Jedro

Zaslišanje tožnikov, razen prve tožnice, ni bilo izvedeno, ne da bi bil podan ali ugotovljen kateri od razlogov za nezaslišanje iz 258. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba (3., 4. in 5. točka izreka izpodbijane odločbe) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom, in sicer s sklepom pod 1. točko izreka zavrglo tožbo glede prvotno drugo tožeče stranke, to je tožnice M. M., pod 2. točko izreka je zaradi delnega umika ustavilo postopek nad zneskom 1.731,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s sodbo pa je pod 3. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na račun S. d. d. L. nakazati 1.731,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, pod 4. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.731,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, pod 5. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 446,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo in sklep, in sicer zoper odločitev s sodbo pod 3., 4. in 5. točko izreka, so se v roku pritožili prvi, tretji, četrti, peti, šesti in sedmi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da sodba v svojih razlogih ne pojasni razlike med „prostovoljnim rezervnim skladom“ in „prostovoljnim skladom za potrebe vzdrževanja objekta“, ko se opredeljuje o vrsti in načinu zbiranja denarja etažnih lastnikov pri upravniku zgradbe. Prav tako sodišče prve stopnje ne pojasni oziroma brez kakršnekoli podlage navede, da glede vrste tako zbranega dejanja sledi upravniku S. d. d., ker naj bi on že vedel, kako obravnavati takšen sklad. Tudi sicer sodba enkrat prizna ustanovitev rezervnega sklada, drugič ne, kar je kontradiktorno. Pritožba napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko to ugotovi, da v obravnavanem primeru ne gre za rezervni sklad, pri čemer pritožba opozarja na številne okoliščine, ki takšen sklad potrjujejo. Pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče, čeprav so ti bili predlagani, kot stranke ni zaslišalo vseh tožnikov. To procesno napako je tožeča stranka grajala že na glavni obravnavi. Nadalje opozarja na stališče sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča v postopku odločanja o začasni odredbi v tej pravdi, ko se obe opredeljujeta o rezervnem skladu in kogentnosti določb, ki urejajo takšen sklad, in da so etažni lastniki s strani tožeče stranke zatrjevani rezervni sklad tudi prostovoljno ustanovili. Glede podrednega tožbenega zahtevka so pritožniki prepričani, da je dokazan obstoj dogovora o prenosu sredstev toženke na tožnico.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravilno opozarja pritožba na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi nezakonitega postopanja sodišča stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem), ker sodišče prve stopnje ni kot stranke zaslišalo vseh tožnikov, kot je tožeča stranka predlagala v svojih vlogah. Sodišče prve stopnje preostalih tožnikov, razen prve tožnice, ni zaslišalo kot strank (dokazni predlog je zavrnilo), ker zaslišanje le-teh ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev, poleg tega pa tožeča stranka v tej smeri ni podala nobenih trditev. Da sodišču ni potrebno zaslišati obeh pravdnih strank (torej vseh tožnikov in vseh tožencev), ko je katera od strank podala dokazni predlog z zaslišanjem strank, določa 258. člen ZPP. To je po izrecni določbi citirane določbe možno le, če osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče (prvi odstavek), ali če stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek). Kot izhaja iz podatkov v spisu in tudi iz razlogov izpodbijane odločbe v tretjem odstavku 6. strani, ko sodišče prve stopnje utemeljuje zavrnitev zaslišanja preostalih tožnikov, zaslišanje tožnikov, razen prve tožnice, ni bilo izvedeno, ne da bi bil podan ali ugotovljen kateri od razlogov za nezaslišanje iz 258. člena ZPP. Tako ni podatka, da nezaslišanim tožnikom ne bi bila znana sporna dejstva (njihova volja o vrsti ustanovljenega sklada oziroma zbiranju sredstev), ali da preostalih tožnikov ne bi bilo mogoče zaslišati. Prav tako nezaslišanim tožnikom ni očitati, da se sodnemu vabilu niso odzvali (ker jim vabilo na zaslišanje sploh ni bilo dano) ali da ne bi hoteli izpovedati. Torej je bila zavrnitev zaslišanja preostalih tožnikov nezakonita, ker ni imela podlage oziroma je bila v nasprotju z določbo 258. člena ZPP.

5. Pritožbeno sodišče je moralo pritožbi tožnikov ugoditi že iz razloga zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, odločitev s sodbo (3., 4. in 5. točka izpodbijane odločbe) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj kršitve pritožbeno sodišče ni moglo odpraviti samo, ampak bo moralo sodišče prve stopnje postopek dopolniti v zgoraj nakazani smeri. Sicer pa pritožbeno sodišče glede na doslej izvedene dokaze nima pomislekov v pravilnost posameznih dokaznih ocen in na podlagi njih ugotovljenih dejstev v izpodbijani odločbi o pravno pomembnih dejstvih za odločitev o tožbenem zahtevku.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.