Jedro

Dolžnik ne nosi dokaznega bremena za v ugovoru zatrjevana dejstva. Dolžnik mora dokaze zgolj predlagati, ni pa mu jih treba predložiti.

Izrek

I. Pritožba upnika se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 9. 11. 2012 razveljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (1. točka), ter da se bo o zahtevku in stroških postopka odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Krškem (2. točka).

2. Upnik je zoper izpodbijani sklep vložil pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da so dolžnikove navedbe neresnične in zavajajoče, ter da služijo izključno izogibanju plačila obveznosti, na kar upnik čaka že vse od januarja 2010. Izpodbijani sklep temelji zgolj na izjavi dolžnika, za katero ni predložil nobenih dokazov. Terjatev upnika izvira iz sodne poravnave, ki jo je upnik sklenil s povezano pravno osebo dolžnika, dolžnik pa je nato z asignacijsko pogodbo z dne 5. 7. 2012 in s pogodbo o cesiji z dne 2. 11. 2012 postal zavezanec za plačilo. V nadaljevanju pritožbe upnik utemeljuje obstoj terjatve, in za svoje trditve predlaga dokaze. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba upnika je bila vročena dolžniku v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Izpodbijani sklep temelji na določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ, po katerem mora sodišče ravnati takrat, kadar dolžnik obrazloženo izpodbija sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, v celoti ali v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača. Dolžnik mora v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Ugovor je obrazložen, če dolžnik navede pravno pomembna dejstva, torej tista, ki imajo lahko v pravdi za posledico zavrnitev zahtevka, če bi se izkazala za resnična.

7. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je dolžnik vložil pravočasen in obrazložen ugovor. Navedel je, da upniku ni ničesar dolžan, sploh pa mu ni dolžan terjatve, ki izhaja iz navedenih verodostojnih listin, za katere dolžnik sploh ne ve, kaj naj bi pomenile, ker nimajo nobene oznake, prav gotovo pa jih dolžnik ni nikoli prejel. Navedel je tudi to, da dolžnik teh listin v svojih računovodskih listinah nima zabeleženih. Čeprav je dolžnik v ugovoru navajal negativna dejstva, za katera praviloma ne nosi dokaznega bremena (prim. sklep VS RS II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009), je predlagal tudi dokaze, in sicer zaslišanje direktorja dolžnika in računovodje. Glede na to, da dolžnik ne nosi dokaznega bremena za v ugovoru zatrjevana dejstva, so pritožbene navedbe upnika v delu, v katerem navaja, da bi moral dolžnik predložiti dokaze, neutemeljene. Poleg tega pa so te pritožbene navedbe neutemeljene tudi zato, ker ZIZ v drugem odstavku 61. člena izrecno določa, da mora dolžnik dokaze zgolj predlagati.

8. Upnik si z ostalimi pritožbenimi navedbami prizadeva dokazati, da so dolžnikove ugovorne navedbe neresnične in zavajajoče, vendar pa s temi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti sklepa, izdanega na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ. Izvršilno sodišče namreč ni pristojno za odločanje o utemeljenosti upnikove terjatve, saj presoja zgolj, ali je dolžnikov ugovor obrazložen, ali ne. Z vprašanjem, ali upnik utemeljeno zahteva dolžnikovo plačilo po listinah, navedenih v predlogu za izvršbo, se bo ukvarjalo sodišče v pravdnem postopku. V tej fazi postopka upnikove pritožbene navedbe glede neresničnosti dolžnikovih ugovornih trditev niso pravno pomembne, zato se višje sodišče do njih ni opredeljevalo, niti se ni opredeljevalo do dokazov, ki jih je upnik priložil pritožbi.

9. Glede na pritožbene navedbe upnika v zvezi s tem, da razpolaga z izvršilnim naslovom (sodno poravnavo), višje sodišče zgolj pojasnjuje, da se postopek, ki se vodi na podlagi verodostojne listine, razlikuje od postopka, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova. V konkretnem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (23. člen ZIZ), zato se bo o obstoju terjatve odločalo po pravilih pravnega postopka, ker je dolžnik vložil obrazložen ugovor (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Če pa bi bil predlog za izvršbo vložen na podlagi izvršilnega naslova (seveda, v kolikor upnik z njim razpolaga), pa do te procesne situacije ne bi moglo priti, saj bi se o utemeljenosti dolžnikovega ugovora odločalo v izvršilnem postopku.

10. Pritožba upnika ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Glede na odločitev, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem, je višje sodišče zadržalo odločitev o priglašenih stroških pritožbe za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).