Jedro

Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala, glede na prvi in drugi odstavek 17. člena ZUS-1, ne more neposredno sprožiti upravnega spora, temveč mora s pravnimi sredstvi v upravnem postopku izposlovati položaj stranskega udeleženca oziroma izdajo upravnega akta, zoper katerega lahko vloži tožbo v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka A. d.o.o., je dolžna povrniti stranki z interesom B. d.d. stroške postopka v višini 201,60 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38115-7/2013/8 z dne 25. 3. 2013 dodelila B. d.d., za čas veljavnosti od 3. 4. 2013 do 3. 1. 2016 frekvence, ki jih v 1. točki izreka podrobno opisuje, z omejitvami in dodatnimi zahtevami; v 2. točki odločila, da je imetnik dolžan plačati znesek za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, s katerim se zagotovi optimalna uporaba dodeljenih frekvenc, ki znaša 4.301.510,40 EUR; ter v 3. točki, da je imetnik te odločbe zavezanec za plačilo. V obrazložitvi navaja, da je obravnavala vlogo družbe B. d.d. za podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom skladna z 243. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). V postopku je preverjala, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob poteku uveljavljenosti prvotne odločbe, predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc. Čas, do katerega je podaljšala vložnikovo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (ODRF) je določen na podlagi dejstva, da tega dne poteče še zadnja od obstoječih ODRF na pasu 900 MHz. S tem pa bo omogočila, da se bodo pravice po refarmingu spectra pričele uporabljati istočasno. Takšna rešitev pa bo brez dvoma pripomogla k bolj preglednemu in učinkovitemu upravljanju z RF spectrom, obenem pa tudi ni v nasprotju s časovnimi roki, ki jih določa prvi odstavek 243. člena ZEKom-1. Višino zneska – plačilo za uporabo, je določila v skladu z drugim odstavkom 243. člena ZEKom-1, pri čemer je pridobila predhodno soglasje Vlade – sklep št. 38100-1/2013/7 z dne 13. 3. 2013. V skladu s 60. členom ZEKom-1, je imetnik zavezanec za letno plačilo Agenciji za uporabo dodeljenih radijskih frekvenc.

Tožeča stranka v tožbi uvodoma navaja, da je izpodbijano odločbo prejela na podlagi zahteve za dostop do informacij javnega značaja z dne 1. 3. 2013, in sicer dne 28. 3. 2013 ter vlaga tožbo v predpisanem 30-dnevnem roku od datuma njenega prejema. V zvezi s tožbenimi razlogi navaja tudi, da je vložila pobudo za oceno ustavnosti in predlog za zadržanje izvrševanja ter predlog za prednostno obravnavanje, dne 13. 3. 2013 pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije. Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo kljub neustavnosti določbe 243. člena ZEKom-1. Izpodbijana odločba temelji na neustavni določbi 243. člena ZEKom-1, zato je tožena stranka izdala tudi nezakonit posamičen akt, izpodbijano odločbo, s katero tožeči stranki omejuje svobodno nastopanje na trgu, in sicer tako, da družbi B. d.d. zagotavlja privilegiran položaj pri poslovanju na trgu. V nadaljevanju povzema pobudo za oceno ustavnosti z dne 13. 3. 2013 in dopolnitev pobude z dne 29. 3. 2013. V zvezi s samim izpodbijanim aktom pa navaja še, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala nobenega izmed kriterijev, ki jih določa 243. člen ZEKom-1. Pri uporabljeni določbi gre za izjemo splošne ureditve, zato bi se morala uporabljati še posebej restriktivno. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj bi bilo določeno obdobje nujno potrebno. Nobeden od argumentov tožene stranke ne predstavlja zakonskega razloga za podaljšanje ODRF po 243. členu ZEKom-1, še manj pa takšni razlogi Agencije zadostujejo za utemeljitev podaljšanja. Za to odločitev nima podlage v ZEKom-1, prav tako pa razlogov, smiselno ni mogoče utemeljiti s primerjalno pravno ureditvijo. Z izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka družbi B. d.d. neutemeljeno zagotovila privilegiran položaj na trgu, njeno ravnanje pomeni podelitev posebnih pravic, s katerimi oblastni organi omejujejo učinkovito konkurenco na trgu, kot jo določa Direktiva Evropske komisije 94/46/EC. Tožeči stranki se z izdajo izpodbijane odločbe avtomatično preprečuje možnost dejanskega konkuriranja na trgu. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke spremeni tako, da čas veljavnosti odločbe skrajša oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma predlaga, da sodišče tožbo zaradi pomanjkanja aktivne procesne legitimacije tožeče stranke na podlagi 3. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) oziroma 6. točke 36. člena ZUS-1, zavrže. Podredno pa predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, ker v predmetnem upravnem postopku ni bila stranka niti stranski udeleženec. Predhodno priznan status stranke je pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe. V času izdaje izpodbijane odločbe je stranka podala vlogo za priznanje položaja stranskega udeleženca, ki pa mu je bila zavrnjena, zoper tako odločitev – sklep pa ima tožeča stranka možnost vložitve samostojnega pravnega sredstva v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZUS-1, kar tožeča stranka že izvršuje v upravnem sporu, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 655/2013. Podrejeno pa navaja razloge za zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku B. d.d. je na tožbo odgovorila, uvodoma predlaga zavrženje tožbe, zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, zavrača pa tudi vse trditve glede materialne nepravilnosti izpodbijane odločbe. Predlaga zavrženje tožbe oziroma podredno, da sodišče tožbene zahtevke v celoti zavrne, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora lahko tožbo, s katero se začne upravni spor, vloži tisti, ki varuje svoje pravice ali pravne interese. Tožnik je glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 lahko oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To je oseba, na katere zahtevo se je upravni postopek uvedel (aktivna stranka v upravnem postopku), zoper katero je upravni postopek tekel (pasivna stranka v upravnem postopku) ali ki se je za varstvo svojih pravic in pravnih koristi udeleževala upravnega postopka (stranski udeleženec v upravnem postopku). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka v postopku izdaje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38115-7/2013/8, izdane B. d.d., ni bila stranka (aktivna ali pasivna stranka v upravnem postopku) niti stranski udeleženec. Zato po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 nima aktivne legitimacije za izpodbijanje te odločbe v upravnem sporu.

Po drugem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko tožbo vloži tudi oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta s sklepom zavrnjena. V tem primeru v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji je upravni organ pravico do udeležbe odrekel. V obravnavani zadevi, tudi po navedbah tožeče stranke obravnavana tožba ni vložena na podlagi takšnega sklepa, saj sama tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijano odločbo prejela na podlagi zahteve za dostop do informacij javnega značaja, dne 28. 3. 2013. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je tožeča stranka v času postopka izdaje izpodbijane odločbe podala vlogo za priznanje položaja stranskega udeleženca, ki pa ji je bila zavrnjena, zoper to odločitev pa je vložila tožbo v upravnem sporu, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 655/2013. Tožeča stranka torej tudi po drugem odstavku 17. člena ZUS-1 nima podlage za neposredno sprožitev upravnega spora, zoper izpodbijano odločbo.

Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala, glede na citirana odstavka 17. člena ZUS-1, ne more neposredno sprožiti upravnega spora, temveč mora s pravnimi sredstvi v upravnem postopku izposlovati položaj stranskega udeleženca oziroma izdajo upravnega akta, zoper katerega lahko vloži tožbo v upravnem sporu. Taka je tudi splošno uveljavljena sodna praksa Upravnega sodišča (I U 1861/2009, I U 759/2010) ter Vrhovnega sodišča (sklep I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010 ter I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011). Da je razlaga sodišč glede aktivne legitimacije kot jo določa 17. člen ZUS-1 pravilna, pa izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča, ki je zavrglo pobudo tožeče stranke za začetek postopka za oceno ustavnosti 243. člena ZEKom-1 – odločba Ustavnega sodišča U-I-76/2013 z dne 24. 4. 2013. Sodišče je glede na navedeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, ker po tem zakonu ne more biti stranka.

Odločitev o stroških postopka tožeče stranke temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče pa je ugodilo stroškovnemu zahtevku stranke z interesom v tem postopku – B. d.d., ki je v tem postopku nastopal kot stranka z interesom. Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom, zato se po določbah ZPP za povračilo stroškov stranskemu intervinientu uporabljajo določbe pravdnega postopka, saj ima ta smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013). Interes stranke z interesom v tem postopku je, da sodišče tožbo zavrže ali zavrne, torej je šteti, da je stranka z interesom v tem postopku uspela (določbe ZPP glede uspeha v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka). Sodišče je stroške odmerilo v višini, ki je predvidena za nagrado za postopek v upravnem postopku po tarifni številki 3100 Zakona o odvetniški tarifi, ter v zvezi z 28. členom ZST-1 štelo vrednost spornega predmeta 3.500,00 EUR, (torej 141,00 EUR x količnik 1,3), ter glede na postavljen zahtevek odmerilo 148,00 EUR; v višini prijavljenih materialnih stroškov 20,00 EUR; ter vse povečano za 20 % DDV, skupaj 201,60 EUR.