Jedro

Tožnica svoj pravni interes utemeljuje na varstvu zdravja in počutja svojih delavcev, ki delajo v obratu na obravnavni lokaciji. Ko gre za pravno osebo, so z vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja, ki so škodljivi zdravju, njena zunanja pojavnost prav njeni delavci.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35405-285/2015-9 z dne 18. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 314,15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo istega organa z dne 3. 9. 2015, s katero je bilo odločeno, da za poseg izgradnje hlevov za prašiče 1 in 2, lagune za gnojevko in silosov za žito 1 in 2 na tam navedenih zemljiščih ni treba izvesti presoje vplivov na okolje. Hkrati je odločil, da v postopku niso nastali stroški.

2. V obrazložitvi navaja, da tožnica ni izkazala svojega pravnega interesa za udeležbo v postopku. Pojasnjuje, da so razlogi, ki jih tožnica navaja v predlogu, pavšalni. Dejstvo, da se tožničino zemljišče stika z zemljiščem nameravanega posega, ni zadosten razlog za obnovo postopka. Pavšalne so tudi navedbe o negativnem vplivu emisije vonjav, pri čemer bi se tožnica lahko sklicevala le na svojo korist. Navedbe o gospodarski škodi za poslovanje družbe se ne nanašajo na pravno, temveč na dejansko korist. Glede vodnega vira na tožničinem zemljišču na podlagi vpogleda v Atlas okolja ugotavlja, da ima tožnica vodno dovoljenje le za rabo vode za tehnološke namene, ne pa tudi za pitno vodo zase in bližnje naselje. Iz Atlasa okolja prav tako ne izhaja, da bi bila bodisi lokacija nameravanega posega bodisi tožničina zemljišča na vodovarstvenem območju. Najbližje vodovarstveno območje naj bi bilo oddaljeno približno 1,3 km. Tožničine navedbe o tem, da bi bila zaradi morebitnega onesnaženja vode njena proizvodnja zaustavljena, zdravje okoliških prebivalcev pa ogroženo, naj bi bile neizkazane, iz njih pa tudi ni razvidno v čem naj bi bila prizadeta tožničina pravna korist. Kot neizkazan oziroma po vsebini dejanski interes šteje tudi tožničine navedbe o povečanem številu insektov zaradi gnojenja okoliških kmetijskih površin. Dodaja še, da ni vezan na vplivna območja, ki so določena za morebitne druge postopke.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da soglaša z razlogi izpodbijane odločbe.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja kršitve določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je njen pravni interes oprt na določbe Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba). Poudarja, da bo zaradi bližnje farme zanesljivo prišlo do povečanja števila insektov, kar bo škodljivo vplivalo na barvanje tkanin, ki jih proizvaja. Velike količine gnojevke, ki se bodo razvažale po okoliških kmetijskih zemljiščih, naj bi pomenile tveganje za okolje in njeno poslovanje. Za delovanje barvarne potrebuje velike količine kakovostne vode, ki jo črpa iz vodnega vira na svoji lokaciji, za katerega ima vodno dovoljenje. V primeru onesnaženja bi morala ustaviti proizvodnjo, s čimer bi ji nastala velika škoda, ogroženo pa bi bilo tudi zdravje prebivalcev, ki jim je ta vodnjak vir pitne vode. Trdi tudi, da bodo neugodne vonjave vplivale na kakovost dela oziroma počutje njenih delavcev. Meni, da je treba pri presoji upoštevati merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov na okolje, in da to v postopku ni bilo storjeno.

5. Nadalje navaja, da se organa nista opredelila do vseh njenih navedb v predlogu in pritožbi. Navaja, da drugostopenjski organ ni odgovoril na njene trditve o neugodnem vplivu na počutje delavcev. Oba pa nista odgovorila na njene navedbe, da iz odločbe, izdane v postopku, zmotno izhaja, da je v neposredni bližini nameravane gradnje le podjetje B. d. o. o. in da v pretežni meri zemljišča nameravane gradnje mejijo na tožničina zemljišča. Že ta okoliščina je po njenem mnenju takšna, da terja ponovni preizkus odločitve, do česar se organ prve stopnje ni ustrezno opredelil. Meni, da bi moralo biti podlaga za odločitev o njenem predlogu vplivno območje, v zvezi s čemer je treba upoštevati emisije onesnaževanja ter druge motnje zdravja, počutja in kakovosti življenja.

6. Navaja tudi, da je njeno zemljišče na vodovarstvenem območju zaradi vodnega vira, ki se na njem nahaja. Sklicuje se na vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja ter vlogo za pridobitev in podaljšanje vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Ker sta bili vloženi šele 22. 7. 2016, jih prej ni mogla dostaviti. Vztraja, da se voda iz navedenega vira uporablja za oskrbo bližnjega naselja s pitno vodo, da je povezan z javnim vodovodom, ter da se uporablja za njene tehnološke potrebe, ki terjajo kemijsko neoporečno vodo. Meni, da je podan tudi obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za obnovo postopka po uradni dolžnosti, do česar se upravna organa prav tako nista opredelila.

7. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki in stranki z interesom A.A. 8. Toženka na tožbo ni odgovorila.

9. Stranka z interesom A. A. v odgovoru navaja, da ni tožena prava stranka, saj se izpodbija odločba Agencije RS za okolje, Republika Slovenija in Agencija pa sta dva različna (pravna) subjekta. Meni, da narava obravnavanega predhodnega postopka izključuje udeležbo tretjih oseb. Trdi, da tožnica ne zatrjuje, da bi nameravani poseg presegal parametre iz Uredbe, zato si ne more izboljšati svojega pravnega položaja, tudi če bi ga izkazala. Meni, da svojih pravic ne bi mogla varovati niti v primeru, če bi bilo treba opraviti presojo vplivov na okolje, saj je ta namenjena varstvu javne koristi, svoje koristi pa tožnica lahko uveljavlja v postopkih, ki bodo tekli na podlagi ZGO-1. 10. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2017 ponavlja, da se pitna voda iz vira na njenem zemljišču uporablja za oskrbo bližnjega naselja, in pojasnjuje okoliščine pridobivanja vodne pravice za uporabo tega vodnega vira. Meni, da je podan razlog za obnovo postopka po njenem predlogu in po uradni dolžnosti.

11. Tožba je utemeljena.

12. Stranka z interesom neutemeljeno uveljavlja, da v tem upravnem sporu ni tožena prava stranka. Ne glede na to, da je v skladu s prvim in drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu odločba Agencije RS za okolje, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice, je kot toženka pravilno označena Republika Slovenija. Po petem odstavku 17. člena ZUS-1 je namreč toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Ker je Agencija RS za okolje, ki je v tem primeru stvarno pristojna za odločanje na prvi stopnji, organ v sestavi Ministrstva za okolje in prostor (tretji odstavek 14. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev) in ker je zoper njene odločbe, izdane na prvi stopnji, na podlagi 25. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1) dovoljena pritožba na navedeno ministrstvo (kar pomeni, da je z odločitvijo ministrstva o pritožbi postopek končan), je glede na peti odstavek 17. člena ZUS-1 tožena stranka v tem upravnem sporu Republika Slovenija, zastopa pa jo Ministrstvo za okolje in prostor.

13. Tožnica, ki nesporno ni sodelovala v upravnem postopku izdaje odločbe, v zvezi s katero predlaga obnovo postopka, lahko uveljavlja le obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

14. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, zato mora predlagatelj v skladu z 265. členom ZUP v predlogu za obnovo verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Če okoliščina ni verjetno izkazana, organ s sklepom predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP). To pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati že v času vodenja prvega postopka, in zaradi katerega bi moral biti v njem udeležen kot stranski udeleženec. Dejstva in okoliščine, ki jih navaja v kasnejših vlogah, zato za presojo utemeljenosti predloga za obnovo niso relevantne.

15. Položaj stranke v predhodnem postopku po 51. a členu ZVO-1 ima nosilec nameravanega posega, po petem odstavku navedene določbe ZVO-1 pa lahko pritožbo zoper sklep vloži tudi nevladna organizacija iz 153. člena ZVO-1. Drugi pravni subjekti se tega postopka lahko udeležujejo le kot stranski udeleženci v smislu 43. člena ZUP. Po prvem odstavku navedenega člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Skladno z drugim odstavkom istega člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Osebna korist je tista, ki se tiče stranke same. Neposredna korist je sedanja korist stranke v konkretnem upravnem postopku. Pravna korist pa je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. Dejanskega interesa v tem okviru v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 91/2010).

16. Za preizkus, ali je varstvo koristi, ki jo uveljavlja posamezni pravni subjekt, pravna, so relevantni materialni predpisi, ki določajo pravice in obveznosti, o katerih se odloča v konkretnem postopku. Glede na to, da se predlog za obnovo nanaša na odločitev v predhodnem postopku iz 51. a člena ZVO-1 v zvezi s potrebnostjo izvedbe presoje vplivov na okolje za nameravani poseg, so za presojo pravnega interesa zlasti relevantne določbe ZVO-1. Iz prvega in petega odstavka 51. a člena ZVO-1 izhaja, da organ pri presoji, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, upošteva merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov na okolje. V devetem odstavku iste določbe ZVO-1 pa je določeno, da podrobnejša merila predpiše Vlada. Ta je med drugim v točkah d), e) in f) točke 1. priloge 2 Uredbe, izdane na podlagi navedenega člena ZVO-1, predpisala, da je značilnosti posega treba obravnavati tudi glede na emisije onesnaževal ter druge motnje zdravja, počutja in kakovosti življenja (npr. sevanja, vibracije, smrad, hrup, toplota, svetloba); tveganje povzročitve večjih nesreč po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, in naravnih nesreč, tudi tistih, ki so v skladu z znanstvenimi spoznanji lahko posledica podnebnih sprememb; tveganje za zdravje ljudi (npr. zaradi okužbe vode ali onesnaževanja zraka). Sodišče ob tem dodaja, da je zmotno stališče toženke, da je tožničino pritožbeno sklicevanje na določbe Uredbe nedovoljena pritožbena novota, saj se prepoved iz tretjega odstavka 238. člena ZUP nanaša le na navajanje novih dejstev in dokazov.

17. Po povedanem tožnica svojega pravnega interesa ne more utemeljevati z vplivom posega na zdravje okoliških prebivalcev, saj s tem ne uveljavlja lastnega interesa (mora pa ta vidik v okviru varstva javnega interesa po uradni dolžnosti upoštevati toženka). Lahko pa svoj pravni interes utemeljuje na varstvu zdravja in počutja svojih delavcev, ki delajo v obratu na obravnavni lokaciji. Ko gre za pravno osebo, so z vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja, ki so škodljivi zdravju, njena zunanja pojavnost prav njeni delavci. Ker je pravica delavca do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, iz 11. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) hkrati obveznost delodajalca, da delavcu zagotavlja delo v zdravem okolju, pa je v tej določbi ZVZD-1 podana tudi posebna pravna podlaga, na podlagi katere tožnica v obravnavanem postopku kot svoj lastni pravni interes uveljavlja varstvo zdravja in počutja svojih delavcev.

18. Tudi presoja, po kateri so tožničine navedbe v zvezi s smradom pavšalne, je zmotna. V točki e) točke 1 Priloge 2 Uredbe navedenih onesnaževal, med katerimi je tudi smrad, Uredba ne kvantificira. Tudi organ je v svojem sklepu, v katerem je odločil o tem, da za nameravani poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja, in v katerem ugotavlja, da bodo v času obratovanja prisotne zlasti emisije vonjav, presojo izvedel le na podlagi posplošenih opisnih ugotovitev, in sicer v zvezi s tem zgolj ocenjuje, da bodo vplivi smradu za okolico zanemarljivi glede na oddaljenost najbližjih stanovanjskih objektov. Ker torej organ v postopku, katerega obnova se predlaga, pri presoji očitno ni upošteval v neposredni bližini predvidenega posega lociranega obrata tožnice in v njem zaposlenih delavcev, hkrati pa je ugotovil, da bo obratovanje nameravanega posega povzročalo zlasti emisije vonjav, je tožnica svoj pravni interes v zadostni meri utemeljila že s sklicevanjem na svojo lokacijo in zatrjevanjem negativnih vplivov smradu na zdravje in počutje svojih delavcev. Glede na to, kako je bil v postopku, katerega obnova se predlaga, ugotovljen vpliv emisij smradu na okolje, pa tožniku zgolj za izkaz pravnega interesa za sodelovanje v postopku ni bilo treba predložiti še izvedeniškega mnenja, kot to uveljavlja stranka z interesom.

19. Stranka z interesom tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnica lahko svoje koristi varuje le v postopkih, ki bodo tekli na podlagi ZGO-1. Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 namreč pristojni upravni organ za gradbene zadeve pred izdajo gradbenega dovoljenja glede predpisanih soglasij zgolj preveri, ali so k predvideni gradnji ta soglasja pridobljena. Ker se presoja, ali je glede nameravanega posega sploh treba pridobiti okoljevarstveno soglasje, torej izvaja v obravnavanem postopku, mora imeti tožnica možnost, da prav v tem postopku uveljavlja varstvo svojih pravnih koristi pred negativnimi vplivi tega posega na okolje, saj varstva teh pravnih koristi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja glede na navedeno določbo ZGO-1 ne bo mogla več uveljavljati.

20. Ker je bilo glede na navedeno pri izdaji izpodbijanega sklepa materialno pravo zmotno uporabljeno, ga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, dokazni predlog, ki ga je v upravnem sporu predlagal stranski udeleženec z nasprotnim interesom (zaslišanje stranke z interesom) pa ni substanciran (saj ne pove, o katerem spornem dejstvu naj bi se zaslišal), je sodišče v skladu s drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške odmerilo v višini priglašenega zneska 314,15 evrov (550 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), ki ne presega pavšalnega zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

22. Zavrnitev stroškovnega zahtevka stranke z interesom, ki v tem upravnem sporu ni uspela, temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.