26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. februarja 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 390/98 z dne 14. 4. 1999 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo pritožnika zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje pritožniku naložilo, da mora izprazniti dvoinpol sobno stanovanje v Kopru in ga izročiti Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo. Pritožnik navaja, da je bil posestnik in uporabnik tega stanovanja, zato je na njem pridobil pravice na podlagi bivšega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in nasl. - v nadaljevanju ZSR). Za pritožnika je sporno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, da okoliščine po smrti pritožnikovega očeta nimajo vpliva na pravice ustavnega pritožnika. Hkrati meni, da je bil pravdni postopek tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče naj namreč ne bi podrobno razčistilo okoliščin v zvezi z njegovim bivanjem in statusom v spornem stanovanju. Zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 33. člena Ustave.

2.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati niti v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja niti v materialno in procesnopravno pravilnost izpodbijane sodbe. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ob preizkusu ustavne pritožbe omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

3.V izpodbijani sodbi je potrjeno na nižjih sodiščih zavzeto stališče, da so za obravnavani primer pravno odločilne le tiste dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na pritožnikov pravni status v spornem stanovanju v času smrti njegovega očeta (4. 7. 1991), ko je še veljal ZSR. Ker je bil takrat pritožnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v Ljubljani, ni mogel imeti istočasno tudi statusa uporabnika stanovanja v Kopru. Taka odločitev temelji na 12., 13., 14. in 15. členu ZSR.

4.Navedeno stališče Vrhovnega sodišča očitno ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Načelo enakosti namreč ne pomeni, da imajo - ne glede na različne okoliščine, povezane s predmetom zakonskega urejanja oziroma s predmetom sodnega odločanja - vsi enake pravice, ampak le, da je treba enake primere obravnavati enako, različne pa ustrezno različno. To načelo je tedaj lahko kršeno le, če se brez stvarno utemeljenih razlogov različno obravnavajo primeri, ki se v bistvenih pravno relevantnih okoliščinah ne razlikujejo. Za to pa v danem primeru očitno ne gre. Pritožnik, ki je stanovanjsko pravico na enem stanovanju že imel, svojega dejanskega in pravnega položaja ne more primerjati s tistimi, ki so bivali v skupnem gospodinjstvu z imetniki stanovanjske pravice, ne da bi bili hkrati sami imetniki stanovanjske pravice drugje. V čem naj bi stališče Vrhovnega sodišča bilo v neskladju s pravico iz 33. člena Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja), pritožnik ne pojasni, Ustavno sodišče pa podlage za takšno kršitev tudi samo ni našlo. Pritožniku očitno tudi niso bile kršene njegove pravice procesne narave iz 22. člena Ustave (ki je izpeljava določbe drugega odstavka 14. člena Ustave), ker sodišča v postopku niso popolno ugotavljala okoliščin, ki jih je uveljavljal pritožnik. Kot izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča, le-te namreč po razumni oceni sodišč za rešitev spora niso bile relevantne. Izpodbijana sodna odločba temelji na zakonu in je zato ni mogoče oceniti za očitno napačno in arbitrarno, kar bi sicer predstavljalo kršitev 22. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načel pravne države (2. člen Ustave), ki jo v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnik, v tem postopku ne pride v poštev.

6.Ker za zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS in v sestavi predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude