Jedro

Stališče toženke, da je predmet delitve skupnega premoženja lahko le premoženje, ki obstaja v času prenehanja zveze, ne pa tudi premoženje, ki je bilo v zakonski zvezi potrošeno, bi držalo le v primeru, če bi skupno premoženje (denarna sredstva na računu) porabila zakonca skupaj oziroma eden od njiju s soglasjem drugega, nikakor pa ne v primeru, ko je poraba skupnih sredstev posledica nedovoljenega razpolaganja enega od zakoncev s skupnim premoženjem (52. člen ZZZDR).

Četudi obravnavane procesne situacije (zaradi odsotnosti edicijskega sklepa) ni mogoče obravnavati po določbi 227. člena ZPP, bi se višje sodišče moralo opredeliti do tožnikovih trditev v pritožbi, da toženka kot imetnica računa ni želela razkriti poslovanja na svojem računu in tako ni dostavila listin, s katerimi razpolaga le ona. Presoditi bi moralo, kakšen vpliv ima lahko opisana procesna neaktivnost toženke (zavrnitev soglasja za dostop do podatkov na računu) na presojo resničnosti trditve, ki jo je tožnik želel dokazati z vpogledom v izpiske toženkinega računa.

Izrek

Revizija toženke se v delu, s katerim izpodbija odločitev o stroških postopka, zavrže, sicer pa se zavrne.

Reviziji tožnika se delno ugodi in se odločba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka v višini 83.457,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010, in glede stroškov pritožbenega postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Sicer se revizija tožnika zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje denarni znesek, ki sta ga stranki pridobili z loterijskim zadetkom ter z oplemenitenjem teh sredstev, vsakega do 1/2 (primarni ugotovitveni zahtevek), ter v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da spada v skupno premoženje denarni znesek v višini 245.000,00 EUR (loterijski zadetek, del tožnikove plače, pologi strank, prilivi od obresti, pozitivna razlika v vrednosti pri prodaji vrednostnih papirjev ter obresti iz naslova vezave pri banki), vsakega do 1/2 (prvi podredni ugotovitveni zahtevek), oziroma znesek 185.480,91 EUR (loterijski zadetek, del tožnikove plače, pologi strank, prilivi od obresti, pozitivna razlika v vrednosti pri prodaji vrednostnih papirjev; drugi podredni ugotovitveni zahtevek). Toženki je s sodbo naložilo, da mora plačati tožniku 52.886,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010, v preostalem delu (glede plačila 91.544,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zahtevek zavrnilo.

2. V obrazložitvi je zapisalo, da je ob upoštevanju določbe 358. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ugovor toženke glede zastaranja delno utemeljen. Življenjska skupnost med strankama je prenehala še pred formalno razvezo, in sicer dne 21. 2. 2007, zato je po presoji sodišča takrat začel teči splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki se je iztekel 21. 2. 2012. Zadnje zvišanje zahtevka (od 122.500,00 EUR na 144.430,49 EUR) je bilo podano prepozno (18. 1. 2013), zato je sodišče iz razloga zastaranja zavrnilo zahtevek za plačilo 21.930,49 EUR. Sicer pa je ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin presodilo, da predstavlja denar iz naslova loto dobitka, ki je bil leta 1995 prenesen na skupni račun pravdnih strank v Celovcu, njuno skupno premoženje, vsakega do 1/2. Ugotovilo je, da sta se pravdni stranki dogovarjali o načinu plemenitenja sredstev na računu, operativno pa je to izvajala toženka, ki je iz sredstev na računu kupovala vrednostne papirje. Ker sta do začetka leta 2007 stranki še živeli v življenjski skupnosti, porabljali skupni denar, obe pa sta imeli tudi dostop do skupnega računa, sodišče glede dvigov z računa v tem obdobju ni moglo zaključiti, da je vse dvige opravila ravno toženka v svojo korist. Vrednosti naložb v vrednostne papirje izvedenec ni mogel izračunati (podatkov tožnika ni bilo mogoče preveriti, listinsko nepodprt in nepojasnjen je ostal še znesek 58.386,86 EUR). Izjema od navedenega pa po prepričanju sodišča velja glede dvigov z dne 2. 11. 2001 in 6. 12. 2006, ko je tožnica brez soglasja in vednosti tožnika s skupnega računa prenakazala na novo odprt in tožniku nedostopen račun znesek v skupni višini 105.722,15 EUR. Ob upoštevanju polovičnega deleža na skupnem premoženju to pomeni, da je obogatena za znesek v višini 52.886,08 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločbo. Pritožbene očitke toženke je v glavnem označilo kot navržene in nekonkretizirane, pritrdilo pa je presoji prvostopenjskega sodišča, da ni utemeljen ugovor zastaranja v delu, ki se nanaša na zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo. Tožnikovo pritožbo je med drugim zavrnilo z utemeljitvijo, da so pritožbene trditve glede zmotne presoje ugovora zastaranja pravno nepomembne, saj tožnik ni uspel dokazati, da bi poleg skupnih sredstev, ki jih je toženka brez soglasja tožnika prenakazala s skupnega računa na nov račun, ob razpadu skupnosti obstajala še kakšna denarna sredstva kot skupno premoženje strank.

4. Tožeča stranka vlaga revizijo in predlaga, da se izpodbijana pravnomočna odločba spremeni v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo oziroma zahtevek zavrnilo, ter se toženki naloži še plačilo 91.544,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da se pravnomočna odločba v delu, v katerem ni uspela, razveljavi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji ugovora zastaranja napačno štelo, da je začel zastaralni rok teči že 21. 2. 2007, saj bi moralo upoštevati datum 7. 2. 2008, ko je postala pravnomočna sodba, s katero je bila razvezana zakonska zveza pravdnih strank. Ob takšni presoji bi sodišče ugotovilo, da je tožnik dne 17. 1. 2013 zvišal tožbeni zahtevek še pred potekom zastaralnega roka. Do teh navedb, ki jih je tožeča stranka podala že v pritožbi, se višje sodišče ni opredelilo. Nadalje navaja, da je sodišče sicer pravilno uporabilo materialno pravo (določbe ZZZDR o nedovoljenem razpolaganju s skupnim premoženjem), zmotno pa je ugotovilo višino zneska, ki ga je tožena stranka brez soglasja in brez vednosti tožeče stranke odtujila s skupnega računa. Višino in izvor sredstev ter transakcije na računu je ugotovil izvedenec T. H., vendar sta sodišči to popolnoma spregledali. Tožena stranka je gotovino s skupnega računa dvignila tudi dne 30. 10. 2001 (5.087,10 EUR) in dne 23. 8. 2005 (3.000,00 EUR), to pa je storila brez soglasja tožeče stranke (tega toženka niti ni zanikala) in je s temi sredstvi očitno razpolagala v lastne namene. Sodišči teh dveh gotovinskih dvigov (zmotno) nista obravnavali kot skupno premoženje. Dne 11. 4. 2000 je bilo po navedbah tožeče stranke in po ugotovitvah izvedenca na skupnem računu 185.480,91 EUR (temu tožena stranka ni oporekala, to pa je izkazano tudi z bančnimi izpiski), od tega so bili za 71.621,25 EUR kupljeni vrednostni papirji, ki jih je toženka samovoljno prenesla na svoj novi račun. Nadalje navaja, da tožena stranka ni želela razkriti poslovanja na svojem računu in tako ni dostavila listin, s katerimi razpolaga le ona. Zato bi bilo po mnenju tožeče stranke treba šteti za resnično dejstvo, da so bila sredstva s skupnega računa prenakazana na račun tožene stranke (peti odstavek 227. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Višje sodišče se do tovrstnih navedb, ki jih je podala tudi v pritožbi, sploh ni opredelilo. Navaja še, da tožena stranka ni nikoli zanikala, da je brez soglasja tožeče stranke dvignila ali prenakazala sredstva (z računa ali od prodaje vrednostnih papirjev) s skupnega računa na svoj račun. Višje sodišče se ni opredelilo niti do pritožbenih navedb v zvezi z ugotovitvami izvedenskega mnenja. Napačna je tudi ugotovitev sodišč, da naj bi pravdni stranki skupaj trošili skupni denar, saj si je tožena stranka v celoti prisvojila denar s skupnega računa.

5. Revizijo vlaga tudi tožena stranka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da se je višje sodišče le pavšalno opredelilo do njenih pritožbenih navedb, in sicer tako, da jih je označilo za navržene in nekonkretizirane. Višje sodišče bi se moralo opredeliti do vprašanja, kdaj pričneta zakonca ustvarjati skupno premoženje in kdaj se šteje, da je zakonska zveza prenehala. Po prepričanju toženke je ključen trenutek prenehanja življenjske in ekonomske skupnosti in ne kasnejša formalna razveza strank. Ker sodišča v različnih pravdah med strankama to vprašanje rešujejo različno, kršijo načelo enakosti in 2. člen Ustave RS. Meni, da je skupnost med strankama prenehala v letih 2001/2002, zato je tožnikova tožba iz leta 2010 prepozna. Poleg tega je predmet delitve skupnega premoženja lahko le premoženje, ki obstaja v trenutku prenehanja zveze, ne pa tudi premoženje, ki je bilo v zakonski zvezi potrošeno. Glede pravne narave premoženja, pridobljenega z igrami na srečo, pa navaja, da ne gre za premoženje, pridobljeno z delom, temveč za posebno premoženje tistega, ki je sodeloval pri igrah na srečo. Poudarja še, da je bil loto listek vplačan in izpolnjen brez sodelovanja tožnika, saj ga je izpolnila sama s svojim sinom. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

6. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama (375. člen ZPP). Tožeča stranka v odgovoru predlaga zavrženje revizije tožene stranke, podredno pa njeno zavrnitev.

7. Revizija tožeče stranke je delno utemeljena. Revizija tožene stranke pa je delno nedovoljena, sicer pa neutemeljena.

Glede revizije tožene stranke:

8. Toženka vlaga revizijo tudi zoper odločitev o stroških postopka. Odločba o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP), tudi v primeru, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari. Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP), revizija zoper taksklep ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

9. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije toženke tudi za primer, če toženka še ni plačala obročno odmerjene takse za postopek pred prvostopenjskim sodiščem, takse za pritožbo, ki je bila odložena do izdaje drugostopenjske odločbe, ter takse za revizijo. Navedbe tožnika niso utemeljene. Procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo revizije je le plačilo takse za postopek o reviziji. Kot je razvidno iz sklepa P 1060/2010-I z dne 16. 1. 2015 je Okrožno sodišče v Ljubljani toženko oprostilo plačila sodne takse za postopek o reviziji. Morebitni zapadli in neplačani obroki takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in morebitna neplačana taksa za pritožbeni postopek na revizijski postopek ne vplivajo, temveč so lahko le predmet prisilne izterjave v razmerju med državo in toženo stranko.

10. Sicer pa revizija toženke ni utemeljena. Vrhovno sodišče je že presodilo,(1) da predstavlja loterijski dobitek skupno premoženje zakoncev, če je bil nakup srečke/listka financiran s sredstvi, pridobljenimi z delom (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR). Izvor tega premoženja, čeprav posreden, so namreč z delom pridobljena sredstva. Premoženje, ki nastane z oplemenitenjem skupnih sredstev zakoncev, pa je njuno skupno premoženje. Glede na dejanske ugotovitve (da sta pravdni stranki pogosto igrali na lotu, da je bila na listkih kot vplačnik vpisana toženka ter glede na celotno dogajanje po prejemu dobitka, ko sta se obe stranki zglasili na Loto centrali, predložili potne liste ter denar nakazali na skupni račun v Celovcu, ta denar pa se je nato še pet let uporabljal za nakupe njunih vrednostnih papirjev), je sodišče pravilno zaključilo, da predstavlja loterijski dobitek, ki je rezultat skupnega podjetnega prispevka zakoncev, njuno skupno premoženje. Kolikor pa toženka navaja, da je bil loto listek vplačan in izpolnjen brez sodelovanja tožnika oziroma da sta ga izpolnila toženka in njen sin, pa nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Stališče toženke, da je predmet delitve skupnega premoženja lahko le premoženje, ki obstaja v času prenehanja zveze, ne pa tudi premoženje, ki je bilo v zakonski zvezi potrošeno, bi držalo le v primeru, če bi skupno premoženje (v tem primeru denarna sredstva na računu) porabila zakonca skupaj oziroma eden od njiju s soglasjem drugega, nikakor pa ne v primeru, ko je poraba skupnih sredstev posledica nedovoljenega razpolaganja enega od zakoncev s skupnim premoženjem (52. člen ZZZDR). Vrhovno sodišče že v drugi zadevi med istima strankama II Ips 19/2016 z dne 18. 2. 2016 pojasnilo, da z nedovoljenim razpolaganjem (52. člen ZZZDR) skupno premoženje ne preneha, le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja enega od zakoncev. Prikrajšani zakonec lahko svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje z zahtevkom za plačilo denarnega zneska,(2)ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca (oblika civilne delitve skupnega premoženja). In takšna je tudi podlaga tožnikovega denarnega zahtevka v konkretni zadevi. Navedbam tožene stranke glede neobstoja predmeta delitve tako ni mogoče pritrditi.

12. Očitek, ki se nanaša na zmotno presojo trenutka, ki naj bi bil relevanten za začetek teka zastaralnega roka, pa je neutemeljen že iz razloga, ker je neresničen. Sodišči začetka teka zastaralnega roka namreč nista vezali na trenutek pravnomočnosti odločbe o razvezi, kot navaja toženka v reviziji, temveč na trenutek prenehanja življenjske in ekonomske skupnosti med strankama, pri čemer sta navedli okoliščine, ki po njunem prepričanju utemeljujejo sklepanje, da je ta prenehala šele v začetku leta 2007. 13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo.

Glede revizije tožeče stranke:

14. Tožnik v reviziji navaja, da bi sodišči pri višini sredstev, ki so predmet skupnega premoženja, morali (poleg prenakazil s skupnega računa z dne 2. 11. 2001 in 6. 12. 2006 na tožničin račun) upoštevati še, da je toženka gotovino s skupnega računa dvignila tudi dne 30. 10. 2001 (5.087,10 EUR) in dne 23. 8. 2005 (3.000,00 EUR), to pa je storila brez njegovega soglasja in je s temi sredstvi očitno razpolagala v lastne namene. Poudarja, da toženka v postopku ni zanikala, da je ta dva dviga opravila brez njegovega soglasja, zato bi sodišči morali ta sredstva obravnavati kot skupno premoženje strank. S takimi navedbami smiselno uveljavlja kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP. Ker gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki ga tožnik ni uveljavljal v pritožbi, ta procesna kršitev ne more biti predmet revizijskega preizkusa (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato v tem delu revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. V preostalem delu pa je tožnikova revizija utemeljena. Tožnik je v postopku med drugim zatrjeval, koliko sredstev je bilo na presečni dan na skupnem računu (št. 7; Banka ...) pravdnih strank ter da je toženka brez njegove privolitve, torej samovoljno, že v času zveze denarna sredstva s skupnega računa nakazovala in osebno dvigovala ter jih polagala na račun (št. 5), ki ga je v svojem imenu odprla pri isti banki. V utemeljitev svojih navedb je v svojih vlogah večkrat predlagal, da se pri navedeni banki opravijo poizvedbe o stanju in prometu na računu toženke (od odprtja računa dalje). Toženka je v postopku trdila, da tožnik dejansko zahteva delitev neobstoječega skupnega premoženja, saj je bilo stanje na njenem računu ob razvezi dne 20. 5. 2008 le 390,86 EUR (v dokaz je priložila izpisek stanja na njenem računu s tega dne). Zaradi neodzivnosti toženke in sodišča je pooblaščenka tožnika nato sama opravila poizvedbe pri avstrijski banki glede stanja in prometa na računu toženke. Banka je v dopisu odgovorila, da ji želenih podatkov ne more posredovati, dokler je lastnik računa pisno ne odveže varovanja bančne tajnosti. Na ponovno zahtevo tožnika je sodišče dne 30. 4. 2012 zaprosilo avstrijsko banko za posredovanje podatkov o prometu na računu toženke, in sicer za obdobje od odprtja računa do popolne izpraznitve. Tožnik je nato z vlogo z dne 22. 5. 2012 sodišče pozval, da naj v primeru, če toženka ne bo dala soglasja svoji banki za posredovanje podatkov, v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP od toženke kot nosilke računa s sklepom zahteva, da predloži izpiske s svojega računa od odprtja računa dalje. Z dopisom z dne 24. 5. 2012 je toženka sodišču sporočila, da s sinom kot soimetnikom računa ne dajeta soglasja za pregled stanja in prometa računa. Zaradi zavrnitve soglasja je tožnik nato v vlogi z dne 13. 7. 2012 sodišču predlagal, da naj v skladu s petim odstavkom 227. člena ZPP šteje dejstvo, ki ga je zatrjeval (to je, da se vtoževana sredstva nahajajo na računu toženke), za resnično. Prvostopenjsko sodišče je nato 29. 5. 2012 obvestilo sodnega izvedenca, da podatkov o toženkinem računu od avstrijske banke ni dobilo in da naj zato pri dopolnitvi izvedenskega mnenja upošteva le ostale podatke v spisu.

16. Tožnik je v pritožbi izrecno opozoril, da so ostala prezrta njegova prizadevanja, da bi se ugotovila stanje in promet na računu toženke, kamor naj bi ta brez njegovega soglasja polagala sredstva s skupnega računa pravdnih strank. Ker je toženka zavrnila predložitev listine (izpisek prometa na računu), s katero je nedvomno razpolagala in se je nanjo med drugim celo sama sklicevala (stanje na računu na dan razveze pravdnih strank), je tožnik v pritožbi navedel, da bi prvostopenjsko sodišče moralo šteti za resnično dejstvo, ki ga je dokazoval s pridobitvijo izpiskov s toženkinega računa (peti odstavek 227. člena ZPP). V reviziji tožnik opozarja, da se višje sodišče do njegovih navedb, povzetih v tej točki odločbe, ni opredelilo.

17. Glede očitka v reviziji, da bi moralo sodišče uporabiti določbo petega odstavka 227. člena ZPP, je treba opozoriti, da edicijska dolžnost za nasprotno stranko nastane šele potem, ko sodišče ugodi edicijskemu zahtevku in izda sklep o predložitvi listin. Vendar do izdaje takšnega sklepa v obravnavani zadevi ni prišlo.(3) Četudi opisane procesne situacije (zaradi odsotnosti edicijskega sklepa) ni mogoče obravnavati po določbi 227. člena ZPP, bi se po prepričanju Vrhovnega sodišča višje sodišče moralo opredeliti do tožnikovih trditev v pritožbi, da toženka kot imetnica računa ni želela razkriti poslovanja na svojem računu in tako ni dostavila listin, s katerimi razpolaga le ona. Presoditi bi moralo, kakšen vpliv ima lahko opisana procesna neaktivnost toženke (zavrnitev soglasja za dostop do podatkov na računu) na presojo resničnosti trditve, ki jo je tožnik želel dokazati z vpogledom v izpiske toženkinega računa.(4) Pri tem ni mogoče spregledati, da sta sodišči v delu, v katerem sta ugodili tožnikovemu zahtevku, nedovoljenost toženkinega razpolaganja s skupnim premoženjem utemeljili ravno z okoliščino, da je toženka dva denarna zneska v skupni višini 105.772,15 EUR prenakazala s skupnega računa na svoj račun, ki tožniku ni dostopen. Ker se višje sodišče do opisane procesne situacije, na katero je tožnik v pritožbi izrecno opozoril, ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker višje sodišče na omenjeni pritožbeni očitek ni odgovorilo, se lahko v novem sojenju za zmotno izkaže tudi stališče višjega sodišča, da ob ugotovljenem dejanskem stanju ni potrebno odgovarjati na pritožbeni očitek tožnika v zvezi z zastaranjem njegovega zahtevka.

18. Vrhovno sodišče je zato reviziji v preostalem delu ugodilo in razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka v višini 83.457,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010, in glede stroškov pritožbenega postopka ter je zadevo v tem obsegu vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

19. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi II Ips 403/93 z dne 17. 3. 1994 in II Ips 671/2003 z dne 24. 2. 2005. Op. št. (2):

(2) Takšno je tudi ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča - prim. npr. odločbi II Ips 108/2001 z dne 4. 10. 2001, II Ips 876/2006 z dne 11. 12. 2008 in številne druge.

Op. št. (3): Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 111/2011 z dne 21. 11. 2013. Op. št. (4): Tožnik je med drugim zatrjeval, da je toženka sredstva (vsaj v določeni višini), ki so se na presečni dan nahajala na skupnem računu, dvignila s skupnega računa oziroma jih porabila za nakup vrednostnih papirjev ter jih je nato (brez njegovega soglasja) položila na svoj račun, ki tožniku ni dostopen.