Jedro

Solastnik ima upoštevaje 66. člen SPZ glede svojega idealnega deleža polna lastninska upravičenja in zato lahko z njim samostojno razpolaga, za kar ne potrebuje soglasja drugih solastnikov. To pa ne pomeni, da si sme solastnik, dokler solastna stvar ni razdeljena ali dokler ni dosežen dogovor o njeni uporabi in uživanju, sam lastiti plodove, ki jih prinaša določen del solastne nepremičnine, čeprav ta v naravi ustreza obsegu njegovega solastninskega deleža. Uživanje plodov solastne stvari je samostojno upravičenje, ki izvira iz solastnine, zato ni pomembno, ali in kdaj sta tožnici zahtevali od toženk, da jima prepustita soposest in souporabo sporne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (od vključno I. do VI. točke in v VIII. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženkama je naložilo, da morata nerazdelno plačati tožnicama, vsaki do ene polovice, znesek 1.116,78 EUR, sama druga toženka pa še znesek 19.808,21 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2006 dalje. Razsodilo je tudi, da mora druga toženka tožnicama, vsaki do ene polovice, plačati še 20.925,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2007 dalje, 41.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2012 dalje, 103.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2013 dalje in 22.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je obrazložitev sodbe v celoti zgrešena, ker sodišče tožečo in toženo stranko obravnava kot enotno stranko, čeprav niti tožnici niti toženki nimata položaja nujnih sospornic. Poudarjata, da druga tožnica od toženk nikoli ni zahtevala souporabe sporne nepremičnine, zato bi moralo sodišče njen zahtevek zavrniti. Ker pa je postavljen tako, da je treba prisojene zneske plačati vsaki od toženk (pravilno: tožnic) do ene polovice, je celoten zahtevek neizvršljiv. Pravilno bi se moral glasiti le na polovico vsakega dosojenega zneska. Sodišče je v sodbi napačno kot nesporno ugotovilo, da tožena stranka uporablja nepremičnino v izmeri 5.510 m2 in da jo oddaja v najem. Toženki sta ves čas zatrjevali, da uporabljala le 4.668 m2, kar ne presega njunega solastninskega deleža. Posledično je v sodbi napačno izračunana vrednost neupravičene obogatitve. Dopis z dne 4. 11. 2005 je na toženki naslovila samo prva tožnica. Sicer pa ta dopis po vsebini ne predstavlja poziva k souporabi nepremičnine, ampak zahtevek za izročitev nepremičnine v izključno posest. Za tak zahtevek prva tožnica ni imela nobenega pravnega naslova. Poleg tega je dopis tudi nerazumljiv, zato prva toženka nanj ni odgovorila. Sicer pa toženki nista ravnali protipravno, saj posest na nepremičnini izvršujeta izključno do višine svojega idealnega deleža. Tudi soglasja za oddajo nepremičnine v najem zato nista potrebovali, saj nista razpolagali s celotno stvarjo. Sodišče je višino najemnine ugotovilo izključno na podlagi aneksa št. 5 k najemni pogodbi z družbo Aa, d. o. o., ki pa v resnici ne obstaja in nikoli ni obstajala. Toženki sta izrecno navedli, da z najemno pogodbo ne razpolagata. Nikoli nista izjavili, da sta kdaj prejeli najemnino, medtem ko tožnici tega nista dokazali. Sicer pa navedena družba nima statusa pravne osebe in zato ne more sklepati pravnih poslov, niti plačati najemnine. Škodo bi v danem primeru lahko predstavljal izgubljeni dobiček, ne pa bruto znesek prejetih najemnin. Odšteti bi bilo treba vse stroške in davke. Splošno znano dejstvo je, da se na vsako storitev pravne osebe obračuna DDV. Tudi iz aneksa št. 5 izhaja, da je najemnina določena v bruto znesku, kar pomeni, da vključuje DDV, in da stroški v zvezi z zemljiščem znašajo 331,50 EUR mesečno, kolikor odpade na redno vzdrževanje zemljišča in plačilo tekočih stroškov. Sodišče ni upoštevalo, da sta tožnici imeli in imata v posesti nepremičnino v površini, ki je enaka njunemu idealnemu deležu. Sodišče je tožnicama za isto zatrjevano protipravno ravnanje toženk priznalo plačilo po dveh različnih pravnih podlagah. Le če bi tožnici dokazali, da bi lahko z uporabo nepremičnine dosegli višji dobiček, bi sodišče lahko odločilo, da je njuna škoda večja kot dobiček, ki sta ga z oddajo v najem dosegli toženki.

3. Tožnici na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izrek izpodbijane sodbe je jasen, dovolj jasna in razumljiva pa je tudi njena obrazložitev, tako da je bilo sodbo kljub nekaterim pomanjkljivostim mogoče preizkusiti. Po 2. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče pri odločanju vezano na tožbeni zahtevek. Tožnici sta zahtevali plačilo spornih denarnih zneskov „vsaki do ene polovice“. Izrek sodbe tako sledi tožbenemu predlogu, v katerem je upoštevano, da sta solastninska deleža tožnic na sporni nepremičnini enaka(1). Ker je predmet obveznosti, ki jo toženkama nalaga izpodbijana sodba, deljiv, je neutemeljen pritožbeni očitek o neizvršljivosti sodbe; sicer pa toženki za ta ugovor nimata pravnega interesa. Čeprav sodišče prve stopnje pravdni stranki v obrazložitvi sodbe ponekod imenuje kot tožečo oziroma toženo stranko (namesto dosledno kot tožnici oziroma toženki) ne gre za hibo, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Brez podlage je tudi pritožbena trditev, da je sodišče pravdni stranki obravnavalo kot nujne sospornike. Kdaj so sosporniki v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj tožijo ali so toženi, je določeno v materialnem pravu. Samo s poimenovanjem pravdnih strank nujno sosporništvo ne more nastati, kot si zmotno razlaga pritožba.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na nekatera nesporna dejstva, med drugim, da sta toženki uporabljali in še vedno uporabljata del nepremičnine v izmeri 5.510 m2 in da del nepremičnine oddajata v najem. Toženki upravičeno nasprotujeta ugotovitvi o nespornosti navedenih dveh dejstev. Za nesporno dejstvo gre namreč samo takrat, kadar o njegovem obstoju soglašata obe pravdni stranki. Ta pogoj ni bil izpolnjen. Najemno razmerje sta toženki izrecno zanikali, svojo trditev o tem, kolikšno površino sporne parcele št. ... k. o. X v resnici zasedata, pa sta med pravdo večkrat spremenili. Ker se je sodišče prve stopnje, kljub poprejšnji ugotovitvi o nespornosti najemnega razmerja, po izvedenem dokaznem postopku v sodbi obrazloženo izreklo o obstoju in vsebini najemnega razmerja, ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero meri pritožba. Pač pa je napačna ugotovitev, da ni sporno, da toženki zasedata 5.510 m2 sporne nepremičnine, zaradi česar sodišče prve stopnje navedenega dejstva ni preverilo v dokaznem postopku, vplivala na izračun višine uporabnine, ki jo tožnici terjata od toženk za neupravičeno uporabo nepremičnine. Kot je mogoče razbrati iz obrazložitve sodbe (v 54. in 55. točki), je sodišče prikrajšanje tožnic iz tega naslova za obdobje od 4. 11. 2004 do 30. 10. 2014 ocenilo z zneskom 1.579,22 EUR. V izreku sodbe pa jima navedenega zneska kljub temu ni prisodilo; toženkama je namreč naložilo v plačilo le sorazmeren del prejete najemnine za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 10. 2014, medtem ko je višji zahtevek (v VII. točki izreka) zavrnilo. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa ugotovitve o pravnorelevantnih dejstvih, navedene v obrazložitvi sodbe, toženki nimata pravnega interesa za pritožbo glede uporabnine(2). Iz istega razloga ni upošteven njun (sicer upravičen) pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje premalo skrbno ocenilo dopis z dne 4. 11. 2004, s katerim naj bi tožnici zahtevali souporabo solastne nepremičnine. Vprašanje, ali in v kakšnem obsegu sta (bili) tožnici upravičeni do denarnega povračila, ker v spornem časovnem obdobju nista mogli uporabljati sporne nepremičnine v sorazmerju s svojima solastninskima deležema, za odločitev o pritožbi toženk po navedenem ni relevantno.

7. Tudi v preostalem pritožba ni utemeljena. Res je, da ima solastnik, upoštevaje 66. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), glede svojega idealnega deleža polna lastninska upravičenja in zato lahko z njim samostojno razpolaga, za kar ne potrebuje soglasja drugih solastnikov. To pa ne pomeni, da si sme solastnik, dokler solastna stvar ni razdeljena ali dokler ni dosežen dogovor o njeni uporabi in uživanju, sam lastiti plodove, ki jih prinaša določen del solastne nepremičnine, čeprav ta v naravi ustreza obsegu njegovega solastninskega deleža. Toženki potemtakem ne moreta uspeti z ugovorom, da površina solastnega zemljišča, oddanega v najem, ne dosega njunega solastninskega deleža. Tožnici imata v vsakem primeru pravico zahtevati, naj se dosežena najemnina razdeli med solastnike v sorazmerju z njihovimi solastninskimi deleži. Uživanje plodov solastne stvari je samostojno upravičenje, ki izvira iz solastnine, zato v nasprotju s stališčem izpodbijane sodbe(3) ni pomembno, ali in kdaj sta tožnici zahtevali od toženk, da jima prepustita soposest in souporabo sporne nepremičnine. Ker toženki brez pravne podlage zadržujeta prejeto najemnino, sta tožnici po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za svoje prikrajšanje upravičeni do povračilnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je njunemu zahtevku sicer zmotno pripisalo (tudi) odškodninsko podlago, kar pa ni kvarno vplivalo na samo odločitev.

8. Toženki sta v dokaznem postopku sami predložili aneks št. 5 k najemni pogodbi(4) z dne 29. 8. 2007, zato je sodišče prve stopnje upravičeno podvomilo o njuni trditvi, da najemna pogodba sploh ni bila sklenjena. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo dovolj tehtne razloge, ki jih pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Ni pomembno, da toženki, kot navajata v pritožbi, nista izjavili, da sta prejeli najemnino. Bistveno je, da tega nikoli nista obrazloženo oziroma dokazno podprto zanikali, zato tožnici nista bili dolžni dokazovati, da je najemnik poravnal dogovorjeno najemnino. Neumestno je tudi pritožbeno vztrajanje, da družba „Aa, d. o. o.“ ne obstaja. Prva tožnica je namreč takoj po tem ugovoru toženk pojasnila(5), da je prišlo do pisne pomote in da se firma najemnika pravilno glasi: „A-A, d. o. o.,“. Brez podlage je zato pritožbena trditev, da najemnik nima statusa pravne osebe in da ne more sklepati pravnih poslov. Končno se toženki sami sklicujeta na sklenjeni aneks št. 5 k najemni pogodbi, na katerega se je upravičeno oprlo tudi sodišče prve stopnje.

9. Čeprav toženki utemeljeno izpostavljata, da se na enak način kot plodovi solastne stvari, torej v sorazmerju z njihovimi idealnimi deleži, med solastnike delijo tudi vsa bremena v zvezi s stvarjo, v pravdi nista opredeljeno uveljavljali stroškov rabe, vzdrževanja in upravljanja sporne nepremičnine, niti njunih stroškov povezanih s prejeto najemnino. Sicer pa, v nasprotju s pritožbenimi trditvami, iz aneksa št. 5 ni razvidno, da je bila najemnina določena v bruto znesku in da so stroški v višini 331,50 EUR mesečno (dogovorjeni v 1. členu aneksa poleg najemnine) breme najemodajalca in ne najemnika. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na obveznost plačila DDV. Najem oziroma zakup nepremičnine je po 2. točki prvega odstavka 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) transakcija, ki je tega plačila oproščena.

10. Glede na ponujeno trditveno in dokazno gradivo je torej sodišče prve stopnje pravilno izračunalo znesek, ki zaradi oddajanja solastne nepremičnine v najem pripada tožnicama kot njenima solastnicama. Pritožbena teza, da je sodišče tožnicama za isto protipravno ravnanje priznalo dajatveni zahtevek po dveh različnih pravnih podlagah, je nerazumljiva, predvsem pa dejansko in pravno zgrešena. Če solastnik drugemu solastniku brez pravne podlage onemogoča souporabo solastne stvari, lahko prikrajšani solastnik zahteva povračilo v višini uporabnine za svoj delež, ker se je drugi solastnik neupravičeno okoristil z njegovo uporabo. Poleg tega mu pripada njegovemu solastnemu deležu ustrezen del koristi, ki jih prinaša solastna stvar. To velja tudi za obravnavani primer. Sicer pa uporabnina, kot že navedeno, tožnicama ni bila prisojena.

11. Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbo zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o tem, da mora druga toženka tožnicama povrniti njun delež prejetih najemnin, je namreč kljub deloma drugačnim razlogom, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, pravilna.

12. Toženki sta s pritožbo propadli, zato morata svoje pritožbene stroške kriti sami. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Po podatkih zemljiške knjige znašata 383/1000; tako tudi pritožba (3. stran, osmi odstavek).

Op. št. (2): Na ugotovljeno nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo (glede plačila zneska 1.579,22 EUR z obrestmi), ki sicer predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, bi se lahko uspešno sklicevali le tožnici, ki pritožbe nista vložili.

Op. št. (3): v 58. točki obrazložitve Op. št. (4): Najemna pogodba je bila po navedbi prve toženke (na l. št. 405) sklenjena že v letu 1999. Op. št. (5): na l. št. 444