Jedro

Po določbah 1. točke 2. odst. 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), morajo upniki v 30-ih dneh od dneva, ko prejmejo obvestilo stečajnega upravitelja, da odstopa od pogodbe, prijaviti terjatve, ki so nastale zaradi odstopa od pogodbe.

Izrek

Ob reševanju pritožbe tožene stranke se izpodbijana sodba v 2. tč. izreka spremeni tako, da se pobotni ugovor tožene stranke, ki se glasi: "Ugotovi se obstoj v pobot uveljavljene terjatve v znesku 335.921,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.04.1996 do plačila in v znesku 952.402,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.04.1995 do plačila ter izreče pobotanje do zneska nižje terjatve." z a v r ž e .

Sicer pa se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu (1.in 3. tč. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: 1. da je tožena stranka dolžna v roku 15-ih dni plačati tožeči stranki znesek 2.028.410,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2002 dalje, pod izvršbo; višji tožbeni zahtevek : razliko med 2.355.872,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2000 dalje in 2.028.410,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2002 dalje je zavrnilo; 2. tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: "Ugotovi se obstoj v pobotu uveljavljene terjatve v znesku 335.921,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1996 do plačila in v znesku 952.402,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1995 do plačila ter izreče pobotanje do zneska nižje terjatve" je zavrnilo in 3. toženi stranki je naložilo, da v roku 15-ih dni povrne tožeči stranki stroške postopka v višini 856.790,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2006 dalje pod izvršbo.

Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju in se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je v 1. točki 1. odst. izreka ugodilo tožbenemu zahtevku do višini 2.028.410,77 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 2. odst. iste točke, pa je isti znesek zavrnilo, saj je zapisalo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, čeprav ga je, po mnenju višjega sodišča zavrnilo že v razveljavljeni sodbi Pg 59/2002. Glede v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Iz izreka sodbe ni moč razbrati, ali sodišče ponovno zavrača tožbeni zahtevek ali pobotni ugovor. Izrek izpodbijane sodbe je tudi v 2. točki nerazumljiv. V izpodbijani sodbi se je sodišče ukvarjalo z zahtevkom iz nasprotne tožbe ne pa s pobotnim ugovorom. Sodišče je pri tem spregledalo, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 8.4.2003 podrejeno v tožbenem zahtevku uveljavljala pobotni ugovor za pologe v zneskih 335.921,44 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1996 dalje do plačila in 952.402,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1996 dalje do plačila. V tem delu je bila sodba Pg 59/2002 razveljavljena in bi zato moralo sodišče vsebinsko ponovno odločati. Prav tako pa bi moralo vsebinsko odločiti tudi o pobotnih ugovorih v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 12.5.2003 še za zneske 24.475,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1998 do plačila, 24.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.4.1998 dalje do plačila in 4.734,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1996 dalje do plačila. Sodišče je prišlo do sklepa, da je v danem primeru s strani tožeče stranke prišlo do odpovedi pogodbe. V takem primeru pa stranka druga drugi vrneta koristi, ki sta jih iz odpovedane pogodbe imeli. Določbe 25. člena Splošnih pogojev, na katere se je sodišče sklicevalo, nikakor ne morejo mimo določb 132. člena ZOR, pa čeprav se upoštevajo tudi določbe 20. člena ZOR. Nesprejemljivo je v zvezi s tem stališče sodišča prve stopnje, da terjatev toženi stranki ni nastala in ne obstaja, ker se pogodbeni stranki v primeru odpovedi nista dogovorili, da bo leasingodajalka kljub odpovedi upravičena do že plačanih obrokov. Napačno pa je tudi sodišče priznalo zakonite zamudne obresti od priznane glavnice, saj bi bila za čas do 1.2.2006 tožeča stranka upravičena kvečjemu do zakonitih zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Tudi odločitev sodišča, ki je vse pravdne stroške naložilo toženi stranki je napačna.

Glede predloga tožeče stranke za prekinitev postopka.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 27.12.2006 predlagala prekinitev postopka in njegovo nadaljevanje s pravnim naslednikom iz sodnega registra izbrisane tožene stranke, saj je bila tožena stranka s sklepom Okrožnega sodišča v K. z dne 21.11.2006 izbrisana iz sodnega registra. Pritožbeno sodišče temu predlogu ni sledilo, saj je ugotovilo, da so bile že pred izbrisom tožene stranke iz sodnega registra opravljena vsa pritožbena procesna dejanja, zaradi česar smiselna uporaba 2. odst. 207. člena ZPP pritožbenemu sodišču omogoča izdajo odločbe o pritožbi.

Pravno relevantno stanje po ugotovitvah sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sta sklenili dve pogodbi o leasingu opreme in sicer pogodbo št. 2004/96 z dne 1.4.1995 in pogodbo št. 208/96 z dne 15.4.1996. V teh pogodbah je tožeča stranka nastopala kot leasingodajalec, tožena pa kot leasingojemalec.

Tožeča stranka, nad katero je bil dne 16.9.1999 začet stečajni postopek je dne 15.12.1999 odpovedala obe leasing pogodbi. Njene enostranske izjave o preklicu odstopa od pogodbe pa po stališču sodišča prve stopnje niso upoštevne.

Ker je bilo v Splošnih pogojih leasing opreme, konkretno v 25. členu določeno, da v primeru predčasne odpovedi pogodbe zapadejo vse pogodbene obveznosti je zahtevek tožeče stranke, ki je na dan odpovedi pogodb, to je 15.12.1999 znašal 2.028.410,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2002 do plačila utemeljen (1. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa se zavrne.

Tožena stranka je (po navedbi sodišča prve stopnje - z nasprotno tožbo) v pobot uveljavljala vračilo pologov, plačanih po obeh leasing pogodbah in sicer po leasing pogodbi št. 204/96 znesek 335.921,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1996 do plačila in po leasing pogodbi št. 208/96 znesek 952.402,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1995 do plačila. Ta pobotna terjatev pa po oceni sodišča prve stopnje toženi stranki ni nastala in ne obstaja, saj se pogodbeni stranki za leasingojemalkino pravico do vračila plačanih obveznosti v primeru odpovedi pogodbe nista dogovorili. Zakonske določbe (132. člen ZOR) na katere se sklicuje tožena stranka, bi se uporabile samo v kolikor stranki svojega razmerja za primer odpovedi ne bi svobodno uredili.

Glede pritožbe tožene stranke v zvezi z odločitvijo o zahtevku po tožbi tožeče stranke.

Tožena stranka odločitve sodišča prve stopnje glede višine tožeči stranki prisojenega zahtevka niti ne izpodbija (razen v obrestnem delu, kar bo pojasneno v nadaljevanju), trdi le, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju in da se zato sodbe ne da preizkusiti. Ti očitki tožene stranke pa ne vzdržijo pritožbenega preizkusa.

Ker je tožeča stranka v tožbi uveljavljala plačilo zneska 2.355.872,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2000 dalje do plačila in ker je sodišče ugotovilo utemeljenost tega zahtevka le do višine 2.028.410,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2002 dalje do plačila, je logično in pravilno, da je višji tožbeni zahtevek, ki predstavlja razliko med prisojenim zahtevkom (2.028.410.77 SIT s pp) in s tožbo uveljavljenim zahtevkom (2.355.,872,00 SIT s pp) zavrnilo. To je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe in zato izrek ni niti nerazumljiv, niti sam s seboj v nasprotju, niti v nasprotju z obrazložitvijo.

Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v 2.odst. 1.tč.izreka sodbe zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki ga je tožeči stranki prisodilo v 1. odst. nima dejanske podlage v izreku sodbe.

Tudi stališče pritožbe, da gredo tožeči stranki obresti do 01.02.2006 v višini zakonitih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri zmanjšani za temeljno obrestno meri ni sprejemljivo. Tožena stranka v pritožbi ne pove, kaj je podlaga temu stališču, pravne podlage za tako stališče pa ne vidi niti pritožbeno sodišče. V kolikor je imela v mislih določbe 112. in 114.čl. ZPPSL, velja zgolj opozoriti, da se ti določbi ne nanaša terjatve stečajnega dolžnika do upnikov pač pa obratno, na terjatve, ki jih imajo upniki do stečajnega dolžnika.

Glede pritožbe tožene stranke in odločitve pritožbenega sodišča v zvezi s pobotnim ugovorom.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka na naroku dne 9.4.2003 vložila nasprotno tožbo po kateri naj bi ji bila tožeča stranka L. d.o.o. K. dolžna plačati znesek 335.921,44 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1996 do plačila in znesek 952.402,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1996 do plačila (po leasing pogodbah vplačani pologi), podrejeno je tožeča stranka navedene zneske uveljavljala kot svojo pobotno terjatev.

Ne glede na dopustnost hkratnega uveljavljanja istega zahtevka z nasprotno tožbo in pobotnim ugovorom, je po oceni pritožbenega sodišča za sedanje odločanje pomembno le to, da je ta tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi sodišče prve stopnje s sodbo z dne 10.1.2005 zavrnilo in ker se tožena stranka zoper to odločitev sploh ni pritožila, je postala pravnomočna (7. točka izreka sodbe z dne 10.1.2005 opr. št. Pg 59/2002-50).

V pobot uveljavljeni podredni zahtevek tožene stranke je pritožbeno sodišče z odločbo z dne 27.10.2005 razveljavilo (glej 1. odst. odločbe Višjega sodišča v Kopru z dne 27.10.2005 opr. št. I Cpg 132/2005-60). Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje z dne 10.1.2005 nedvomno izhaja, da se odločitev iz 2. točke izreka dejansko nanaša na "podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (glej 4. strank obrazložitve sodbe) to pa je lahko le v pobot uveljavljeni zahtevek, ki je bil opredeljen v pripravljalni vlogi tožene stranke vložene na naroku dne 9.4.2003. Zato je opredelitev tega zahtevka v sedaj izpodbijani sodbi z dne 1.2.2006 v 2. točki izreka nenatančna, saj ne gre za zahtevek po nasprotni tožbi pač pa za pobotni ugovor, ki je bil vložen hkrati z nasprotno tožbo kot podredni zahtevek (3.odst.182.čl.ZPP). Po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da iz tako oblikovanega izreka ni moč razbrati ali sodišče ponovno zavrača tožbeni zahtevek (po nasprotni tožbi) ali pobotni ugovor. Iz vsebine samega izreka sodbe v 2.tč. (ugotovi se obstoj....) je evidentno , da gre za pobotni ugovor in ne za zahtevek po nasprotni tožbi, ki je bil že pravnomočno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče je že v odločbi z dne 27.10.2005 opr. št. I Cpg 132/2005 jasno povedalo, da zoper odločitev sodišča iz 7. in 8. točke izreka sodbe z dne 10.1.2005 (Pg 59/2002-50) ni bila vložena pritožba, zaradi česar sodbe ni niti moglo niti smelo preizkušati v tem delu, saj se tožena stranka zoper to sodbo sploh ni pritožila. Zato tudi očitkov navedenih v pritožbi, da ni povedalo v katerem delu obrestnega zahtevka je bil pobotni ugovor zavrnjen ne sprejema. Da pa se dejansko ta zavrnitev nanaša na zahtevek, ki ga je tožena stranka dodatno uveljavljala v pobot v 4. točki pripravljalne vloge z dne 12.5.2003 (list. št. 55 spisa) pa je obrazložilo že sodišče prve stopnje na deveti strani sodbe z dne 10.1.2005. Zato so pritožbene navedbe, da nobeno sodišče ni povedalo v katerem delu obrestnega zahtevka je bil pobotni ugovor zavrnjen neresnične, trditve da bi moralo sodišče vsebinsko odločiti tudi o pobotnih ugovorih iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 12.5.2003 pa kot neutemeljene.

Predmet odločanja v obravnavani zadevi je bil torej podredno postavljen zahtevek iz pripravljalne vloge z dne 8.4.2003 to pa je pobotni ugovor, s katerim je tožena stranka uveljavljala v pobot tožnikovi terjatvi svojo terjatev iz naslova vplačila pologov v že navedenih zneskih.

Ta terjatev je toženi stranki (po njenih trditvah in ugotovitvah sodišča prve stopnje) nastala zaradi odstopa tožeče stranke od leasing pogodb. Da ta terjatev v stečajnem postopku ni bila prijavljena, med strankama sploh ni sporno. Zoper tožečo stranko je bil stečajni postopek začet dne 16.9.1999, tožeča stranka pa je, po ugotovitvah sodišča odstopila od leasing pogodb dne 15.12.1999. To svojo pobotno terjatev je torej tožena stranka prvič uveljavila dne 9.4.2003. Po določbah 1. točke 2. odst. 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), morajo upniki v 30-ih dneh od dneva, ko prejmejo obvestilo stečajnega upravitelja, da odstopa od pogodbe prijaviti terjatve, ki so nastale zaradi odstopa od pogodbe.

Da je terjatev, ki jo tožena stranka v obravnavanem primeru uveljavlja v pobot toženi stranki nastala zaradi odstopa od pogodbe, tožena stranka ves čas trdi pa tudi sicer je evidentno, da bi taka terjatev toženi stranki lahko nastala le zaradi odstopa od pogodbe. Da pa te terjatve ni prijavila v stečajnem postopku pa je tudi med strankama nesporno.

V stečajno maso se ne prijavljajo terjatve, ki jih je bilo mogoče do začetka stečajnega postopka pobotati, saj te veljajo za pobotane že po samem zakonu (2.odst.117.čl. ZPPSL). Določba 2. odst. 117. člena ZPPSL pa se nanaša le na terjatve, ki jih je bilo mogoče pobotati do dneva začetka stečajnega postopka. Za terjatev tožene stranke, ki je tej nastala po začetku stečajnega postopka, torej določba 2.odst.117.čl. ZPPSL ni upoštevna. Te terjatve torej do začetka stečajnega postopka ni bilo mogoče pobotati, saj je ta nastala zaradi odstopa od pogodbe, do katerega pa je prišlo po začetku stečajnega postopka. To pa pomeni, da tožena stranka sploh ne izkazuje pravnega interesa, saj svoje terjatve, ki je nastala zaradi odstopa od pogodb ni prijavila pravočasno in v skladu z določilom 1. točke 2. odst. 137. člena ZPPSL. Zato je pritožbeno sodišče njen pobotni ugovor zavrglo.

Glede stroškovne odločitve.

Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na določbah 154.čl. ZPP in je pravilna, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela, tožena pa je z nasprotnimi zahtevki oz. pobotnimi ugovori propadla.