Jedro

Ničnostni zahtevek se uveljavlja s t. i. ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave. S slednjo se pravno razmerje ustanavlja, preoblikuje oziroma odpravlja, kar je močnejša oblika pravnega varstva kot ugotovitvena tožba, ki zgolj ugotavlja obstoj/neobstoj pravnega razmerja. Če bi sodišče tožniku, ko bi ta uveljavljal šibkejše pravno varstvo (tj. z ugotovitveno tožbo), nudilo močnejše pravno varstvo (tj. izdalo oblikovalno sodbo), bi s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, kar bi bilo v nasprotju z načelom dispozitivnosti.

Tožnik, ki trdi, da je zakonec brez njegovega soglasja razpolagal s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, mora tožbo vložiti najkasneje v treh let od dne, ko je bila sklenjena pogodba, s katero je stvar iz njunega skupnega premoženja prešla v pravno sfero tretje osebe, sicer to pravico izgubi.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahtevala ugotovitev, da predstavlja 2/3 stanovanja v 1. nadstropju hiše v L. na T., skupno premoženje tožnice in prvotnega toženca L. K., na katerem znaša tožničin delež 1/2 oziroma glede na celotno stanovanje 1/3, ugotovitev, da je kupna pogodba z dne 18.07.1987 med L. K. in V. P. nezakonita in nična, ter da sta slednja dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je obenem zavrglo tožničino tožbo glede tožbenega zahtevka, s katerim je ta zahtevala ugotovitev, da je na podlagi kupne pogodbe z dne 18.07.1987 izdana sodba II P 122/.. glede tožnici lastnega deleža 1/3 stanovanja nezakonita in nična (2. točka izreka) ter tožnici naložilo, da toženki M. K. povrne pravdne stroške v znesku 192.602,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje je tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno vložila pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njen tožbeni zahtevek, češ da je zastaran in nadalje, da ji načelno sicer pripada pravica do zahtevka na razveljavitev sodne odločbe, vendar pa le v primeru, če je bilo to zares skupno premoženje, česar pa iz spisa ni zaznati. Sodišče nadalje ugotavlja, da je spor mogoče rešiti samo na enak način za obe prvotno toženi stranki, ki sta enotna sospornika, ne glede na pripoznavo s strani prve tožene stranke. Takšna ugotovitev je v nasprotju s podatki v spisu, saj zahtevek na ugotovitev lastninske pravice nikoli ne zastara, s tem vprašanjem pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo. Skladno z določbo 54. člena ZZZDR zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju, zato je pogodba, ki jo je sklenil L. K., nična, tožba na ugotovitev ničnosti pa subsumira tudi zahtevek za neveljavnost. Dejstvo je, da je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze, po določbah ZOR pa zastaranje med zakonci ne teče. Glede na to, da je bila zakonska zveza med tožnico in L. K. pravnomočno razvezana 04.01.1992, zahtevek nikakor ni mogel zastarati. Nadalje navaja, da pogodba ni bila nikoli ne sklenjena ne overjena pred notarjem, V. P. pa tudi nikoli ni plačal kupnine, temveč je denar le posodil, prav tako pa ne drži, da bi stanovanje kupil z izkupičkom iz prodane "O.". Navaja še, da sodišče ni - izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica niti ni zaslišalo nje same, čeprav je svoj izostanek opravičila, zato je v tem delu podana absolutno bistvena kršitev postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da ga razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tožbi trdila, da sta z bivšim možem (prvotnim prvim tožencem L. K.) v času trajanja zakonske zveze kupila nepremičnino - 2/3 stanovanja na naslovu T. v L., ki pa jo je njen bivši mož brez njenega soglasja prodal (prvotno drugemu tožencu) V. P., zato zahteva, naj sodišče ugotovi, da to stanovanje sodi v skupno premoženje, da znaša delež vsakega od njiju eno polovico, da je kupna pogodba med (prvotnima) tožencema nezakonita in nična ter sta (prvotna) toženca dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica tega stanovanja (do 1/3 glede na celoto).

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 69/2004-UPB1, v nadaljevanju ZZZDR) v 54. členu res določa, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti, vendar pa veljavna sodna praksa ne dopušča nikakršnega dvoma o tem, da je pogodba, s katero en zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, lahko le izpodbojna in ne nična (npr. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 25.11.1999, opr. št. II Ips 200/99; z dne 13.09.1995, opr. št. II Ips 62/94, z dne 21.03.2002, opr. št. 406/2001). Materialnopravno zmotno je torej stališče tožnice, ki ga ponavlja v pritožbi, da je pogodba, ki sta jo dne 18.07.1987 sklenila prvotna toženca, nična zato, ker je sklenjena v nasprotju s 54. členom ZZZDR. Navedeno zadostuje za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka, saj ni mogoče slediti materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje, da je izpodbojnostni zahtevek že vsebovan v zahtevku za ugotovitev ničnosti. Res je sicer del sodne prakse dopuščal tako prehajanje zahtevkov z utemeljitvijo, češ da je izpodbojnostni zahtevek nekaj manj od uveljavljanja ničnosti, zato je v njem vsebovan, vendar temu stališču ni mogoče slediti iz naslednjih razlogov: Ničnostni zahtevek se uveljavlja s t. i. ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave. S slednjo se pravno razmerje ustanavlja, preoblikuje oziroma odpravlja, kar je močnejša oblika pravnega varstva kot ugotovitvena tožba, ki zgolj ugotavlja obstoj/neobstoj pravnega razmerja. Če bi sodišče tožniku, ko bi ta uveljavljal šibkejše pravno varstvo (tj. z ugotovitveno tožbo), nudilo močnejše pravno varstvo (tj. izdalo oblikovalno sodbo), bi s tem prekoračilo tožbeni zahtevek (podrobneje o tem glej Galič, A., v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 35), kar bi bilo v nasprotju z načelom dispozitivnosti (1. odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje bi torej lahko tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo ne da bi se ukvarjalo z izpodbojnostnim zahtevkom. Ker pa se je, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju te obrazložitve odgovorilo na nekatere bistvene pritožbene očitke, ki grajajo odločitev prvostopenjskega sodišča. Pritožnica ne razlikuje med zastaranjem in prekluzijo. Zastaranje pomeni, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, sama obveznost pa obstaja še naprej kot naturalna obveznost. V posameznih primerih pa zakon pripiše poteku roka drugačne učinke. Kadar je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer ta pravica izgubljena, gre za institut prekluzije in v takih primerih se pravila o zastaranju ne uporabljajo (370. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR, ki ga je na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ, treba uporabiti v obravnavanem primeru). In ravno tak, prekluzivni rok je določen pri uveljavljanju izpodbojnostnega zahtevka (111. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je od dne sklenitve kupne pogodbe do vložitve tožbe preteklo več kot tri leta, torej je tožnica zamudila objektivni rok za vložitev tožbe, zato je prekludirana. Povedano drugače: tožnik, ki trdi, da je zakonec brez njegovega soglasja razpolagal s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, mora tožbo -vložiti najkasneje v treh let od dne, ko je bila sklenjena pogodba, s katero je stvar iz njunega skupnega premoženja prešla v pravno sfero tretje osebe, sicer to pravico izgubi. Ker je v obravnavani zadevi tožnica ta rok zamudila, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali to stanovanje oziroma njegov del sodi v skupno premoženje (in izvajati dokazov v zvezi z zatrjevanimi dejstvi v tej smeri), zato tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da glede na naravo te pravdne zadeve ni mogoče upoštevati pripoznave tožbenega zahtevka, ker se je dedinja po prvotnem drugem tožencu temu upirala oziroma tožbenega zahtevka ni pripoznala tudi ona. V celoti je pravilna tudi obrazložitev zavrženja tožbe glede tožbenega zahtevka v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je sodba, opr. št. II P 122/.., nezakonita in nična.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena oziroma 2. točko 365. člena ZZP zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oprostitev plačila sodnih taks, bodo predmet nadaljnjega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, saj o tem predlogu v skladu z določbo 1. odstavka 169. člena ZPP odloča sodišče prve stopnje.

Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.