Jedro

Revident gradi svojo grajo ravnanja sodišč nižjih stopenj na prepričanju, da mora v odškodninskih sporih škoda „vsekakor obstajati že ob vložitvi tožbe.“ Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 449/2011 z dne 9. 5. 2002. Nobene opore ni mogoče najti niti v navedeni sodbi Vrhovnega sodišča niti v določbah ZPP, da bi morala škoda nastati že ob vložitvi tožbe, kot zmotno meni revident.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 6.771,00 EUR, v roku petnajstih dni po prejemu te sodbe in od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku po temelju zaradi odpovedi pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožena stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje „iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa predlaga razveljavitev drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugostopenjskemu sodišču. 4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5. Pravdni stranki sta sklenili dve pogodbi o prenosu poslovnih deležev, obe v notarski obliki. V pogodbi o prodaji in prenosu poslovnih deležev št. 194/2008-SV je bil rok za plačilo kupnine (najkasneje do 22. 9. 2008) izrecno določen kot bistvena sestavina pogodbe, v Pogodbi št. 195/2008-SV pa je bila prav tako izrecno kot bistvena sestavina pogodbe določena izročitev bančne garancije (do 22. 9. 2008).

6. Po preteku roka za plačilo kupnine in izročitev bančne garancije je tožeča stranka (odsvojitelj poslovnih deležev) vztrajala pri izpolnitvi pogodb, toženi stranki (pridobitelju poslovnih deležev) pa je z dopisom z dne 8. 3. 2010 njen pooblaščenec določil dodatni osemdnevni rok za izpolnitev obveznosti in dodal: „Če plačilo v danem roku ne bo izvršeno, vam sporočam, da moja stranka G. d. o. o. odstopa od obeh zgoraj citiranih pogodb.“ Razlogi za zavrnitev revizije

7. Revident uveljavlja pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v prvostopenjski sodbi, česar drugostopenjsko sodišče ni odpravilo z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe, zaradi česar naj bi samo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkanje razlogov zadeva ugovor tožene stranke, da je „tožeči stranki domnevna škoda, ki jo vtožuje, nastala lahko kvečjemu šele v septembru oziroma oktobru 2010, in da ob vložitvi tožbe vtoževana škoda v nobenem primeru sploh še ni nastala.“

8. Revident gradi svojo grajo ravnanja sodišč nižjih stopenj na prepričanju, da mora v odškodninskih sporih škoda „vsekakor obstajati že ob vložitvi tožbe.“ Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 449/2011 z dne 9. 5. 2002, iz katere naj bi izhajalo, da je mogoče odškodninski zahtevek uspešno uveljavljati šele potem, ko škoda nastane in da je zahtevek za povrnitev še nenastale škode preuranjen in zato seveda neutemeljen. Vendar pa revident izkrivljeno predstavlja sodbo Vrhovnega sodišča. V njej je zapisano: „Bistvo odločitev obeh sodišč je v presoji, da toženki škoda (vsaj zaenkrat) še ni nastala. Od pravilnosti te presoje je zato odvisen revizijski uspeh tožnice. Ta presoja pa je po mnenju revizijskega sodišča pravilna. Škoda je zmanjšanje premoženja in preprečitev njegovega povečanja (155. člen ZOR). Zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) brez dvoma predstavlja stvarno breme nepremičnine, vendar pa sam nastanek hipoteke nujno še ne pomeni zmanjšanja vrednosti nepremičnine in s tem nastanka škode. Presoja obeh sodišč, da samo zaradi dejstva, da obstaja hipoteka, tožnici škoda še ni nastala, je zato pravno pravilna. Prav tako pa je pravilna tudi presoja, da ni v zadostni meri gotovo, da bo do nastanka škode sploh prišlo.“ Sodba temelji na ugotovitvi, da škoda toženki „vsaj zaenkrat“ še ni nastala. „Zaenkrat“ pomeni do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Nobene opore ni mogoče najti niti v navedeni sodbi Vrhovnega sodišča niti v določbah ZPP, da bi morala škoda nastati že ob vložitvi tožbe, kot zmotno meni revident. Posledično ne gre za odločilno dejstvo, o katerem so umanjkali razlogi prvostopenjskega sodišča. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila zagrešena.

9. Revident uveljavlja, da je drugostopenjsko sodišče „tudi na več drugih mestih storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer s tem, ko je številne podrobno utemeljene ugovore tožene stranke zoper izpodbijano prvostopno sodbo odpravilo povsem pavšalno in brez razlogov in nekritično potrdilo dokazne zaključke prvostopnega sodišča.“ Ker pa revident ne pojasni, za katere njegove ugovore naj bi šlo, ostaja revizijska graja na posplošeni ravni, zato ne more biti uspešna.

10. Revident graja formulacijo izreka v prvostopenjski sodbi. Zanjo naj ne bi bilo podlage v trditvah tožeče stranke. Ta naj ne bi zatrjevala, da naj bi šlo za odpoved pogodb o prodaji in prenosu poslovnega deleža. Del izreka prvostopenjske sodbe: „nastalo na podlagi odpovedi sklenjene pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža z dne 22. 8. 2008, opr. št. 194/2008-SV in opr. št. 195/2008-SV“, služi temu, da se opredeli (individualizira) škodno ravnanje, glede katerega je s sodbo ugotovljeno, da obstaja odškodninska odgovornost po temelju. Razveza pogodbenih razmerij je sicer nastopila na podlagi zakona (prvi odstavek 104. člena OZ), vendar v povezavi z določbo tretjega odstavka 105. člena OZ, ki ureja primer, ko je dolžniku dan dodaten rok. Določba ureja primer odstopa od pogodbe, le za pravne posledice je določeno, da so take kot pri razvezi pogodbenega razmerja na podlagi zakona. Zato označba škodnega ravnanja ne more biti napačna zato, ker je v njej navedeno, da je šlo za odstop od pogodb in ne za razvezo pogodb na podlagi zakona.

11. Ne drži, da sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali, ali sta bili pogodbi sklenjeni pogojno ali brezpogojno in tudi ne, da o tem v njunih sodbah ni nobenih razlogov. Njunih dejanskih ugotovitev pa Vrhovno sodišče ne preizkuša (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Po obrazloženem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, ki jih upošteva Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

13. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožeče stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.