Jedro

Ker je bil predlog za kazenski pregon namesto sodišču poslan okrožnemu državnemu tožilstvu, kamor je sicer res prispel še v danem roku 8 dni, vendar je na pristojno Okrajno sodišče v Velenju, kljub temu, da ga je tožilstvo nemudoma poslalo tja, prispel šele dne 17.11.2014, torej po izteku roka, sodišču prve stopnje ni preostalo drugega, kot da zavrže subsidiarni predlog za pregon, kot prepozen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec A. d.o.o. iz M. mora plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Velenju, sklicujoč se na določila drugega odstavka 60. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrgla subsidiarni predlog za pregon družbe A. d.o.o. M. z dne 17. 11. 2014. 2. Proti temu sklepu se je po zakoniti zastopnici pritožila v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa navedena družba, kot trdi iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter subsidiarnemu predlogu za pregon osumljenega v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Podatki spisa potrjujejo pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je okrožni državni tožilec - svétnik Okrožnega državnega tožilstva v Celju - Zunanjega oddelka v Velenju s sklepom št. Kt/9488/14 z dne 30. 10. 2014 zavrgel kazensko ovadbo družbe A. d.o.o., M. z dne 27. 4. 2014 podano zoper osumljenega M. K. zaradi kaznivega dejanja zlorabe informacijskega sistema po prvem odstavku 237. člena Kazenskega zakonika-1 iz razloga, ker ni podan utemeljen sum, da je slednji storil naznanjeno kaznivo dejanje. V sklepu je zapisan pravni pouk, ki glasi: “Če se oškodovana družba A. d.o.o. z navedeno odločitvijo ne strinja, ima v skladu z določilom 60. člena ZKP, v roku 8 dni po prejetju tega sklepa, pravico začeti kazenski pregon, tako, da pri Okrajnem sodišču v Velenju zoper osumljenca vloži obtožni predlog, ali pa predlaga opravo posameznih preiskovalnih dejanj.” Iz povratnice poštne pošiljke je razvidno, da je bil sklep družbi pravilno vročen dne 6. novembra 2014. 5. Na navedeni sklep so pri družbi reagirali, kot pravilno poudarjajo v pritožbi v roku 8 dni (ta rok se je iztekel v petek dne 14. 11. 2014), saj so dne 12. 11. 2014 priporočeno po pošti poslali vlogo, datirano z dnem 11. 11. 2014, katera nosi naslov: “Dopis v zvezi s sklepom o zavrženju kazenske ovadbe zoper M. K.”. Gre za vlogo, katero je naslovnik Okrožno državno tožilstvo v Celju - Zunanji oddelek v Velenju, Prešernova 1, 3320 Velenje s pripisom za gosp. D. O., prejel dne 13. 11. 2014 in jo istega dne z dopisom odstopil Okrajnemu sodišču v Velenju - kazenski oddelek, kamor je prispel dne 17. 11. 2014. Državni tožilec je pravilno ocenil, da gre za vlogo, katero je po vsebini šteti za predlog za nadaljevanje kazenskega pregona, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da gre za subsidiarni predlog za pregon osumljenega M. K. Pravilnost njegovega sklepanja in tudi sklepanja sodišča prve stopnje potrjuje pritožnik v vloženi pritožbi, ko v pritožbenem predlogu in točki I obrazložitve poslano vlogo označuje kot predlog za nadaljevanje kazenskega pregona.

6. Za pritožnika v obravnavani zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju podanega predloga kot prepoznega. V zvezi s tem je potrebno ponovno poudariti, da sme po določilih drugega odstavka 60. člena ZKP oškodovanec v primeru, če državni tožilec podano kazensko ovadbo zavrže, začeti ali nadaljevati kazenski pregon v roku 8 dni, odkar je sprejel sporočilo, v danem primeru sklep o zavrženju državnega tožilca. Gre za nepodaljšljivi rok v smislu določil prvega odstavka 87. člena ZKP, pri čemer določila drugega odstavka navedenega zakonskega določila povedo, da je izjava (kot rečeno v danem primeru predlog za nadaljevanje kazenskega pregona) vezana na rok pravočasno, če se tistemu, ki jo je upravičen sprejeti, izroči še pred potekom roka. Izjema od tega pravila je določena v petem odstavku 87. člena ZKP, katera pa v tej zadevi ni upoštevna, saj predlog ni bil poslan nepristojnemu sodišču, ampak nepristojnemu organu. Že je bilo pojasnjeno, kar priznava tudi pritožnik, da je bil obravnavani predlog namesto sodišču poslan Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju - Zunanjemu oddelku v Velenju. Tja je sicer res prispel še v danem roku 8 dni, vendar je na pristojno Okrajno sodišče v Velenju, kljub temu, da ga je tožilstvo nemudoma poslalo tja, prispel šele dne 17. 11. 2014, torej po izteku roka. Sodišču prve stopnje zato ni preostalo drugega, kot izdajo sedaj izpodbijanega sklepa, torej zavrženje subsidiarnega predloga za pregon, kot prepoznega.

7. Povedanega obširna pritožbena zatrjevanja ne morejo spremeniti. Res je, da 25. člen Ustave Republike Slovenije vsakemu zagotavlja pravico, kot v danem primeru do pravnega sredstva v zvezi z odločbami državnih organov, tudi državnega tožilstva. Ta pravica oškodovancu kot tožilcu v obravnavanem primeru ni bila kršena, saj prav nihče ne trdi, da je podani predlog nedopusten. Nasprotno, državno tožilstvo in sodišče prve stopnje sta ga, kot rečeno, pravilno štela za predlog za nadaljevanje kazenskega pregona oškodovanca kot tožilca, ga pa sodišče prve stopnje ni smelo obravnavati po vsebini zaradi formalne napake. K sodišču (torej pristojnemu organu) je predlog prišel iz že navedenega razloga prepozno, na oškodovancu kot tožilcu, kateri je edini zainteresiran za nadaljevanje kazenskega pregona pa je, da poskrbi, da do tega ne pride. Sklicevanje pritožnika, da je do tega prišlo zaradi njegove pravne nevednosti, tudi v smislu odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 33/2006 z dne 8. 6. 2006, na katero se sklicuje, ne more upravičiti njegovega nepravilnega ravnanja. V obravnavanem primeru je namreč državni tožilec v sklepu o zavrženju ovadbe podal pravilen in v celoti jasen pravni pouk. Ne le, da je pojasnil kakšno pravno sredstvo ima oškodovanec kot tožilec na razpolago, povedal je tudi, v kakšnem roku, zlasti pa kam (na Okrajno sodišče v Velenje in ne na Okrožno državno tožilstvo v Celju - Zunanji oddelek v Velenju) ga je potrebno, poslati. Če bi oškodovanec kot storilec ravnal tako, bi obravnavani predlog k pristojnemu sodišču prispel, kljub zatrjevani pravni nevednosti, pravočasno. K temu je dodati še to, da k zadevi ni v ničemer prispeval Zunanji oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Velenju, saj je vlogo odstopil sodišču istega dne, kot jo je prejel, tja pa je (očitno zaradi vikenda) prispela prepozno. Kar pa se tiče drugih zatrjevanj v vloženi pritožbi je reči le to, da ta predstavljajo le opis videnja zadeve s strani oškodovanca kot tožilca, kar pa ni stvar tokratne presoje in o tem sodišče druge stopnje v tej sodni odločbi ne sme podati svojega mnenja.

8. Zaradi povedanega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.

9. Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, zato mora plačati sodno takso. Višino te mu bo s posebnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje po določilih tarifnega dela Zakona o sodnih taksah.