Jedro

V obravnavanem primeru gre za situacijo, predvideno v določbi petega odstavka 147. člena ZKP, ko oškodovanec ob podajanju ovadbe za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog izjavi, da ne želi kazenskega pregona, saj kot je bilo že poudarjeno zgoraj, oškodovankinega klica na policijo in izjave, ki jo je podala manj kot uro po klicu, ni mogoče obravnavati ločeno, se pravi, telefonski klic kot kazensko ovadbo s predlogom za pregon, poznejšo izjavo pa za umik predloga za pregon.

V predmetni kazenski zadevi s strani policije ni bilo zadoščeno vsem kavtelam glede obličnosti izjave oškodovanke, ki jih predvideva citirani peti odstavek 147. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega M. B. zavrnilo obtožbo zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugem odstavku 371. člena ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Odgovor na pritožbo je 24. 1. 2020 vložil obdolženčev zagovornik. Zavzema se za zavrnitev pritožbe okrožne državne tožilke ter potrditev zavrnilne prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico, da je sodišče prve stopnje v predmetni kazenski zadevi bistveno prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca oziroma ali je podan predlog oškodovanca, s čimer je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Po prepričanju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi izhajalo iz napačnega stališča, da gre oškodovankin telefonski klic na Operativno komunikacijski center Policijske uprave C. (v nadaljevanju OKC PU C.) in nekoliko poznejše navedbe na Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 13. 11. 2016, obravnavati kot dva povsem ločena samostojna akta oškodovanke. Iz podatkov Policijske postaje C. z dne 4. 11. 2019 (list. št. 73) izhaja, da je oškodovanka 13. 11. 2016, ob 8.26 uri, poklicala na OKC PU C. in naznanila, ″da je sosed B. M., ki je tudi lovec, dne 12. 11. 2016 okoli 14.30 ure ustrelil njenega psa, nato pa truplo živali odvlekel v gozd, ves dogodek pa je videl sosed in jo o tem obvestil″. Na kraj dogodka je bila takoj napotena policijska patrulja v sestavi policistov S. G. in R. Š. Že ob 9.10 uri je policist S. G. od oškodovanke začel jemati izjavo na Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon (list. št. 5 – 6) in ga zaključil ob 9.45 uri. Na ta zapisnik je oškodovanka podrobneje opisala okoliščine primera, pojasnila zakaj sumi, da naj bi bil storilec prav obdolženi M. B. oziroma kateri dokazi bi to lahko potrdili. Zato gre pritrditi pritožnici, da je oškodovanka na zapisnik potrdila vsebino predhodne telefonske prijave kaznivega dejanja ter dodatno podrobneje opisala vsa njej znana dejstva in okoliščine naznanjenega kaznivega dejanja. Zapisnik je bil zaključen s stavkom: ″Zoper B. M. ne zahtevam kazenski pregon, želim pa, da se striktno preveri na lovski zvezi in se zadeve uredijo″. Iz zapisa jasno in nedvomno izhaja, da je bila besedica ″ne″ v tekst vstavljena naknadno. Glede na samo vsebino predmetnega Zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 13. 11. 2016 tako izhaja, da ga ni moč dojeti kot jasno, izrecno in nedvoumno izraženo voljo oškodovanke o umiku predloga za pregon obdolženca. Kot pravilno izpostavlja pritožnica, gre v obravnavanem primeru za situacijo, predvideno v določbi petega odstavka 147. člena ZKP, ko oškodovanec ob podajanju ovadbe za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog izjavi, da ne želi kazenskega pregona, saj kot je bilo že poudarjeno zgoraj, oškodovankinega klica na policijo in izjave, ki jo je podala manj kot uro po klicu, ni mogoče obravnavati ločeno, se pravi, telefonski klic kot kazensko ovadbo s predlogom za pregon, poznejšo izjavo pa za umik predloga za pregon.

7. Peti odstavek 147. člena ZKP predpisuje, da če oškodovanec na policiji poda ovadbo za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, in ob tem izjavi, da ne želi kazenskega pregona, kot se je to zgodilo po prepričanju sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru, ga policija obvesti, da mu v tem primeru ne gredo pravice iz drugega in četrtega odstavka 60. člena ZKP. Policija v sprejeti ovadbi zaznamuje podani poduk, ki ga podpiše tudi oškodovanec. Ovadbo policija takoj pošlje državnemu tožilcu, izvod pa izda tudi oškodovancu. Če državni tožilec zavrže ovadbo (prvi odstavek 161. člena ZKP), odločitev zabeleži na uradnem zaznamku in o zavrženju ne obvešča oškodovanca.

8. V predmetni kazenski zadevi s strani policije ni bilo zadoščeno vsem kavtelam glede obličnosti izjave oškodovanke, ki jih predvideva citirani peti odstavek 147. člena ZKP in zato po prepričanju sodišča druge stopnje zgolj vnosa besedice ″ne″ v Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 13. 11. 2016 ni mogoče šteti za oškodovankino jasno in nedvoumno izjavo o umiku predloga za pregon.

9. V zvezi s pritožbeno zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z izrekom zavrnilne sodbe po 2. točki 357. člena ZKP, pa sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožnici, da v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 352. člen v zvezi z 429. členom ZKP senat (sodnik posameznik) po končani glavni obravnavi s sklepom zavrže obtožbo, če spozna, da ni potrebnega predloga oškodovanca. Je pa v tej zvezi potrebno opozoriti tudi na stališče sodne teorije, da bi bila v premeru, ko umika predloga za pregon ni več mogoče preklicati (57. člen ZKP), ustreznejša zakonska rešitev, da sodišče izda zavrnilno sodbo po 357. členu ZKP1. Je pa treba obenem opozoriti, da je sodišče prve stopnje, glede na zavrnilno sodbo, spregledalo določbo noveliranega četrtega odstavka 367. člena ZKP-N. 10. Glede na vse zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje, potem ko je pritrdilo pritožnici, da oškodovankine izjave, podane na Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 13. 11. 2016, ni mogoče šteti za njeno jasno in nedvoumno izjavo o umiku predloga za pregon, pritožbi ugodilo in izpodbijano zavrnilno sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1 Tako mag. Štefan Horvat v 3. točki komentarja 352. člena ZKP, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana