Jedro

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se za razmerja v mednarodnem cestnem prometu uporabljajo tudi določbe ZPPCP-1, če z mednarodno pogodbo, ki obvezuje RS, ni določeno drugače (1. člen ZPPCP-1). Ker CMR ne določa pogojev za uveljavljanje odškodninskega zahtevka prejemnika za škodo iz naslova poškodb na blagu, je pri presoji spornega razmerja potrebno uporabiti tudi določila ZPPCP-1. Ta pravico do uveljavljanja odškodnine zaradi poškodbe blaga veže na pravočasno uveljavljanje ugovorov. V primeru vidnih napak mora prejemnik ugovarjati takoj ob prevzemu blaga, pri skritih napakah pa mora to storiti brez odlašanja, vendar najpozneje v sedmih dneh od dneva izročitve, sicer izgubi pravico do uveljavljanja odškodninskega zahtevka (drugi v zvezi s tretjim odstavkom 70. člena ZPPCP-1). Ta predpis ne določa oblike, v kateri mora biti podan ugovor, zato ga je mogoče podati tudi ustno.

Protispisnost je podana takrat, kadar sodišče v svojo sodbo napačno povzame vsebino listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepis zvočnih posnetkov. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Če se zatrjevana protislovnost nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: (1) da mora toženec tožnici plačati 549,00 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter (2) da mora tožnica tožencu po nasprotni tožbi plačati 1.885,60 EUR s pripadki (II. točka izreka). Tožnici je tudi naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 697,48 EUR s pripadki (III. točka izreka).

**Pritožba in odgovor na pritožbo**

2. Zoper II. in III. točko te sodbe se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Tudi on je zahteval povračilo svojih pritožbenih stroškov.

**K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

_Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje_

6. Tožnica je v tem sporu zahtevala plačilo voznine za opravljeni prevoz fitnes opreme iz Nemčije do sedeža toženca v Ljubljani. Toženec pa je z nasprotno tožbo uveljavljal odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodb fitnes opreme, do katere naj bi prišlo med njenim prevozom.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da (1) je tožnica po naročilu toženca opravila prevoz blaga iz Nemčije do sedeža toženca, pri čemer je blago v Nemčiji najprej naložila na večje tovorno vozilo, nato pa ga v Kamniku pred svojim skladiščem preložila na manjši tovornjak, s katerim je blago pripeljala do toženčevega fitnes studia, ki se nahaja v istem mestu; (2) da je toženec ob prevzemu blaga tovorni list podpisal, ne da bi v njem navedel, da so na blagu nastale kakšne poškodbe; (3) da je na fitnes opremi nastala škoda na lakirni površini naprav ter (4) da so te poškodbe nastale med prevozom s tožničinim (manjšim) tovornjakom od njenega skladišča v Kamniku do toženčevega fitnes studia.

8. Sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo voznine temeljen. Glede zahtevka toženca po nasprotni tožbi pa je zavzelo stališče, da podpis tovornega lista brez pridržka po ureditvi Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju: CMR) ne predstavlja neizpodbojne domneve, da med prevozom do poškodbe blaga ni prišlo, pač pa je s tem na toženca prešlo le dokazno breme, da je bilo blago res poškodovano med prevozom. Ker je toženec dokazal, da je bila fitnes oprema poškodovana med prevozom, ki ga je opravila tožnica, je toženčevemu zahtevku za plačilo odškodnine v celoti ugodilo.

_Odgovori na posamezne pritožbene očitke_

9. Določilo prvega odstavka 30. člena CMR1 prejemniku ne nalaga dolžnosti pregleda blaga niti dolžnosti, da prevoznika obvesti o škodi na blagu, vendar pa na opustitev teh ravnanj veže domnevo, da je bilo blago prevzeto v stanju kot izhaja iz tovornega lista. Pritožba se zavzema za razlago, da je ta domneva neizpodbojna, kar naj bi izhajalo že iz jezikovne razlage spornega določila.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za izpodbojno domnevo in je torej dovoljeno dokazovati nasprotno2. Na takšno razlago nakazuje že določilo drugega odstavka 9. člena CMR, ki določa, da če prevoznik ni zapisal v tovorni list posebnega pridržka, se domneva, da sta bila tovor in njegovo pakiranje v dobrem stanju, ko ju je prevoznik prevzel, in da so se število tovorkov, njihove označbe in številke ujemali z navedbami v tovornem listu. Zato ima opustitev pripomb ob izročitvi blaga za posledico zgolj nastop izpodbojne domneve, da je bilo blago izročeno v dobrem zunanjem stanju.

11. Skladno z določilom drugega odstavka 30. člena CMR3 pa prejemnik te domneve ne bo mogel ovreči, če je skupaj s prevoznikom opravil pregled blaga. V takem primeru se lahko prejemnik na drugačno stanje blaga, kot je bilo ugotovljeno ob pregledu, sklicuje le, če gre za izgubo ali škodo, ki ni bila navzven vidna, in pod pogojem, da je prevozniku poslal pisne pripombe v sedmih dneh. Če je bilo mogoče škodo opaziti že ob pregledu, ki ga je prejemnik opravil skupaj s prevoznikom, pa prejemnik za vidne napake ni izrazil pridržke, izgubi pravico do uveljavljanja zahtevkov iz naslova poškodbe blaga4. 12. Razlaga za katero se zavzema tožnica (da je domneva po prvem odstavku 30. člena CMR neizpodbojna), tako ni pravilna in je v tem delu očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

13. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se za razmerja v mednarodnem cestnem prometu uporabljajo tudi določbe Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPPCP-1), če z mednarodno pogodbo, ki obvezuje RS, ni določeno drugače (1. člen ZPPCP-1). Ker CMR ne določa pogojev za uveljavljanje odškodninskega zahtevka prejemnika za škodo iz naslova poškodb na blagu, je pri presoji spornega razmerja potrebno uporabiti tudi določila ZPPCP-1. Ta pravico do uveljavljanja odškodnine zaradi poškodbe blaga veže na pravočasno uveljavljanje ugovorov. V primeru vidnih napak mora prejemnik ugovarjati takoj ob prevzemu blaga, pri skritih napakah pa mora to storiti brez odlašanja, vendar najpozneje v sedmih dneh od dneva izročitve, sicer izgubi pravico do uveljavljanja odškodninskega zahtevka (drugi v zvezi s tretjim odstavkom 70. člena ZPPCP-1). Ta predpis ne določa oblike, v kateri mora biti podan ugovor, zato ga je mogoče podati tudi ustno5. 14. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem pravočasnosti grajanja poškodb ni ukvarjalo, čeprav je to za presojo toženčevega zahtevka odločilno. To kršitev pa je lahko pritožbeno sodišče samo odpravilo tako, da je v dejansko podlago drugostopenjske sodbe vključilo na prvi stopnji prezrta neprerekana dejstva6. 15. Iz trditvene podlage toženca tako izhaja, da je ob prevzemu naročene opreme voznika tovornjaka opozoril na poškodbe fitnes opreme, voznik pa se na te očitke ni zmenil in je toženca zgolj obvestil, naj se o morebitnih poškodbah blaga zmeni z njegovimi nadrejenimi (primerjaj toženčevo vlogo z dne 5. 12. 2019 – prva pripravljalna vloga in nasprotna tožba). Tem navedbam tožnica v vlogi z dne 24. 12. 2019, s katero je odgovorila na toženčevo vlogo, ni nasprotovala. Navedla je sicer, da toženec v tovorni list ni navedel pripomb in da zato, ker neposredno po prevzemu ni grajal napak skladno z določbo 30. člena CMR, škode ni upravičen uveljavljati. Iz teh navedb torej ne izhaja, da navedbe toženca o tem, da je ob prevzemu voznika ustno obvestil o poškodbah na blagu, ne držijo. Zato se na podlagi določila drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za ugotovljene.

16. Ker je toženec poškodbe na blagu ob prevzemu lahko zaznal, gre za vidno škodo, ki jo je toženec skladno z drugim odstavkom 70. člena ZPPCP-1 pravočasno grajal, s tem ko je prevozniku ob prevzemu ustno sporočil, da je bilo blago poškodovano. S tem je toženec izpolnil predpostavko za uveljavljanje svojega odškodninskega zahtevka, ki mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo.

17. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je poškodba na fitnes opremi nastala med njenim prevozom. Tožnica zato s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje glede kraja nastanka poškodb, ne more uspeti.

18. Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost). Ta je podana takrat, kadar sodišče v svojo sodbo napačno povzame vsebino listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepis zvočnih posnetkov. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Če se zatrjevana protislovnost nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo to kršitev, ni utemeljen.

19. V prid obstoja te kršitve je tožnica navedla, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo zaslišanje priče A. A., ko je navedlo, da je ta izpovedal, da dopušča možnost, da so poškodbe na blagu nastale pri prevozu blaga. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 12. 2. 2021 (l. št 62 – 63) izhaja, da je A. A. izpovedal, da je možnost, da je do poškodb prišlo med prevozom od kraja pretovora do fitnes studia toženca minimalna oziroma nična. Prav tako pa je med drugim tudi izpovedal, da so možnosti poškodb nedoločljive in da ne more reči, da se te niso zgodile pri prevozu. Iz tega sledi, da tožnica ne uveljavlja protispisnosti, pač pa dejansko izpodbija dokazno oceno zaslišanja priče. Kakšen je pomen ene in druge izjave priče je namreč stvar dokazne ocene, ki pa v sporih majhne vrednosti ne more biti predmet izpodbijanja.

20. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znesek iz predračuna z dne 4. 12. 2019 predstavlja oceno stroškov, potrebnih za popravilo in s tem tudi višino škode, ki je tožencu nastala na poškodovani opremi. Ker gre za dejansko ugotovitev, pritožnica tega zaključka ne more uspešno izpodbijati s trditvami, da toženec ni predložil računa, iz katerega bi izhajalo, da je naprave popravil šele poleti 2020, kar je po vložitvi nasprotne tožbe, in koliko je dejansko plačal za popravilo opreme.

21. S pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija verodostojnost in primernost predračuna kot dokaznega sredstva, tožnica graja dokazno oceno. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nobeden od teh razlogov pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

22. Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, da toženec pred prejemom tožbe tožnice ni pozval na izpolnitev zaradi napak. Zakaj naj bi bilo navedeno dejstvo odločilno v tem sporu, tožnica ni pojasnila, pritožbeno sodišče pa v okviru uradno upoštevnih pritožbenih razlogov kakšnih kršitev ni zaznalo.

23. Glede očitka, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve neresnično navedlo, da je višina premoženjske škode dokazana že s podatki, navedenimi v „računu“, pa gre za očitno pomoto, ki na pravilnost sodbe nima nikakršnega vpliva, saj je jasno, da je imelo prvostopenjsko sodišče v mislih predračun z dne 4. 12. 2019 (B40).

24. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba proti II. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v III. točki izreka. Pritožbeno sodišče je štelo, da se je tožnica na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

25. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Določilo prvega odstavka 30. člena CMR se glasi: „Če prejemnik sprejme tovor, ne da bi v navzočnosti prevoznika opravil potreben pregled njegovega stanja ali mu izrazil pridržke in navedel izgubo ali škodo najkasneje ob izročitvi, kadar gre za izgubo ali škodo, ki je na zunaj vidna, oziroma v sedmih dneh od izročitve, izvzemši nedelje in državne praznike, kadar gre za izgubo ali škodo, ki na zunaj ni vidna, velja dejstvo, da je prevzel blago „na prvi pogled“ za dokaz, da ga je prejel v stanju, kot je opisano v tovornem listu. Če gre za izgubo ali škodo, ki na zunaj ni opazna, je treba pisno navesti omenjene pridržke.“ 2 Takšno stališče je zavzeto tudi v komentarju h Konveciji CMR iz leta 1975, ki ga je pod pokroviteljstvom Združenih narodov izdal Roland Löwe: Commentary on the Convention of 19 May 1956 on the Contract for the International Carriage of Goods by Road (CMR), Ženeva 1975, ZN, str. 62. Glej tudi Drev, A., Pravna razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem z vidika pogodbe o (mednarodni) prodaji blaga in pogodbe o (mednarodnem) prevozu blaga po cesti, doktorsko delo, 2016, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, str. 162, 164 – 165. 3 Drugi odstavek 30. člena se glasi: „Če gre za izgubo ali škodo, ki na zunaj ni opazna, je treba pisno navesti omenjene pridržke. Če sta prejemnik in prevoznik v redu pregledala stanje blaga, je dokaz o nasprotnem izidu pregleda dopusten samo v primeru izgube ali škode, ki ni na zunaj opazna in to pod pogojem, da je prejemnik pisno sporočil pridržke prevozniku v sedmih dneh od prevzema, izvzemši nedelje in državne praznike.“ 4 Drev, A., 2016, str. 165. 5 Prav tam, str. 166. 6 Glej Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, stran 442. 7 Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 313.