14. 11. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Piratska stranka Slovenije, Ljubljana, ki jo zastopa predsednik Boštjan Tavčar, Tržič, na seji 14. novembra 2022

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1456/2022 z dne 26. 10. 2022 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Občinska volilna komisija Občine Tržič (v nadaljevanju OVK) je v celoti zavrnila listo kandidatov "PIRATSKA STRANKA SLOVENIJE – PIRATI" za člane občinskega sveta Občine Tržič. Svojo odločitev je oprla na 51. člen Zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 83/12 in 68/17 – v nadaljevanju ZLV) in ugotovitev, da je pri glasovanju sodeloval zgolj en član, ki je glasoval "za", tj. Boštjan Tavčar, ki je hkrati tudi edini kandidat na predmetni listi kandidatov. Sprejela je stališče, da 51. člen ZLV govori o članih stranke v množinski obliki, kar v slovenskem jeziku pomeni, da morajo pri določanju kandidatov sodelovati najmanj trije člani, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini, v kateri kandidirajo. Upravno sodišče je pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je razlagi 51. člena ZLV, kot jo je sprejela OVK. Pri tem se je sklicevalo na ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča in pretekli odločitvi Ustavnega sodišča. Upravno sodišče je dodalo stališče, da določbe ZLV sicer ne določajo števila članov stranke, ki morajo podpreti listo kandidatov, vendar je opozorilo na 54. člen ZLV, ki določa potrebno število podpisov za kandidate za člane občinskega sveta v posamezni volilni enoti, ki se določajo s podpisovanjem skupine volivcev. Glede na navedeno je sprejelo stališče, da razlaga 51. člena ZLV, po kateri pri določanju liste kandidatov ne more sodelovati zgolj en član stranke, ampak vsaj trije, ni v nasprotju z načelom demokratičnosti in določbami Ustave o volilni pravici.

2.Pritožnica izpodbija razlago 51. člena ZLV, ki sta jo sprejela OVK in Upravno sodišče. Trdi, da navedene zakonske določbe drugače kot v množinski obliki sploh ni mogoče zapisati, pravila slovenskega jezika pa narekujejo, da se množinska oblika besed lahko uporablja tudi v primerih, ko število ni določeno. Nesmiselnost tovrstne razlage po pritožničinem mnenju odraža tudi zadnji stavek 51. člena ZLV, ki bi ga bilo ob tej razlagi treba razumeti tako, da ZLV določa tudi najmanjše število kandidatov (tri), ki jih stranka na posamezni listi lahko določi, to pa bi na primer pri županskih kandidaturah poseglo tudi v ustavno volilno pravico. Po pritožničinem mnenju je iz 51. člena ZLV jasno razvidno, da ta nima namena predpisovati najmanjšega števila udeležencev glasovanj ali kandidatov, kar potrjuje tudi okoliščina, da so ostali členi ZLV, ki predpisujejo omejitve števila (na primer 49. člen ZLV), pri tem zelo natančni in jasni. Pritožnica trdi, da se je Upravno sodišče zmotno sklicevalo na odločbi Ustavnega sodišča, ki ni še nikoli odločalo o pomenu rabe množine v 51. členu ZLV. Meni, da se njenim članom s tovrstnimi odločitvami občinskih volilnih komisij in Upravnega sodišča krati pravica do kandidiranja na volitvah, ki je varovana v okviru 43. člena Ustave. Trdi, da večina občinskih volilnih komisij tovrstnih list kandidatov, ki jih potrdi ena oseba, ne zavrača, zato je kršena tudi enakost pred zakonom, ki jo zagotavlja 14. člen Ustave. Pri tem navaja, da je po enakem postopku vložila kandidatno listo v Občini Ivančna Gorica, tamkajšnja občinska volilna komisija pa je listo potrdila.

3.Ustavno sodišče je v 14. točki obrazložitve odločbe št. Up-304/98 z dne 19. 11. 1998 (OdlUS VII, 240) že sprejelo stališče, da vsaka politična stranka predlaga listo kandidatov po pravilih, ki so prepuščena strankini notranji ureditvi, kar je tudi odraz pravice do svobodnega združevanja iz drugega odstavka 42. člena Ustave. Vsaka stranka pa je zakonsko omejena z določbami ZLV, zlasti z njegovim 51. členom, v tem smislu, da mora vnaprej predvideti pravila o postopku določanja kandidatne liste, da smejo pri določanju kandidatov sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini, ter da se kandidati določijo s tajnim glasovanjem. Namen tega člena je zagotoviti spoštovanje načela demokratičnosti pri določanju kandidatov znotraj stranke, vse ostalo pa člen prepušča odločitvi njenih članov. Politična stranka, ki hoče sodelovati na volitvah, mora svojo organiziranost in delovanje prilagoditi tem zahtevam in poskrbeti za to, da bo lahko izkazala obstoj zakonskih pogojev ob vložitvi kandidatne liste.

4.Politična stranka je združenje državljank in državljanov, ki skušajo z demokratičnim oblikovanjem volje državljank in državljanov ter s predlaganjem kandidatov na volitvah uresničiti svoje politične cilje, sprejete v programu stranke (1. člen Zakona o političnih strankah, Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, 103/07, 99/13 in 46/14 – v nadaljevanju ZPolS). Za ustanovitev stranke je potrebno 200 polnoletnih državljank in državljanov Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena ZPolS). Iz navedenega izhaja, da gre za večjo skupnost državljanov in državljank, ki morajo odločitve v imenu stranke sprejemati s kolektivnim odločanjem v okviru kolegijskih organov stranke. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-304/98 izhaja, da mora takšno strankino odločanje pri postavljanju kandidatur za lokalne volitve spoštovati načelo demokratičnosti – zakonodajalec je želel zagotoviti osnovni standard notranje strankarske demokracije pri sprejemanju kandidatur. Pogoj sprejetja pravil, na podlagi katerih bodo tekla strankina volilna opravila, in zahteva po tajnosti glasovanja predpostavljata, da bo takšno dejanje potekalo v obliki kolektivnega odločanja. Možnost, da bi o kandidaturi odločal le en član stranke, ni skladna z namenom teh pravil. Po naravi stvari iz načela demokratičnosti namreč ne izhaja, da bi lahko o kandidaturi posameznika, ki kandidira v imenu stranke, odločal zgolj en član stranke. To velja toliko bolj, če je ta član tudi kandidat stranke, o katerem glasuje, ter je poleg kandidata in glasovalca tudi predsednik stranke, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Demokratičnost odločanja predpostavlja, da pri sprejemanju odločitve sodeluje več posameznikov, ki odločitev sprejmejo na kolektivni način. Iz navedenega izhaja, da je neutemeljen očitek pritožnice, da je stališče Upravnega sodišča glede razlage 51. člena ZLV v neskladju s pasivno volilno pravico, varovano v drugem odstavku 43. člena Ustave.

5.Neutemeljen je tudi očitek pritožnice o kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Pritožnica poda zgolj navedbe o kršitvi načela, ne predloži pa nobenega dokaza za njihovo utemeljitev. Zato očitka ni izkazala. Tudi sicer pa nezakonito in protiustavno delovanje ene občinske volilne komisije ne more utemeljiti nepravilnega odločanja druge občinske volilne komisije, ki je sicer odločila v skladu z ZLV in Ustavo.

6.Glede na navedeno senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – ZUstS) ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar

Predsednica senata

zanjo

dr. Matej Accetto

Sodnik