Jedro

Če se ugotovi nasprotje med listinami v spisu in obrazložitvijo odločbe, gre za tako kršitev postopka, ki lahko vpliva na rešitev zadeve.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, Ljubljana, št. ... z dne 8. 1. 1993, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v obnovljenem postopku odpravila odločbo št. ... z dne 20. 2. 1992, s katero je bilo ugodeno tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, nato pa je njegovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila. V obnovljenem postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti, je namreč ugotovila, da tožnik ob izdaji odločbe ni izpolnjeval pogojev za pridobitev državljanstva, določenih v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu, ker dejansko ni živel v Republiki Sloveniji.

V tožbi tožnik navaja, da tožena stranka v postopku ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, poleg tega pa ni pravilno uporabila materialnih predpisov. Res je sicer, da tožnik ni ves čas prebival na naslovu ..., ampak se je zaradi osebnih razlogov preselil v hotel .... v Ljubljani. To pa še ne pomeni, da v Republiki Sloveniji ni dejansko živel. Meni tudi, da je tožena stranka v obnovi postopka odločila v nasprotju z veljavnimi predpisi, saj bi morala že v prvem postopku sama preveriti dejansko stanje, ne pa, da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v prejšnjem postopku tega obnavlja. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo sicer izdala na podlagi določb 258. člena zakona o splošnem upravnem postopku, vendar pa iz njene obrazložitve ni povsem jasno razvidno, na kakšni pravni in dejanski podlagi je tožena stranka obnovljeni postopek sploh začela in vodila. Še manj pa je to razvidno iz predloženih upravnih spisov, saj so ti nepopolni.

Med predloženimi upravnimi spisi sta dva podpisana sklepa št. 0011/3-XVII-308913 in sicer eden z datumom 15. 5. 1992, ki je zajet v popis spisov, ki ga je tožena stranka poslala sodišču in drugi, z datumom 20. 5. 1992, na katerega se tožena stranka sklicuje v izpodbijani odločbi, vendar ga ni v popisu spisov. Z obema sklepoma naj bi bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka, v katerem je bilo ugodeno tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obnovljenem postopku naj bi se ugotovilo, če je tožnik do izdaje odločbe dejansko živel v Republiki Sloveniji. Iz podatkov v spisu tožene stranke ni razvidno, da bi kateri od sklepov bil tožniku pravilno vročen. Na sklepu z dne 20. 5. 1992 je sicer uradni zaznamek, da je bil sklep obešen na oglasno desko 4. 6. 1992, tožena stranka pa se v samem sklepu sklicuje na določbe 96. člena zakona o splošnem upravnem postopku, vendar je ta določba, vsaj glede na spisovne podatke, uporabljena napačno. V 1. odstavku 96. člena je namreč določeno, da mora stranka, če med postopkom spremeni svoje prebivališče, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da se v primeru, če se ne more kljub poizvedovanju ugotoviti novega naslova, pisanje vroči s pribitjem na oglasno desko. Ker gre v spornem primeru za obnovo postopka po uradni dolžnosti, kar bi morala tožena stranka vsekakor upoštevati in ker naj tožnik, kot je možno razbrati iz spisa tožene stranke, vsaj pravno do izdaje sklepa sploh ne bi spremenil stalnega prebivališča, se pojavi vprašanje dokončnosti oziroma pravnomočnosti sklepa. V primeru nepravilne vročitve oziroma nevročitve sklepa bi namreč to vsekakor lahko vplivalo na pravilnost izpodbijane odločbe, ki očitno predpostavlja, da je bilo o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti že odločeno.

Tožena stranka je tudi nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje. V izpodbijani odločbi namreč ugotavlja, da tožnik v času izdaje prve odločbe, s katero je bilo ugodeno njegovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, to je dne 20. 2. 1992, ni živel v Sloveniji. Pri tem se sklicuje na odločbo št. ..., ki jo je šele 23. 9. 1992 izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve Ljubljana in s katero je določeno, da se tožnik z dnem dokončnosti odločbe izbriše iz registra stalnega prebivalstva. Ta odločba tako ne posega za nazaj in je sklicevanje nanjo v tem primeru lahko vprašljivo. Vsekakor pa gre vsaj za nasprotje med listinami v spisu in obrazložitvijo odločbe v delu, ki je odločilen za pravilno odločitev v zadevi, tako da odločba ni v skladu z zahtevami 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Ker torej v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je moralo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpraviti. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpise republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).