Jedro

Razlogi, iz katerih lahko inšpekcijski zavezanec predlaga odlog izvršbe, na zakonitost odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, ki je izvršilni naslov za začetek izvršbe, preden je bil v obravnavnem primeru sploh dan predlog za odlog izvršbe na podlagi 156.a člena ZGO-1, ne morejo vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo stanovanjskega objekta tam navedenih tlorisnih dimenzij, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 2109/3, 2109/4, 2262/4, 2250/2 in 2250/5, vse k.o. ... (1. točka izreka), ga do 15. 11. 2016 odstraniti in vzpostaviti navedeno zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebi na tožnikove stroške ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za navedeni objekt je izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (4. točka izreka), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in ugotovil, da stroškov postopka ni (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica ugotovila, da se na predmetnem zemljišču nahaja objekt, za gradnjo katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Temu sta pritrdila tudi inšpekcijska zavezanca A.A. in tožnik na ustni obravnavi 30. 3. 2016, kjer sta pojasnila, da sta z gradnjo navedenega objekta pričela leta 1972, leta 1999 pa sta nepremičnino razdelila. Po letu 2000 sta vsak svoj del stanovanjskega objekta obnavljala in dozidala. Toženka inšpekcijski ukrep utemeljuje na 152. členu ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo investitorjev A.A. in tožnika. Med drugim v obrazložitvi ugotavlja, da je prvi pritožnik (A.A.) skupaj s pritožbo zaprosil tudi za odlog izvršbe, o katerem še ni bilo odločeno, zato bo moral prvostopenjski organ o tem vprašanju še odločiti.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je predmetno stanovanjsko hišo gradil od leta 1972 do 2001 in v njej živi ves čas s svojo družino. Ob začetku gradnje je plačal zahtevani depozit in si ves čas prizadeva stavbo legalizirati, kar mu zaradi nedorečenih in spreminjajočih se predpisov še ni uspelo. Meni, da je izpodbijana določba, na kateri izpodbijana odločba temelji, formalistična in se uporablja le za gradnje, zgrajene po 28. 12. 2013, pri čemer se sklicuje na 156.a člen ZGO-1. Navaja, da niti ni pravilna ugotovitev drugostopenjskega organa, da je rok za izvršitev naloženega dejanja primeren in da mu je z izpodbijano odločbo dejansko onemogočena legalizacija objekta, saj je prepovedan vsakršni promet in upravljanje z zemljiščem, na katerih stanovanjska stavba stoji. Toženka bi morala po uradni dolžnosti na podlagi zakona tožniku omogočiti in določiti 5-letni rok za legalizacijo objekta. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa v celoti odpravi, toženki pa naloži, da mu je dolžna povrniti nastale sodne stroške.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 152. členu ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalno gradnjo, izhaja iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje zgolj ugotovitev, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez njega.

8. V obravnavanem primeru ni sporno, da sta tožnik in A.A. zgradila predmetni objekt, za katerega bi morala pridobiti gradbeno dovoljenje, brez njega. Navedeno potrjuje tudi tožnik v tožbi, ko navaja, da mu kljub prizadevanjem objekta še ni uspelo legalizirati. Glede na navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da obravnavana gradnja pomeni nelegalno gradnjo, zato so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. 9. Ugovor, da je rok za izvršitev naloženega dejanja v izpodbijani odločbi prekratek in v nasprotju z veljavnim ZGO-1, je neobrazložen, zato ga sodišče ni preizkušalo. Na drugačno odločitev tudi pa tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da toženka ni upoštevala 156.a člena ZGO-1, ki naj bi predvidel petletni rok za pridobitev gradbenega dovoljenja za nelegalne objekte.

10. Prvi odstavek 156.a člena ZGO-1 določa, da poleg razlogov za odlog izvršbe, določenih z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, gradbeni inšpektor pri nelegalnih gradnjah, neskladnih gradnjah ali objektih, ki se uporabljajo brez predpisanega uporabnega dovoljenja, na predlog inšpekcijskega zavezanca odloži izvršbo inšpekcijske odločbe, če inšpekcijski zavezanec izkaže, da gre za stanovanjsko stavbo, v kateri vsaj od začetka inšpekcijskega postopka dejansko in neprekinjeno prebiva inšpekcijski zavezanec ali druge osebe in nimajo v lasti in posesti drugega primernega stanovanja po merilih, ki jih določa 10. člen Stanovanjskega zakona ali se v objektu vsaj od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost in bi zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa inšpekcijskemu zavezancu grozila hujša gospodarska škoda ali bi izvršitev inšpekcijskega postopka pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev, pri čemer se za hujšo gospodarsko škodo šteje povzročitev trajne nelikvidnosti ali izguba edinega vira pridobivanja dohodkov in sredstev za preživljanje, ali je inšpekcijski zavezanec dal pobudo za spremembo prostorskega akta, ki jo je občina že vključila v postopek sprememb prostorskega akta in se je pisno opredelila, da jo bo upoštevala pri naslednjih spremembah, ali je inšpekcijski zavezanec vložil popolno zahtevo za izdajo gradbenega ali uporabnega dovoljenja. Razlogi za odlog upravne izvršbe na predlog zavezanca ali upravičenca so navedeni v tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.

11. Vse navedeno so razlogi, iz katerih lahko inšpekcijski zavezanec predlaga odlog izvršbe, in na zakonitost odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, ki je izvršilni naslov za začetek izvršbe, preden je bil v obravnavnem primeru sploh dan predlog za odlog izvršbe na podlagi 156.a člena ZGO-1, ne morejo vplivati.

12. Tožbeni ugovor, da bi morala toženka na podlagi navedene določbe odložiti izvršbo po uradni dolžnost, pa nima podlage v zakonu. Ukrepanje po uradni dolžnosti je po 2. členu ZGO-1F (Uradni list RS št. 19/15) predpisano le v primerih, ko je izvršba na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 156.a člena ZGO-1 v času uveljavitve ZGO-1F že odložena. Sicer pa mora v vseh primerih, ko hoče inšpekcijski zavezanec izvršbo odločiti, odložitev izvršbe predlagati sam.

13. Sodišče še pripominja, da iz odločbe drugostopenjskega organa in upravnih spisov izhaja, da je tožnik skupaj s pritožbo zoper izpodbijano odločbo, torej po izdaji izpodbijane odločbe, predlagal odlog izvršbe na podlagi 156.a člena ZGO-1 in v njem smiselno navajal razlog za odlog iz prve alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1. Drugostopenjski organ je pravilno pojasnil, da o predlogu za odlog izvršbe odloča prvostopenjski organ. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi prvostopenjski organ o tem predlogu že odločil, kljub temu, da je že potekel zakonski rok za izdajo odločbe (prvi odstavek 222. člena ZUP). Zato mora o tem tožnikovem predlogu nemudoma odločiti, kar pa na zakonitost odločbe, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, kot rečeno, ne vpliva.

14. Neutemeljen pa je tudi sicer povsem pavšalen tožbeni ugovor, da prepovedi, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, onemogočajo tožniku pridobitev gradbenega dovoljenja in posledično legalizacijo predmetnega objekta. Prepovedi iz 158. člena ZGO-1, i ki so povzete v 3. točki izreka izpodbijane odločbe se nanašajo na objekt, ki je nelegalna gradnja, in v ničemer ne vplivajo na pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.