Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je šlo v času sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas za povečan obseg dela. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek, da se ta pogodba o zaposlitvi šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da med tožečo in toženo stranko obstoji delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 5. 2010 dalje in še vedno traja (točka I/1 izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „prodajalec“ z datumom veljavnosti od 1. 5 2010 dalje ter jo pozvati nazaj na delo, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, kot če bi delala, vključno z nadomestilom plače in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plače do vrnitve nazaj na delo od mesečnih bruto zneskov in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov, to je od vsakega 19. v mesecu za neto nadomestilo plače preteklega meseca do plačila ter od obračunanih bruto zneskov mesečnih plač, plačati tudi pripadajoče davke in prispevke, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I/2 izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo, razen v delu, ki se nanaša na odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, za izpodbijanje katerega nima pravnega interesa, se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 2. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je mnenja, da je pri sklenitvi tretje pogodbe o zaposlitvi prišlo do dejanskega izigravanja zakona, saj je pri toženi stranki obstajala stalna potreba po delu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na dejstvom, da je bila pri toženi stranki podana le začasna potreba po povečanem številu delavcev. Tožeča stranka poudarja, da iz izpisa prometa, ki ga je predložila tožena stranka, ni mogoče natančno razbrati, na kaj naj bi se nanašal, niti kdo ga je izdal. Poleg tega pa niti tožnik niti sodišče prve stopnje nista strokovnjaka na bilančnem področju, zaradi česar posameznih postavk v razpredelnici sodišče ne zna tolmačiti brez izvedenca finančne stroke. Zaradi tega so vse pavšalne navedbe tožene stranke nedokazane. Iz izpisa prometa se tudi ne da razbrati, na katero poslovalnico se nanaša, ravno tako pa tudi ni podpisan in ožigosan s strani pooblaščene osebe pri toženi stranki. Zaradi tega je tožeča stranka mnenja, da je sodišče z upoštevanjem takega dokaza le na podlagi ustne obrazložitve tožene stranke napravilo bistveno kršitev, saj takega pomanjkljivega dokaza ne bi smelo upoštevati kot ključnega. Drugega ustreznega dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca pa tožena stranka sploh ni podala. Dejstvo je, da bi morala tožena stranka jasno in konkretno dokazati obstoj začasno povečanega obsega dela, tega pa le s predložitvijo lastne evidence nabave in prodaje ni mogla dokazati. Iz navedenega tako izhaja, da je bila tretja pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena izključno z namenom izigravanja tožeče stranke, sodišče pa tega ni upoštevalo in je v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožeče stranke prereka, saj je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo potrdi, pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na listino „D. 2010“ - priloga B2, ki jo je kot dokaz v spis predložila tožena stranka, sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak bi kvečjemu lahko šlo za relativno kršitev po 2. in 3. odstavku 286. a člena ZPP. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 6. 9. 2011 namreč izhaja, da je tožeča stranka predlagala, da ji sodišče določi dodaten rok, da se bo s pripravljalno vlogo izjasnila glede prikazanega prometa v poslovalnici za sporno obdobje. Sodišče ji tega roka ni odobrilo. Stranka mora skladno s 286. b členom ZPP kršitev določb pravdnega postopka (razen tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, saj se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tako bi morala tožeča stranka svoje ugovore glede izvedbe dokaza z vpogledom v listino v prilogah B2 in s tem kršitev pravdnega postopka uveljavljati do konca naroka za glavno obravnavo. Tega ni storila, v pritožbi pa tudi ne pojasni, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti predhodno. Glede na to pritožbeno sodišče omenjenega pritožbenega očitka tožeče stranke ni moglo upoštevati.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni razlog, da sodišče samo brez izvedenca finančne stroke ne zna tolmačiti posameznih postavk iz razpredelnice te listine. Iz listine „promet poslovalnice“ v prilogah pod B2 izhaja, da gre za promet poslovalnice D. v letu 2010, ki je prikazan po mesecih in sicer vsak stolpec prikazuje poslovanje v enem mesecu. V prvi rubriki vsakega stolpca pa je zapisana prodaja z DDV v evrih. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo navajala, da je tožnika zaposlila po pogodbi o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela, kar je dokazovala z izpisom prometa na D. v letu 2010. Pri tem je tudi pojasnila, da je bilo v času zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tožnikom za določen čas pri toženi stranki bistveno več prometa in s tem več dela za zaposlene. Pojasnila je, da je to mogoče ugotoviti iz prvega stolpca, saj se promet za maj, junij, julij, avgust in september zelo razlikuje od ostalih mesecev v letu. Za to, da je sodišče preverilo navedbe tožene stranke in ob vpogledu v listino ugotovilo, da je bil promet od meseca maja pa do vključno meseca septembra bistveno večji, ni potrebno posebno znanje strokovnjaka na bilančnem področju.

Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki, v času zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, dejansko obstajal povečan obseg dela, pravilna, saj je obstajal zakonski razlog iz 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer razlog začasno povečan obseg dela po 3. alinei 1. odstavka tega člena. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v celoti in odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.