Jedro

Kot predhodna se ne morejo reševati vprašanja očetovstva oziroma materinstva niti vprašanja veljavnosti oziroma razveze zakonske zveze. Vprašanja osebnega statusa ne morejo biti vezana le na osebe, ki so bile stranke v postopku, ampak morajo učinkovati erga omnes. Odločitev o teh vprašanjih mora biti zato po ustaljeni sodni praksi sprejeta po postopku, predpisanem v Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 69,99 EUR stroškov za odgovor na revizijo, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora kot oče za preživljanje mladoletne tožnice plačevati 125,19 EUR mesečne preživnine, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Poudarilo je, da toženčeva zakonska obveznost preživljanja izvira iz dejstva, da je bila mladoletna tožnica rojena v času trajanja zakonske zveze med zakonito zastopnico tožeče stranke in toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 349,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o njeni preživninski obveznosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje o neupoštevnosti ugovora tožene stranke, da ni oče mladoletne tožnice. Višina preživnine, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, je ocenilo kot primerno.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo opozoril, da je mati mladoletne tožnice v pismu, ki ga je poslala takratnemu toženčevemu zastopniku, priznala, da toženec ni oče mladoletne tožnice. Pravdni stranki v razvezni pravdi P 409/95 sta izrecno izjavili, da imata le eno skupno hči, to je A. Mati vse do sedaj ni zahtevala preživnine za mladoletno tožnico. Treba bi bilo ugotoviti, koga je prijavila kot očeta v porodnišnici na R. Bistvenega pomena bi bilo, da se razišče, kdaj in na podlagi česa je bila mladoletna tožnica vpisana v našo rojstno matično knjigo. Obstaja možnost, da je kot oče v Sloveniji vpisana ena oseba, na Hrvaškem pa druga. Predpostavka, da se šteje za očeta tisti moški, ki je bil poročen z materjo otroka v trenutku otrokovega rojstva, ni zakon. Družbeni interes je, da se ve, kdo je naravni oče otroka. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbe o potrebah otroka v Zavodu v ... Navesti bi moralo, na podlagi česa je ugotovilo, koliko znašajo mesečni stroški za njegovo preživljanje.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec velja za očeta mladoletne tožnice, saj očetovstva na predpisan način ni izpodbijal. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila, s trditvami, ki jih navaja v smeri zmotne uporabe materialnega prava, pa izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi 300 dni po prenehanju zakonske zveze, velja mož otrokove matere (86. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; Uradni list RS, št. 69/04 - ur. p. b., v nadaljevanju ZZZDR). Ker je možno, da domnevni oče ni dejanski oče otroka, pravni red dovoljuje prizadetim osebam, da izpodbijajo očetovstvo materinega moža. Pravno domnevo o očetovstvu otroka, ki ga je rodila njegova žena, lahko med drugim izpodbija mož, pri čemer mora tožbo vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov, najkasneje pa pet let po rojstvu otroka (96. člen ZZZDR). Tožena stranka z ugovorom, pri katerem vztraja tudi v reviziji, da ni oče mladoletne tožnice, ne more uspeti, in sicer prvenstveno iz razloga, ki ga narekuje procesno pravo. Odločitev o preživninski obveznosti tožene stranke je odvisna od predhodnega vprašanja, ali je toženec oče mladoletne tožnice. Vsako sodišče lahko samo reši nerešeno predhodno vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Kot predhodna se ne morejo reševati vprašanja očetovstva oziroma materinstva niti vprašanja veljavnosti oziroma razveze zakonske zveze. Vprašanja osebnega statusa ne morejo biti vezana le na osebe, ki so bile stranke v postopku, ampak morajo učinkovati erga omnes. Odločitev o teh vprašanjih mora biti zato po ustaljeni sodni praksi sprejeta po postopku, predpisanem v Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04, ur. p. b., v nadaljevanju ZZZDR).

Enako neugoden pa bi bil izid postopka za toženo stranko tudi v primeru, če bi v tej preživninski pravdi, v kateri je bila tožba vložena 4.5.2006, vložila nasprotno tožbo. Rok za vložitev tožbe zaradi izpodbijanja očetovstva iz drugega odstavka 96. člena ZZZDR je namreč prekluzivni rok materialnega prava. To pomeni, da po njegovem poteku procesnega dejanja ni več mogoče opraviti. Zamuda ima za posledico prenehanje pravice. Povsem nesmiselno bi bilo zato izvajanje dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v tej smeri, saj rezultat dokaznega postopka v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti zaključka o izgubi pravice izpodbijati očetovstvo mladoletne tožnice.

Neutemeljena so tudi izvajanja tožene stranke v reviziji glede višine preživnine. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. ZPP) so brez pomena vse navedbe v tej smeri: da mati mladoletne tožnice ni govorila resnice; da bi sodišče moralo opraviti poizvedbe v zavodu, v katerem biva tožnica; da so mesečni izdatki zanjo neizkazani.

Upoštevajoč potrebe mladoletne tožnice v višini 290,83 EUR mesečno ter materialne in pridobitne zmožnosti njenih staršev (zakonita zastopnica tožeče stranke prejema plačo v višini 529,96 EUR, podatki o toženčevi zaposlitvi oziroma viru njegovih dohodkov pa niso znani), je odločitev o višini mesečne preživnine 125,19 EUR v skladu s 129. in prvim odstavkom 129. a člena ZZZDR.

Mnenju tožene stranke o arbitrarnosti sodišča bi bilo mogoče pritrditi le v primeru, če nižji sodišči odločitve sploh ne bi utemeljili s pravnimi argumenti, torej ko ne bi odločali na podlagi zakona, temveč pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega sodiščema ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je natančno specificiralo izdatke, ki sestavljajo vsoto 290,83 EUR, pri čemer je v okvir potreb 12-letne deklice, ki biva v Centru za usposabljanje invalidnih otrok ..., izkustveno uvrstilo stroške, ki so splošno znani, se zato domnevajo in jih ni treba dokazovati. Tožena stranka konkretiziranih trditev, da ta dejstva ne obstajajo ni postavila, še manj pa dokazala.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka z revizijo propadla, mora tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na revizijo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost in 2 % materialne stroške.