Jedro

Zgolj nestrinjanje z mnenjem sodnega izvedenca v postopku, v katerem je tožnica uveljavljala odškodninsko odgovornost zoper delodajalca, ne more biti razlog za vložitev tožbe zoper izvedenca. Tožena stranka je v predmetni zadevi ravnala pravilno, ko je v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP tožničino prošnjo za BPP zavrnila, saj je zadeva, v kateri prosi za BPP očitno nerazumna in so tožničina pričakovanja oziroma njen zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku zoper sodnega izvedenca, zaradi izvedenskega mnenja v zadevi Delovnega in socialnega sodišča, I Pd 1115/2012. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka 28. 4. 2014 prejela tožničino prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku, zoper sodnega izvedenca A.A., zaradi izvedenskega mnenja v zadevi Delovnega in socialnega sodišča, I Pd 1115/2012. Tožena stranka se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki v 11. do 24. členu določa pogoje za dodelitev BPP. Ob upoštevanju slednjih tožena stranka ugotavlja, da je tožničina prošnja za dodelitev BPP nerazumna v smislu 24. člena ZBPP. Po oceni tožene stranke tožnica v postopku vložitve odškodninske tožbe zoper izvedenca nima verjetnih izgledov za uspeh. Na podlagi vpogleda v predloženo dokumentacijo namreč ugotavlja, da ni podana že prva izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja potencialne tožene stranke, ki jo mora dokazati tožnica. Tožnica namreč želi vložiti (civilno) tožbo zoper izvedenca A.A., ker naj bi napačno ocenil čas zdravljenja, zaradi česar je bil njen zahtevek pred Delovnim in socialnim sodiščem zavrnjen. Iz tožničinih navedb izhaja, da tožnica izvedencu niti ne očita malomarnosti, ki bi lahko pomenila protipravnost, ampak zgolj izraža nestrinjanje z njegovimi ugotovitvami. Iz vpogleda v priloženo sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1115/2012 z dne 19. 2. 2013 izhaja, da je sodišče odločilo potem, ko je bila njegova odločitev dvakrat razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče I. stopnje vpogledalo v izvedeniško mnenje B.B., dodatno zaslišalo A.A. ter nato (glede zaključka zdravljenja) sledilo mnenju izvedenca A.A. Iz slednjega izhaja, da se je zdravljenje tožnice zaradi poškodbe pri delu, ki je predmet tega spora, zaključilo 5. 3. 2004, zaradi česar je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. Iz laične tožbe izhaja, da je zoper delodajalca vložila odškodninsko tožbo zaradi poškodbe na delu. Iz tožničinih navedb izhaja, da se je 28. 1. 2004 hudo telesno poškodovala, ko je opravljala svoje delovne naloge. Za delovno nesrečo pa je bil odgovoren njen delodajalec, ki ji ni zagotovil ustrezne opreme. Navaja, da se je zdravljenje po navedeni poškodbi zaključilo 31. 3. 2008. Tožena stranka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilka vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilka v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčin osebni in socialno-ekonomski položaj.

V konkretnem primeru želi tožnica BPP za vložitev tožbe zoper sodnega izvedenca, ki je podal izvedensko mnenje v zadevi Delovnega in socialnega sodišča, I Pd 1115/2012. V navedeni zadevi je tožnica uveljavljala odškodnino zoper delodajalca zaradi poškodbe na delu, ki se je zgodila januarja 2004. Omenjeni izvedenec je v zadevi podal izvedensko mnenje glede trajanja in zaključka zdravljenja po tožničini nesreči pri delu, s katerim pa se tožnica ne strinja. Zaradi nestrinjanja z navedenim mnenjem je tožnica uveljavljala BPP, da bi vložila tožbo zoper omenjenega izvedenca.

Tudi po presoji sodišča je v predmetni zadevi pravilna ocena tožene stranke, da tožnica v zadevi, za katero je vložila BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zgolj nestrinjanje z mnenjem sodnega izvedenca v postopku, v katerem je tožnica uveljavljala odškodninsko odgovornost zoper delodajalca, ne more biti razlog za vložitev tožbe zoper izvedenca. Zato tudi po presoji sodišča vložitev take tožbe ni razumno vlagati. Glede na navedeno je tožena stranka v predmetni zadevi ravnala pravilno, ko je v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP tožničino prošnjo za BPP zavrnila, saj je zadeva, v kateri tožnica prosi za BPP očitno nerazumna in so tožničina pričakovanja oziroma tožničin zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Za dodelitev BPP pa mora biti navedeni pogoj izpolnjen, ne glede na finančne okoliščine, saj morata biti izpolnjena oba navedena pogoja kumulativno.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.