Jedro

Če je porok kot zakoniti zastopnik družbe vedel za glavno obveznost, za katero se zavezuje kot porok, ker je pri pogajanjih in sklepanju posla aktivno sodeloval, pomanjkljiva obličnost poroštvene izjave še ne pomeni neveljavnosti poroštvene pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 95.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2013 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 4.153,20 EUR.

2. Toženec vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da iz gramatikalne razlage pogodbenih določb izhaja, da bo poroštvo dano v prihodnosti. V pogodbi niso navedeni pogoji in zahteve, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo poroštvo dano v bodoče. Obe pravdni stranki sta strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami v vodenju gospodarskih družb, zato ne gre za vprašanje hendikepirane stranke. Toženec ni želel dati poroštva, dokler obstoji tveganje neposrednega začetka insolvenčnega postopka nad P., d.o.o., saj bi začetek insolvenčnega postopka pomenil avtomatično poroštvo toženca. Namen toženca je bil, da poroštvo da kasneje, ko bo izključena možnost začetka insolvenčnega postopka, to je takoj, ko bo vsaj kratkoročno zagotovljeno tekoče poslovanje P., d.o.o. Sporno besedilo 3. točke 4. člena Pogodbe je zapisala tožeča stranka. Toženec je pogodbeno določbo prebral in je glede na določilo, da bo jamčil ocenil zapis v skladu z njegovim nagibom. Toženec zaslišan kot stranka je povedal, da se je po podpisu pogodbe pri njem zglasil pooblaščenec tožeče stranke R. M. in predlagal, da poroštvo realizirajo tako, da se sklene v notarski obliki. I. M. je izpovedal, da „nista vedela, če bo (toženec) sploh prišel podpisat“, R. M. pa je na vprašanje, zakaj je v sporazumu zapisano, „bo jamčil“ namesto „jamči“, povedal, da je njemu „samoumevno, če se nekdo podpiše kot fizična oseba se podpiše kot porok“. Izpovedbi potrjujeta, da ni bilo soglasja med pravdnima strankama o danem jamstvu. Izkazano je soglasje volje glede obveznosti, da se v bodoče izda poroštvo, ni pa izkazano soglasje volje med pravdnima strankama glede izdanega poroštva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Prvo sodišče je pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen Obligacijskega zakonika (1)). Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). Iz sodne prakse (2) izhaja, da se glede veljavnosti oblike poroštvene pogodbe zahteva, da porok v pisni obliki izjavi, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika kot porok, obveznost glavnega dolžnika in poroka pa mora biti natančno določena. Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo. Če pa je porok kot zakoniti zastopnik družbe vedel za glavno obveznost, za katero se zavezuje kot porok, ker je pri pogajanjih in sklepanju posla aktivno sodeloval, pomanjkljiva obličnost poroštvene izjave še ne pomeni neveljavnosti poroštvene pogodbe (3).

6. Sporni zapis v 3. tč. prvega odstavka 4. člena sporazuma o poravnavi zapadlih obveznosti z dne 19. 11. 2012 (4), je treba presojati v okviru skupnega namena pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika). Iz določbe prvega člena sporazuma izhaja, da družba P., ki jo je zastopal toženec kot zakoniti zastopnik, dolguje tožeči stranki 135.000,00 EUR. V drugem členu sledi dogovor, v kakšnih rokih bo dolžnica poravnala obveznost upniku, v tretjem členu pa je zaveza upnika, da bo po podpisu sporazuma umaknil predloga za izdajo predhodnih odredb, na podlagi katerih je sodišče s sklepoma blokiralo TRR P. Posebej je še določeno, če dolžnica ne bo izpolnila obveznosti v rokih, kot so določeni v sporazumu, zapade v plačilo celoten dolg. Nadaljnja posledica takšnega ravnanja dolžnice pa je določba v 3. tč. prvega odstavka 4. člena sporazuma, da bo za znesek 95.000,00 EUR jamčil toženec s celotnim premoženjem. Glede na opisano vsebino pogodbenih določb in posledice neizpolnitve dogovorjene obveznosti glavnega dolžnika, so bile dogovorjene dodatne oblike zavarovanja (v 1. in 2. tč. prvega odstavka 4. člena sporazuma), med katere sodi tudi določba 3. tč. prvega odstavka 4. člena sporazuma, da „je znesek 95.000,00 EUR zavarovan z osebnim premoženjem toženca“, in da „za 95.000,00 EUR bo jamčil s celotnim osebnim premoženjem R. F.“. Iz navedenih določb izhaja, da bo toženec dolžan poravnati obveznost namesto dolžnika v višini 95.000,00 EUR, če dolžnik pogodbene obveznosti ne bo izpolnil. Pogodbeno določbo, da bo znesek 95.000,00 EUR zavarovan z osebnim premoženjem toženca in da bo za navedeni znesek jamčil s celotnim osebni premoženjem, je zato treba razumeti, kot pogodbeni dogovor, da nastopi toženčeva poroštvena zaveza plačati obveznost v dogovorjeni višini, ko bo ugotovljeno, da glavni dolžnik ni poravnal terjatve v rokih, kot so določeni v sporazumu.

7. Sporazum je toženec podpisal kot zakoniti zastopnik in kot fizična oseba, kar potrjuje, da je v pogodbi sodeloval kot pogodbena stranka v delu, kjer je prevzel poroštveno obveznost. Izpovedbo R. M., da zakonita zastopnika tožeče stranke nista vedela, ali bo toženec podpisal sporazum, je treba razumeti tudi v kontekstu, da je imela glavna dolžnica finančne težave, in da iz elektronskega sporočila (5) izhaja, da sta A. in T. B. (ne pa tudi toženec) izjavila, da ne bosta dala poroštva. Na ta način je treba tudi razumeti izpovedbo R. M., da je bilo samoumevno, da se je toženec zavezal kot porok, ker je sporazum podpisal kot fizična oseba.

8. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da iz ravnanj vseh podpisnikov sporazuma ni mogoče sklepati, da bi tožeča stranka umaknila predloga za začasno odredbo in sprostila blokado, ne da bi zato dobila dodatna zavarovanja. Glavni dolžnik je že ob sporazumu imel finančne težave, toženec pa trdi, da bi poroštveno zavezo dal, ko zoper glavnega dolžnika več ne bi obstajala nevarnost insolvenčnega postopka, kar le še dodatno potrjuje pravilne ugotovitve prvega sodišča, da je bilo osebno poroštvo toženca odločilni razlog, zaradi katerega se je tožeča stranka v sporazumu zavezala, da bo umaknila predloga za predhodne odredbe. Za pritožbene trditve, da je med podpisniki sporazuma obstajal dogovor, da bo toženec dal poroštvo v prihodnosti, ni najti nobenega razumnega razloga, še posebej glede na ugotovljena dejstva, da je bil glavni dolžnik ob podpisu sporazuma v finančnih težavah, imel je blokiran TRR, tožeča stranka pa je imela terjatve zavarovane s sklepoma o zavarovanju. Osebno poroštvo toženca se tako izkaže kot odločilni razlog, zaradi katerega je bil sklenjen sporazum, na podlagi katerega je tožeča stranka umaknila predloga za izdajo predhodnih odredb, takšna pa je bila tudi prava volja toženca pri sklepanju sporazuma.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo zapis v dvojini v prvem odstavku 4. člena pogodbe in pri tem upoštevalo, da je pogodbo podpisal toženec dvakrat, enkrat kot fizična oseba in drugič kot zakoniti zastopnik. Tudi dokazna ocena izpovedbe toženca in R. M. glede sklenitve poroštvene pogodbe v notarski obliki je pravilna, glede na verodostojnost izpovedb zakonitih zastopnikov tožeče stranke, kakor tudi glede na ostale dokaze, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

10.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni bili uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. (1) V nadaljevanju OZ.

(2) Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča RS – II Ips 138/98, II Ips 232/2005 in II Ips 869/2007. (3) Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 885/2013. (4) V nadaljevanju sporazum.

(5) Glej prilogi A 17 in tudi A 16.