe, gre za okoliščine, nastale v sferi delovanja tožene stranke oziroma njegove dejavnosti, torej za opustitev potrebnih ukrepov za varstvo gostov. Sodbi očita, da ne vsebuje dokazne ocene drugih izvedenih dokazov, razlogi o odločilnih dejstvih imetnika nevarne stvari so tudi nepopolni in nerazumljivi, zaradi česar predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev na prvo stopnjo v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče, ki je priezkusilo izpodbijano sodbo, je prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom, da je v konkretnem primeru neoznačen, nezavarovan in neosvetljen jarek gotovo nevarna stvar in predstavlja povečano nevarnost za okolico, vprašanje pa je ali je jarek v kampu ali pa je izven njega. Sodišče prve stopnje se je glede meje kampa oprlo na izpoved nekdanjega direktorja, vendar pritožbeno sodišče meni, da ta dokaz ne zadošča za nedvoumno ugotovitev, kje poteka meja. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti mejo kampa na podlagi načrta kampa ali drugih listin, iz katerih se bo dalo ugotoviti ali je jarek v kampu ali izven njega.

V kolikor pa bi se ugotovilo, da jarek ne spada v obseg kampa, pa bo treba ugotoviti ali je tožena stranka storila vse, kar je potrebno, da bi bilo za goste kampa storjeno vse, kar se v takih razmerah pričakuje za zagotovitev varnosti življenja in zdravja gostov. Skratka, v ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja pritožba v smeri opustitev potrebnih varnostnih ukrepov, torej v smeri krivdne odgovornosti.

Pritožbeno sodišče je torej v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje, da po dopolnjenem postopku o stvari ponovno odloči.