Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 7. 6. 2023 do 30. 6. 2023 zaradi poškodbe pri delu, od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 pa začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in da je bil tožnik do 27. 6. 2023 v delovnem razmerju. Ker je delovno razmerje tožniku po tem datumu prenehalo, zdravstvena komisija njegove morebitne začasne nezmožnosti za delo od 28. 7. 2023 dalje ni ugotavljala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 7. 2023 v zvezi z odločbo toženca št. ... z dne 5. 6. 2023 v delu, ki se nanaša na vzrok začasne nezmožnosti za delo in glede ugotovitve, da od 28. 7. 2023 dalje ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni podano in da se ugotovi, da je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v obdobju od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 poškodba pri delu ter da je tožnik tudi od 28. 7. 2023 do zaključka glavne obravnave zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik.

Soglaša, da je bilo izvedensko mnenje opravljeno korektno. Izvedenec je pojasnil, da obstaja možnost, da pri takem dvigu bremena lahko pride do nefizioloških sil, ob predhodno zdravem tkivu, kar je sodišče spregledalo. Ni dokazljivo ali je bilo tkivo zdravo, niti da za desno ramo ni bil nikoli obravnavan. Ne soglaša s potekom celotnega bolniškega staleža, saj je več kot očitno, da je toženec vzrok bolniškega staleža spremenil po ugotovitvi, da ni več v delovnem razmerju. Bolniški stalež se je vodil zaradi bolečin v rami in ne zaradi drugih stvari. Križ ga ni nikoli oviral pri delu. Z odločbo toženca je bilo ugotovljeno, da je do 30. 6. 2023 nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, od 1. 7. 2023 naprej pa da je zmožen za delo. Ta odločba ni pravilna, saj do 1. 7. 2023 ni bilo ugotovljeno, kaj je vzrok poškodbe ramena, pa vendar je bilo odločeno, da je za delo zmožen. Po pritožbi je izgubil zaposlitev in toženec je spremenil vzrok bolniškega staleža iz poškodbe v bolezen. Sprememba v bolezensko stanje je bila v drugostopni odločbi utemeljena v več bolezenskih obolenjih. Omenjena je bila celo opeklina desnega stegna, ki se je zgodila med bolniškim staležem in ni bila omenjena v pritožbi. V bolniškem staležu je bil izključno zaradi ramena. Sprememba v bolezen je tožencu omogočila, da je dolžan plačati bolniško nadomestilo samo še en mesec po končanem delovnem staležu. Do 8. 9. 2023, ko je bil obravnavan pri dr. A. A., ki je podal diagnozo, bi moral imeti priznano poškodbo pri delu, saj se ni vedelo, kaj bo pokazala magnetna resonanca desne rame. Če bi z okvarjenim ramenom odšel nazaj na delo in opravljal delo pogrebnega delavca, bi bil izvid lahko slabši. Vztraja pri spremembi vzroka bolniškega staleža iz bolezni nazaj v poškodbo pri delu, ker ni bilo podlage za spremembo, do 8. 9. 2023, ko je bila opredeljena diagnoza, ki jo je izpostavil izvedenec. Ker je od 8. 9. 2023 dalje po izvedencu ortopedu razvidno, da gre za bolezen, je potrebno kot vzrok bolniškega staleža od 1. 7. 2023 do 8. 9. 2023 opredeliti poškodbo pri delu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

5. Predmet presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 7. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 6. 2023 v delu, ki se nanaša na vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika in glede ugotovitve, da od 28. 7. 2023 dalje ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni podano.1

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 7. 6. 2023 do 30. 6. 2023 zaradi poškodbe pri delu, od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 pa začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in da je bil tožnik do 27. 6. 2023 v delovnem razmerju. Ker je delovno razmerje tožniku po tem datumu prenehalo, zdravstvena komisija njegove morebitne začasne nezmožnosti za delo od 28. 7. 2023 dalje ni ugotavljala.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je napačna ugotovitev sodišča, da je potrebno bolniški stalež od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 opredeliti kot posledico bolezni.2 Sodišče je namreč pravno odločilno dejstvo vzroka tožniku priznane začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 povsem pravilno ugotavljalo z izvedenskim organom, saj kot je v 11. točki izpostavilo, samo ni razpolagalo z ustreznim medicinskim znanjem. Argumentirano je pojasnilo sodišča v 7. točki obrazložitve o vzroku priznane začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023, ki je upoštevajoč določbo 34. člena ZZVZZ, v tem sporu odločilno dejstvo.3

8. Pritožbena trditev tožnika, da bi morala biti tudi v obdobju od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 njegova začasna nezmožnost za delo posledica poškodbe pri delu z dne 8. 5. 2023, se je z izvedovanjem izkazala kot neutemeljena. V 15. točki obrazložitve je sodišče pojasnilo zakaj sprejema izvedensko mnenje kot podlago za svojo odločitev ter pri tem izpostavilo, da je bila pri tožniku prisotnost bolečin v desni rami dokumentirana že več let pred dogodkom 8. 5. 2023 in da je slikovna diagnostika z magnetno resonanco po dogodku 8. 5. 2023 izključila prvotni sum na poškodbo mišic rotatorne manšete ter izkazala dve degenerativni bolezenski stanji. Jasno je, da tožnikovih težav z desno ramo, zaradi katerih je bil v glavnini nezmožen za delo tudi od 1. 7. 2023 dalje, ni mogoče pripisati dogodku, ki se mu je pripetil pri delu 8. 5. 2023. Izvedenec se je določno opredelil, da bi za to morala pri tožniku nastati neka okvara, ki bi nastala samo ob delovanju nefizioloških nesorazmerno velikih sil na zdravo in nepoškodovano tkivo. Ob dodatnem zaslišanju, ki je bilo potrebno zaradi tožnikovih pripomb, se je član izvedenskega organa povsem prepričljivo izjasnil, da ta dva pogoja pri tožniku nista izkazana in se pri tem skliceval na tožnikov zdravstveni karton. Zapis 10. 3. 20204 potrjuje, da je bilo tkivo do 8. 5. 2023 že okvarjeno. Takšna poškodovanost tkiva povzroča bolečine pri delu nad nivojem ramen, kar je razlog za začasno nezmožnost. 9. Na pravilnost izpodbijane odločitve tudi ne more vplivati tožnikova trditev, da gre za bolezen šele od 8. 9. 2023, ko je bil opravljen tudi pregled pri dr. A. A.,5 zaradi česar bi morali slediti sumu osebnega zdravnika, da gre za poškodbo, saj do tega trenutka magnetna resonanca ni pokazala degenerativnih sprememb. V tem sporu gre za presojo toženčeve odločitve o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo in na podlagi celotne dokumentacije je mogoče zaključiti, da je pravilna toženčeva odločitev o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni.6

10. Izvedenec je sicer ugotovil, da bi lahko prišlo do okvare samo ob delovanju nefizioloških nesorazmerno velikih sil, kar je odvisno od tehnike dviganja. Vendar pri tožniku ne gre za poškodbo pri delu, saj četudi bi šlo za delovanje nefizioloških sil, bi moralo biti pri tožniku tkivo zdravo in nepoškodovano, kar pa ni izpolnjeno. Tožnikova zatrganina labruma na spodnjem delu ponvice lopatice, nastane kot posledica ponavljajočih se gibov dviganja z roko nad nivojem ramen in opravljanja fizično napornega dela v takem položaju. Torej tudi mehanizem nastanka sporne okvare potrjuje, da gre pri tožniku za okvaro, ki običajno nastane pri ponavljajočem fizičnem delu, zato ne moremo zanesljivo sklepati, da je sporna okvara tkiva pri njemu nastala točno 8. 5. 2023, kot zatrjuje tožnik.

11. Tožnik je bil, po oceni izvedenca začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v obdobju od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023, pa tudi od 28. 7. 2023 dalje, vendar zaradi prenehanja delovnega razmerja od 28. 6. 2023, upoštevajoč določilo 34. člena ZZVZZ, pri tožniku od 28. 7. 2023 dalje ne obstoji podlaga za nadaljnje vodenje začasne nezmožnosti za delo.7

12. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 V pritožbeni obravnavi tožnik vztraja, da je nepravilna opredelitev vzroka začasne nezmožnosti za delo tožnika. Tožnik vztraja pri poškodbi pri delu in pri ugotovitvi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo do 8. 9. 2023. 2 Posledično zaradi česar pri tožniku od 28. 7. 2023 ni bilo podlage za ugotavljanje njegove morebitne začasne nezmožnosti za delo. 3 V drugem odstavku določa, da pripada zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, nadomestilo še največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja, v kolikor je zadržanost od dela posledica bolezni oziroma poškodbe izven dela. Tretji odstavek 34. člena ZZVZZ določa, da je zavarovancu priznana zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja dokler ni spet zmožen za delo. 4 Da je tožnik ob dvigovanju 60 kg bremena začutil pok v desni rami in bolečino z oteženim gibanjem, zaradi česar je bila izdana tudi napotnica za UZ desne rame s stopnjo nujnosti zelo hitro. 5 Ki je podal diagnozo, da gre za bolezen. 6 Toženec je ugotavljal, da je pri tožniku priznana začasna nezmožnost za delo posledica več obolenj. Pri tem je upošteval tudi degenerativne spremembe ledveno-križne hrbtenice in stanje po večji opeklini desnega stegna. 7 Ker ni podlage za priznanje nadomestila med začasno zadržanostjo od dela.