Up-374/02 - 7

3. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 928/2000 z dne 10. 4. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, oddelka v Mariboru, št. U 201/98 z dne 10. 7. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavni pritožnik ni uspel z zahtevo, da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja - begunca po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - ZZVN). Organi upravnega postopka, nato pa obe sodišči v upravnem sporu, so namreč ugotovili, da v dejanskem stanju njegovega primera manjka obvezna sestavina neposredno grozeče prisilne izselitve: družina se je maja 1941 izselila v Z. (kjer je že bil mož oziroma oče) na podlagi izrecnega pisnega dovoljenja okupacijskih oblasti.

2.Zoper tako sodbo Vrhovnega sodišča je pritožnik vložil ustavno pritožbo, v kateri ponavlja svoje prepričanje, uveljavljano že v upravnem sporu, da je sodba napačna in da je do te napačnosti prišlo zato, ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in nekateri njegovi dokazni predlogi ignorirani. Ustavno sodišče naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da bo njegovi zahtevi ugodeno.

3.Ustavno sodišče je pritožnika opozorilo na nepopolnost njegove vloge. Pozvalo ga je, naj sporoči, katera človekova pravica ali temeljna svoboščina mu je bila po njegovem kršena in kako.

4.Ustavni pritožnik v svoji dodatni vlogi le nasploh zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne da bi povedal, za katero od teh pravic in svoboščin gre. Iz njegovih navedb pa bi se dalo sklepati, da meri na kršitev pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), bodisi zato, ker so bili nekateri njegovi naknadni dokazni predlogi zavrnjeni, ali pa, ker da so nekateri, ki so v V. odpotovali v letih 1942 in 1943 z italijanskim potnim listom, dobili status žrtev vojnega nasilja - beguncev.

5.Naknadno predlagane dokaze je sodišče zavrnilo iz obrazloženih procesnopravnih in materialnopravnih razlogov. Vprašanja pravilnosti uporabe prava v pravnomočno končanem upravnem sporu sama po sebi ne morejo biti predmet ustavne pritožbe, pravica do enakega varstva pravic pa pritožniku zgolj s tem očitno ni bila kršena. Trditev, da so nekateri v podobnih okoliščinah uspeli z zahtevo za status begunca, ne zadošča. Za kršitev enakega sodnega varstva bi lahko šlo šele tedaj, če bi sodišče v enakih primerih odločalo drugače, kot v pritožnikovem primeru. Tega pritožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, kakor bi moral, če naj bi utemeljil kršitev te človekove pravice.

6.Preizkus ustavne pritožbe je pokazal, da kršitev človekovih pravic, na katere pritožnik vsaj nakazuje, ko jih že izrecno ne zatrjuje, očitno ni. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in 6. alineje 32. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil v tej zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan