Jedro

Kdor pridobi lastninsko pravico v izvršilnem postopku s prodajo na javni dražbi, jo pridobi originarno. Tako tak kupec tudi ni pravni naslednik v smislu 190. člena ZPP. Lastninske pravice na tako prodani stvari pa ni mogoče uveljavljati na dejanski podlagi, ki izvira izpred prodaje na dražbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranski intervenient sam krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik v tej pravdi uveljavlja večji stvarnopravni delež na sporni nepremičnini, na kateri ima v zemljiški knjigi vknjižen 1/2 solastninski delež. Večji delež naj bi mu pripadal zato, ker naj bi znašal njegov delež na skupnem premoženju s toženko 9/10, sporna nepremičnina pa je bila del skupnega premoženja.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v ponovljenem sojenju zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in takšno odločitev potrdilo. Kot odločilni razlog je navedlo okoliščino, da je drugi stranski intervenient v izvršilnem postopku na originaren način pridobil sporni stvarnopravni delež na nepremičnini. Navedena okoliščina tožniku preprečuje uspeh v tej pravdi, četudi bi sicer navedbe o njegovem večjem deležu na skupnem premoženju držale.

Proti takšni odločitvi vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišče prve oz. druge stopnje v novo sojenje. Revident meni, da sta sodišči zanemarili določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR). Uvodoma opozarja na 51. člen ZZDR, po katerem lastninska pravica na skupnem premoženju pripada samo obema zakoncema skupaj in ne posamezno vsakemu od zakoncev. En zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem s pravnimi posli med živimi. Toženka je svoj domnevno polovični delež obremenila z dvema hipotekama, kar je bilo sicer nezakonito, sta pa hipoteki dokaz, da si ni posebno prizadevala za ohranitev skupnega premoženja.

Medtem ko je Okrožno sodišče v Kranju ugotavljalo in računalo prispevke pravdnih strank, je pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki potekal izvršilni postopek I 5/95, v katerem je sodišče delež toženke obravnavalo, kakor da bi bil njen idealni delež, kar je bila huda zmota. Čeprav je bila javna dražba neuspešna, saj noben od ponudnikov ni plačal kupnine ali bil plačila veljavno oproščen, je sodišče domnevni delež toženke izročilo kupcu. Izvršilno sodišče ni upoštevalo niti začasne odredbe P 516/95 z dne 26.10.1996, s katero je bilo razpolaganje s sporno nepremičnino prepovedano.

Tožnik navaja, da je v tem postopku dokazal, da je pri ustvarjanju skupnega premoženja prispeval več kot toženka. V ponovljenem sojenju pa sodišče vsega tega več ni upoštevalo, ker je bila toženka medtem izbrisana iz zemljiške knjige. Sodišče bi moralo upoštevati, da je lahko nepremičnina, ki je v skupni lasti zakoncev, predmet stvarnih pravic le kot celota. Lastninske pravice na domnevno polovičnem deležu nepremičnine zato nihče ne more pridobiti. Prekršeno je bilo načelo specialnosti iz 7. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS 87/2002; SPZ). Če pa bi se izkazalo, da je na isti stvari pridobil stvarno pravico tretji, bi moralo sodišče upoštevati prednostno načelo (6. člen SPZ).

Ugotavljanje stvarnih deležev na skupnem premoženju ne zastara, tožnik pa ima pravico sodno dokazati, da je bil njegov prispevek drugačen. Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno Š2. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP)Ć.

Nezakonita prodaja domnevnega deleža toženke v izvršbi v maju leta 2000 na velikost deležev na premoženju, ustvarjenem v obdobju od 1982 do 1995, po mnenju revidenta ne more imeti nobenega učinka. Morebitna odtujitev stvari skupnega premoženja v času pravde pa v skladu s 190. členom ZPP ni ovira, da sodišče določi deleže na celotnem skupnem premoženju. Tudi zemljiškoknjižno stanje nima učinka, kakor sta zmotno upoštevali sodišči. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, stranskima intervenientoma in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Nanjo je odgovoril drugi stranski intervenient. V odgovoru se pridružuje stališčem sodišča druge stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Razlogom sodišča druge stopnje ni mogoče več ničesar bistvenega dodati. Ti razlogi že na splošni ravni odgovarjajo tudi na revizijske navedbe. Zato revizijsko sodišče lahko poda le strnjen povzetek bistva tega odgovora.

Tožnik s svojim stvarnopravnim zahtevkom zoper tožnico ne more uspeti zato, ker je stvarnopravni delež na nepremičnini, ki je predmet te pravde, v izvršilnem postopku na originaren način pridobil stranski intervenient. To dejstvo je kasnejše ter je zato za rešitev te zadeve pravno nepomembno, katera pravno relevantna dejstva so se zgodila ali obstajala pred tem. Prav to je sporočilo originarnega ali izvornega načina pridobitve lastninske pravice na podlagi sodne odločbe (sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu). Kdor pridobi lastninsko pravico na tak način, namreč pridobi novo lastninsko pravico, ki je neodvisna od lastninske pravice prejšnjega lastnika. Ker te pravice ne izvaja iz položaja prejšnjega lastnika, je zato za njegov položaj pravno nepomembno, kdo je bil lastnik (bodisi dolžnik v izvršilnem postopku bodisi kdo tretji) in kakšen tip lastninske pravice je obstajal na nepremičnini (skupna lastnina, solastnina ...). Nastanek nove lastninske pravice pa pomeni obenem prenehanje stare lastninske pravice.

Prav iz navedenih razlogov je vse, kar navaja revizija, brez pomena. Revizija se sklicuje na niz pravil družinskega prava. Ta pravila se nanašajo lahko kvečjemu na dejanske okoliščine v času pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku. Vse pravne posledice, ki so ali bi ob uporabi družinskopravnih pravil nastopile v zvezi s sporno nepremičnino, so ali bi tako z izdajo navedenega sklepa prenehale.

Revizija tudi napačno predpostavlja, da je tožena stranka nepremičnino med pravdo odtujila. Pri izvornem načinu pridobitve lastninske pravice ta ugasne na eni in nastane na drugi strani brez volje prejšnjega lastnika. Novi lastnik ni singularni naslednik. O odtujitvi v smislu 190. člena ZPP zato ni mogoče govoriti. Ker pogoj iz prvega odstavka te določbe ni izpolnjen, se pravnomočna rešitev v tej zadevi ne bi raztezala tudi na novega lastnika (drugega stanskega intervenienta).

V tej pravdi tudi ni mogoče uveljavljati nepravilnosti sodnih odločb, ki so bile izdane v izvršilnem postopku. Tretji lahko v izvršilnem postopku uveljavlja ugovor tretjega. V tistem postopku so mu na voljo tudi z zakonom predvidena pravna sredstva. Ko pa so ta pravna sredstva enkrat izčrpana, se varstvo tretjega konča. Na pravnomočno sodno odločitev o predhodnem vprašanju je sodišče vezano (13. člen ZPP). To velja tudi v primeru, če bi bila v tistem postopku prekršena pravila stvarnega prava. Pravnomočna odločitev preprečuje, da bi se sodišče v tej pravdi spuščalo ne le v procesno, marveč tudi v materialnopravno pravilnost. Slednje ne bi veljalo le v primeru, če bi bile pravne posledice sodne odločitve takšne, da bi nastal nerešljiv pravni položaj (npr. da bi bila priznana lastninska pravica na zgradbi, ne pa tudi na zemljišču). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Revizija sicer navaja, da sta nižji sodišči prekršili načelo specialnosti (7. člen SPZ). Vendar to ne drži. Po 65. členu SPZ ima namreč več oseb lahko solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari. Drugi stranski intervenient pa je v izvršilnem postopku pridobil prav takšno stvarno pravico. Pridobil je torej stvarno pravico, ki jo zakon priznava ter že zato ne more iti za kršitev 7. člena SPZ.

Odgovor na na te in na druge revizijske navedbe je vsaj smiselno vsebovan že v razlogih pritožbenega sodišča. Tem razlogom, ki so materialnopravno pravilni, se revizijsko sodišče lahko le pridruži. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.

Stranski intervenient se je v odgovoru le pridružil stališčem pritožbenega sodišča. Vložitev takšnega odgovora je bila za reševanje v tej revizijski zadevi nepotrebna. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP zato vložniku stroškov za to vlogo ni mogoče priznati.