Jedro

Pri tožniku je zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti. Poleg fizičnih omejitev, ki so bile ugotovljene že v predsodnem postopku, so potrebne še dodatne omejitve in sicer lahko tožnik delo opravlja v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena. Potrebna pa je tudi časovna razbremenitev, saj tožnik lahko opravlja delo le s polovico polnega delovnega časa, torej po 4 ure dnevno. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2010 in prvi, tretji ter četrti odstavek izreka odločbe št. ... z dne 6. 9. 2010.“ Tožnika se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami: izmenoma v sedečem in stoječem položaju, le z občasno prisilno držo ledvene hrbtenice in v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena od 19. 3. 2010 dalje in od tedaj dalje se mu prizna tudi pravica do delne invalidske pokojnine.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2010 in prvi odstavek izreka odločbe št. ... z dne 6. 9. 2010 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, izmenoma v sedečem in stoječem položaju, le z občasno prisilno držo ledvene hrbtenice in v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena, s polovico polnega delovnega časa od 19. 3. 2010 in od tedaj dalje tudi s pravico do delne invalidske pokojnine (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna o višini in izplačilu delne invalidske pokojnine odločiti s posebnim upravnim aktom v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je nadalje ustavilo postopek v delu, s katerim je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2010 v zvezi z odločbo št. ... z dne 6. 9. 2010 in da se mu prizna pravica do invalidnine za najmanj 60 % telesno okvaro od 23. 4. 2010 dalje. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 524,52 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. in V. točka izreka).

Zoper I. in II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. z dne 17. 6. 2014, ki je ugotovilo, da je tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvami zmožen za delo le s polovico polnega delovnega časa po 4 ure dnevno od 19. 3. 2010 dalje. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana ter da so potrebne tako fizične kot tudi časovne razbremenitve, je pri odločitvi potrebno upoštevati pravice, kot so določene v 93. členu ZPIZ-1. Gre za pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki jo pridobi zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in sicer, če še naprej opravlja delo, ki ga je opravljal pred nastankom invalidnosti oziroma, če se ugotovi, da ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1 pridobi invalid III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pravica do premestitve tako velja za primere, ko je delovni invalid zmožen za delo s polnim delovnim časom, kar pa ni obravnavani primer. Pravica do premestitve in pravica do dela s krajšim delovnim časom (v primeru tožnika je to polovični delovni čas 4 ure dnevno) sta si torej različni. Od njunega priznanja pa je nadalje odvisno tudi priznanje drugih pravic in posledično njihova odmera. Ob izpolnjevanju predpisanih pogojev namreč v primeru priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega pridobi zavarovanec pravico do delne invalidske pokojnine, v primeru priznanja pravice do premestitve pa nadomestilo za invalidnost. Že zaradi tega je potrebno tudi pravilno poimenovanje osnovne pravice. Tožena stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da se besedilo izpodbijane sodbe v II. točki izreka spremeni tako, da se namesto pravice do premestitve tožniku prizna pravica, kot je le-ta določena v 93. členu ZPIZ-1. Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo zgolj prvi odstavek izreka odločbe št. ... z dne 6. 9. 2010. To pomeni, da je v veljavi (med drugim) ostal tudi tretji odstavek omenjene odločbe, ki toženi stranki nalaga izdajo odločbe o pravici in višini nadomestila za invalidnost, kar pa ni v skladu z odločitvijo sodišča v izpodbijani sodbi, saj je sodišče tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine in s tem v zvezi toženi stranki naložilo izdajo odločbe o višini in izplačilu delne invalidske pokojnine. Prav tako je v veljavi ostal tudi četrti odstavek omenjene odločbe, ki določa, da je delodajalec dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve (kar pa ni pravilno in tudi ni več potrebno), saj tožnik ni več zaposlen. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni tudi I. točko izreka v delu, ki se nanaša na presojo prvostopenjske odločbe tožene stranke. Ker je pri tožniku predviden kontrolni pregled v mesecu juliju 2015, kar izhaja iz že citirane odločbe z dne 6. 9. 2010, tožena stranka predlaga, da ostane odločitev glede predvidenega kontrolnega pregleda še naprej v veljavi.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke, podane v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Nobene podlage tudi ni za pritožbeni predlog, da je potrebno na koncu 2. točke izreka dodati stavek, da je kontrolni pregled predviden v mesecu juliju 2015, saj tega tožnik v tožbenem zahtevku ni zahteval. Pritožba je v tem delu nedopustna.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi. Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje glede priznanja pravic zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 9. 2010. Z omenjeno odločbo je tožena stranka razvrstila tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto: izmenoma sedeče in stoječe delo, le občasno v prisilnem položaju ledvene hrbtenice, s polnim delovnim časom od 21. 7. 2010 dalje (prvi odstavek). Tožena stranka je nadalje določila, da je kontrolni pregled predviden v mesecu juliju 2015 (drugi odstavek). O pravici in višini nadomestila za invalidnost bo odločeno s posebno odločbo (tretji odstavek). Delodajalcu pa je bilo naloženo, da je dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve (četrti odstavek izreka prvostopenjske odločbe).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Iz dejanskega stanja, ki med strankama očitno ni sporno izhaja, da je pri tožniku od 21. 7. 2010 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti. Poleg fizičnih omejitev, ki so bile ugotovljene že v predsodnem postopku so potrebne še dodatne omejitve in sicer lahko tožnik delo opravlja v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena. Potrebna pa je tudi časovna razbremenitev, saj tožnik lahko opravlja delo le s polovico polnega delovnega časa, torej po 4 ure dnevno.

Glede na to, da v predsodnem postopku ni bila ugotovljena potreba po časovni razbremenitvi, je tožena stranka tožniku priznala pravico do premestitve po določbi 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je določeno, da pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, torej da tožnik ni več zmožen opravljati delo s polnim delovnim časom, temveč je potrebna časovna razbremenitev pa je glede priznanja pravice potrebno uporabiti določbo 93. člena ZPIZ-1, ki ureja priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V prvem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, imata: - pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in - pravico do delne invalidske pokojnine.

Res je, da bo tudi v tem primeru delodajalec moral premestiti takega delavca na drugo delo z omejitvami, torej s fizičnimi razbremenitvami in tudi s časovno razbremenitvijo, vendar pa zakon posebej ureja pravico do premestitve v 91. členu in nanjo veže tudi priznanje pravice do nadomestila v času dela na drugem delovnem mestu (92. člen ZPIZ-1), posebej pa ureja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine (93. člen), s tem da se delna invalidska pokojnina poveča za 30 % v primeru, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu na katero je razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto (prva alineja tretjega odstavka 93. člena).

Sodišče lahko prizna zavarovancu glede na ugotovljeno dejansko stanje le tisto pravico, ki mu pripada po zakonu. V konkretnem primeru torej pravico do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, da delo opravlja izmenoma v sedečem in stoječem položaju le z občasno prisilno držo ledvene hrbtenice in v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena. Pritožbeno sodišče je zato zaradi pravilne uporabe materialnega prava na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe. Iz istega razloga je poseglo tudi v I. točko izreka, saj je sodišče prve stopnje poseglo zgolj v prvi odstavek prvostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2010. Glede na odločitev, da se tožniku namesto nadomestila za invalidnost prizna pravica do delne invalidske pokojnine, je potrebno odpraviti tudi tretji in četrti odstavek odločbe z dne 6. 9. 2010, ki se nanašata na pravico do premestitve. V veljavi pa ostane drugi odstavek prvostopenjske odločbe, s katerim je predviden kontrolni pregled v mesecu juliju 2015. Gre namreč za zakonsko obvezo, saj ZPIZ-1 v prvem odstavku 106. določa, da zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, ki je nastala pred dopolnjenim 45. letom starosti (tožnik je rojen leta 1982) se z obveznimi kontrolnimi pregledi, ki se opravijo praviloma vsakih 5 let, ponovno ugotavlja invalidnost.