Jedro

Ker je bil sodni postopek ureditve meje pravnomočno ustavljen, so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane odločbe, torej, da se kot urejena meja evidentira predlagana meja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnika in stranke z interesom A.A. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in odločbo je prvostopni organ sklenil, da se navedeni upravni zadevi združita v en postopek (izrek sklepa), odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja: parcele 2953/3 s sosednjo parcelo 2953/4 in se dotika parcel 4620/1 (v času mejne obravnave je bila parcela 4620) in 4622; parcele 4620/1 (v času mejne obravnave je bila parcela 4620) s sosednjo parcelo 2953/4 in se dotika parcele 4621 (1. točka izreka odločbe), da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu in so urejene meje označene poudarjeno (2. točka izreka odločbe) in da stroškov postopka ni (3. točka izreka odločbe). V obrazložitvi je organ navedel, da sta B. in A.A. vložila zahtevi za evidentiranje urejene meje, katerima je bil priložen elaborat. Organ je zahtevka, ker se opirata na isto oziroma podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, združil na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po 28. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se postopek evidentiranja urejene meje, parcelacije in izravnanega dela meje uvede na zahtevo lastnika parcele. Organ je ugotovil, da sta vlagatelja zahtev lastnik oziroma upravljavec obravnavanih parcel. Vsem lastnikom oziroma upravljavcem parcel, med drugim tudi tožniku, je bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev zahtev po 35. členu ZEN organ ni našel. Tožnik se mejne obravnave ni udeležil, je pa po pozivu organa sporočil, da se s potekom predlagane meje ne strinja, zaradi česar je organ razpisal ustno obravnavo po 37. členu ZEN. Ker je tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostala sporna, je organ tožnika napotil na sodno ureditev meje. Tožnik je vložil predlog pri pristojnem sodišču, vodenem pod opr. št. N 27/2014. S sklepom, N 27/2014 z dne 7. 10. 2015, je bil nepravdni postopek ustavljen, ker je tožnik umaknil svoj predlog. Sklep je postal pravnomočen 13. 1. 2016. Organ je zato glede na šesti odstavek 39. člena ZEN izdal odločbo, kot zgoraj navedeno.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je prvostopni organ evidentiral kot urejeno mejo tisto mejo, ki je bila prikazana s skico terenske meritve z dne 17. 3. 2011 in po tem, ko je bil sodni postopek za ureditev meje končan z umikom predloga, ker sta udeleženca pokazala isto mejo, kot jo prikazuje mapna kopija za parceli 2953/3 in 2953/4, k.o. ... Tako pokazana meja s strani udeležencev v sodnem postopku N 27/2014, zaradi katere je bil predlog umaknjen in postopek ustavljen, pa ni identična z mejo, ki jo je pokazal geometer na mejni obravnavi v upravnem postopku evidentiranja urejene meje. Zato niso obstajali pogoji za izdajo odločbe z na tak način evidentirano urejeno mejo. Organ bi moral glede na navedbe v pritožbi pribaviti sodni spis N 27/2014, da bi se ugotovilo, da obravnavana meja v sodnem postopku, s katero sta se strinjala oba udeleženca, ni ista meja, kot jo kot urejeno določa izpodbijana odločba. V ta namen bi moral organ razpisati obravnavo in sporna dejstva razčistiti tudi z zaslišanjem tožnika in ogledom na kraju samem, obenem pa tudi raziskati, ali gre za dejanska razhajanja glede meje, ki sta jo v sodnem postopku pokazala udeleženca, in glede meje iz izpodbijane odločbe. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da gre za poskus zavlačevanja rešitve zadeve. Na določitev meje v tem postopku v ničemer ne vplivajo podatki iz sodnega postopka, ki se je končal z umikom predloga. Če se je postopek končan z umikom predloga, je to enako, kot da postopka ni bilo. Na kraju samem pa se je ugotavljalo, kje meja poteka in je bila zato pravilno določena. Predlagal je zavrnitev tožbe, priglasil je tudi stroške za odgovor na tožbo.

6. Stranka z interesom Občina B. odgovora na tožbo v danem roku ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o evidentiranju urejene meje. Tožnik je bil v postopek pritegnjen kot lastnik sosednjega zemljišča s parc. št. 2953/4, k.o. ...

9. Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ na zahtevo strank z interesom Občine B. in A.A. izvedel upravni postopek evidentiranja urejene meje - parc. št. 2953/3 s sosednjo parcelo št. 2953/4 in ki se dotika parcele 4620/1 (v času izvedbe mejne obravnave parc. št. 4620) ter 4622 in - parc. št. 4620/1 (v času izvedbe mejne obravnave parc. št. 4620) s sosednjo parcelo št. 2953/4 in ki se dotika parc. št. 4621. Nesporno med strankami je, da se tožnik tudi po izvedbi postopka po 36. členu (poziv organa na pridobitev izjav lastnikov, ki se niso udeležili mejne obravnave, v tem primeru tožnika) in 37. členu ZEN (oprava ustne obravnave) ni strinjal s predlagano mejo, zaradi česar ga je organ pozval na sprožitev sodnega postopka ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Tožnik je temu pozivu organa sledil in vložil predlog za ureditev meje pred Okrajnim sodiščem v Krškem. Ta postopek je bil zaključen z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, N 27/2014 z dne 7. 10. 2015, kot posledica umika predloga tožnika in je postal pravnomočen 13. 1. 2016. 10. Sporno med strankami pa je, ali je organ nato ravnal pravilno, ko je kot urejeno mejo evidentiral predlagano mejo, oziroma ali bi moral pribaviti sodni spis N 27/2014 in upoštevati v tem sodnem postopku pokazano mejo, s katero sta se strinjala tožnik kot predlagatelj in stranka z interesom kot nasprotni udeleženec, ki pa se od predlagane (in sedaj evidentirane urejene meje ) razlikuje.

11. Sodišče sodi, da je organ ravnal pravilno.

12. Po šestem odstavku 39. člena ZEN (na katerega je svojo odločitev pravilno oprl tudi prvostopni organ) se v primeru, če se sodni postopek ureditve meje ustavi ali če se predlog za sodno določitev meje zavrže ali zavrne, postopek evidentiranja urejene meje nadaljuje in se kot urejena meja evidentira predlagana meja. Taka situacija pa je tudi nastopila v obravnavanem primeru. Ker je bil sodni postopek ureditve meje pravnomočno ustavljen, so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe s tako vsebino, torej, da se kot urejena meja evidentira predlagana meja. Drugačne odločitve zato tožnik ne more doseči z zatrjevanjem, da se pokazana meja v sodnem postopku in predlagana meja razlikujeta, saj - kot že povedano - je za izdajo odločbe z evidentiranjem predlagane meje kot urejene meje bil izpolnjen temeljni pogoj - (pravnomočna) ustavitev sodnega postopka. Če bi organ ravnal tako, kot to v tožbi ugovarja tožnik, bi s tem ravnal v nasprotju z izrecno zakonsko določbo, torej bi kršil zakon.

13. Sodišče pa pri tem še pripominja (in kar je bilo tožniku pojasnjeno že z drugostopno odločbo), da evidentiranje urejene meje v upravnem postopku z upravno odločbo še ne preprečuje tožniku sodne ureditve meje, če meni, da meja poteka drugače, kot je sedaj z izpodbijanim aktom evidentirana.

14. Sodišče je glede na navedeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in zakonit, izpodbijani akt pa je pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A.A. pa, ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka strank z interesom, temelji na določbah ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspel s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičen do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podal, saj je dejansko prerekal tožbene navedbe in predlagal zavrnitev tožbe. S temi navedbami pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve oziroma vplival na odločitev sodišča. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, idr.