Jedro

V danem primeru ni odločilna cena, ki je navedena v pogodbi, ne glede na to, ali je bila resnična pogodbena cena ali ne, pač pa taka, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 209.905,00 EUR po stopnji 20 % v znesku 41.981,00 EUR. Odločil je še, da mora biti odmerjena dohodnina plačana v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanka v skladu z 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za stanovanjsko stavbo s pripadajočim zemljiščem na naslovu ... V napovedi je kot datum pridobitve nepremičnine navedla 25. 8. 2009, vrednost ob pridobitvi pa 99.500,00 EUR. Kot datum odsvojitve je navedla 11. 8. 2010, vrednost ob odsvojitvi v višini 60.000,00 EUR, plačilo davka na promet nepremičnin ob odsvojitvi pa 6.400,00 EUR oziroma ob pridobitvi 1.990,00 EUR. Davčni organ v nadaljevanju pojasnjuje, da na podlagi določil Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2 členi od 97 – 99) vrednosti odsvojitve nepremičnine iz kupoprodajne pogodbe z dne 11. 8. 2010 v znesku 60.000,00 EUR ni osvojil. V postopku odmere davka na promet nepremičnin je davčni organ z odločbo št. DT 4236-245/2010-08201-05 z dne 18. 8. 2010 odmeril davek od davčne osnove v višini 320.000,00 EUR po davčni stopnji 2 % v višini 6.400,00 EUR. Vrednost nepremičnin je ugotovil na podlagi prometnih vrednosti stavbnih zemljišč na območju k.o. ... v letih 2009 in 2010 ter na podlagi prodajnih pogodb izračunal povprečno vrednost stanovanjske stavbe s pripadajočim zemljiščem. Slednje v nadaljevanju tudi podrobneje obrazloži. Pripominja, da je v nadaljevanju odmernega postopka pridobil tudi kopijo cenitvenega poročila za sporno nepremičnino, ki ga je izdelala sodna cenilka C.C. dne 9. 9. 2008. Iz tega poročila je razvidna ocenjena vrednost navedene nepremičnine v višini 350.000,00 EUR. Neutemeljene so zato navedbe zavezanke, da je davčni organ davčni zapisnik utemeljil na podlagi anonimne prijave, ki jo je podal njen bivši partner A.A. Špekulacije o morebitnem avtorju anonimnega pisma so nepomembne. Davčni organ še pojasnjuje, da je v postopku ugotavljal tržno vrednost nepremičnine ter v odmernem postopku zavezanki z zapisnikom podal možnost, da ugovarja vrednosti nepremičnine ter z dokazili izkaže zmotno ugotovitev davčnega organa o vrednosti nepremičnine. Na vrednost nepremičnine vplivajo dejavniki same nepremičnine, to je lokacija, starost, velikost, opremljenost, vzdrževanost in podobno. Nikakor pa na to dejstvo ne vpliva pogodbeno razmerje, ki sta ga sklenili stranki. Vrednost nepremičnine je v danem trenutku določena tudi glede na ponudbo in povpraševanje, ki zvišuje oziroma znižuje ceno nepremičnine na prostem trgu. Ponovno poudarja, da je v postopku odmere davka na promet nepremičnin davčni organ upošteval tržne razmere v obdobju od dneva cenitve cenilke C.C. do dneva pridobitve nepremičnine, ki jo je pridobila zavezanka 25. 8. 2009. Prav tako je davčni organ upošteval dejstvo glede morebitne razlike med ponudbeno in prodajno ceno. Vrednost nepremičnine, ki jo je ugotovil davčni organ v odmernem postopku, znaša 320.000,00 EUR in je manjša glede na ugotovitev sodne cenilke. Zavezanka je očitno razpolagala tudi s cenitvenim poročilom sodne cenilke C.C., saj je iz cenitvenega poročila sodnega izvedenca D.D., ki ga je dostavila tožnica razvidno, da mu je zavezanka pred izdelavo novega cenitvenega poročila predhodno vročila cenitveno poročilo sodne cenilke C.C. Tudi evidenca GURS, ki je sporno nepremičnino ocenila na 156.587,00 EUR, ne predstavlja dejanske realne vrednosti nepremičnine, ki bi jo bilo potrebno upoštevati. V nadaljevanju pa je davčnemu organu dostavila kopijo cenitvenega poročila sodnega izvedenca D.D., ki je ugotovil tržno vrednost omenjene nepremičnine v višini 240.000,00 EUR, kar predstavlja 53 % nad vrednostjo ugotovljeno s strani GURS, ki naj bi bila po navedbah zavezanke realna tržna vrednost. Glede trditve, da je davčni organ v postopku odsvojitve nepremičnine davčno osnovo določil v nasprotju z 8. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) slednji pojasnjuje, da je davčno osnovo pri odsvojitvi nepremičnine davčni organ določil na podlagi prehodne določbe 21. člena ZDPN-2, o čemer je bila zavezanka seznanjena na podlagi zapisnika z dne 12. 8. 2010 v postopku odmere davka na promet nepremičnin. Sklicuje se tudi na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMNV), ki v 10. členu določa, da na podlagi predloga modelov vrednotenja, usklajenega z občinami, ministrstvo izvede poizkusni izračun vrednosti za vse nepremičnine, evidentirane v registru nepremičnin in o tem z obvestilom seznani lastnike nepremičnin. Osmi člen ZDPN-2 tako dejansko v spornem času še ni veljal. Če pa bi, je imela zavezanka na podlagi četrtega odstavka 8. člena ZDPN-2 možnost dokazovati vrednost nepremičnine za davčno osnovo s cenitvijo, kar pa v postopku davka na promet nepremičnin ni storila.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-05-41/2011-3 z dne 8. 1. 2013 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove sledil podatkom, ki jih je pritožnica navedla v davčni napovedi in listinskim dokazom ter podatkom, ugotovljenim v predhodno izvedenih davčnih postopkih. V zvezi z razčiščevanjem dejanskega stanja je bil izveden obsežen ugotovitveni postopek. V njem so se tudi obravnavale številne pripombe pritožnice glede vrednosti nepremičnin ob pridobitvi. Pritožbeni organ ugotavlja, da je bil davek odmerjen v pravnomočno končanem postopku po podatkih, s katerimi sta se strinjala tako prodajalec nepremičnine kot tudi pritožnica kot kupovalka. Za vrednost kapitala ob odsvojitvi pa se v skladu z določbo 98. člena ZDoh-2 šteje v prvi vrsti v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Takšno vrednost je pritožnica v napovedi za odmero davka tudi pravilno navedla, davčni organ pa jo je pravilno povzel. Za presojo pravilnosti ugotovljene vrednosti nepremičnine v času odsvojitve pa je potrebno izhajati iz zakonske določbe 99. člena ZDoh-2. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če je iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala, ki ne ustreza vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Davčni organ ima tako podano pravno podlago za ugotavljanje primerljive tržne cene kapitala v času odsvojitve, zato ni dolžan slediti vrednostim, ki jih v pogodbi oziroma v morebitnem ugotovitvenem ali pritožbenem postopku uveljavlja davčni zavezanec. Pritožnica niti v odmernem niti v pritožbenem postopku ni utemeljila oziroma ustrezno pojasnila, zakaj je v pogodbi, s katero je odsvojila nepremičnino kupcu B.B., navedla po vseh kriterijih prenizko vrednost nepremičnine. Predmet prodaje je namreč bila stanovanjska stavba z obsegom 293,68 m2, z zemljiščem v izmeri 1010 m2 v naselju individualnih stanovanjskih hiš. Iz obrazložitve prvostopne odločbe so razvidne primerljive cene nepremičnine v tistem območju, ki so bile odsvojene v letu 2010 in so cenovne dosegale vrednost od 225.000,00 EUR do 578.000,00 EUR ob manjši prostornini in manjšem obsegu zemljišča. Da je pritožnica v pogodbi s kupcem navedla očitno prenizko vrednost nepremičnine, je razvidno iz številnih zbranih dokazil v postopku. Nenazadnje celo bivši partner in prvotni lastnik nepremičnine v sodnem postopku terja bistveno višjo poplačilo kupnine iz naslova njunega pogodbenega razmerja. Bistveno pa je, da je bil pred postopkom odmere davka od dobička iz kapitala že končan davčni postopek odmere davka na promet nepremičnin, v katerem je bila za konkretno nepremično premoženje ugotovljena vrednost, ki bi se dala doseči v prostem prometu, to je primerljiva tržna cena nepremičnin. Kot taka je bila določena v vrednosti 320.000,00 EUR namesto nižje določene prodajne vrednosti. Davčni organ je vrednost nepremičnine v postopku odmere davka na promet nepremičnin določil v skladu z zakonsko podlago, pritožnica pa bi morala tako ugotovljeni vrednosti ugovarjati v pritožbenem postopku zoper odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin, pa tega ni storila, saj pritožbe ni vložila. To pa pomeni, da se je z višino ocenjene vrednosti nepremičnine strinjala. Kriteriji za ugotavljanje vrednosti nepremičnin na dan 11. 8. 2010 so bili v obeh postopkih isti, in sicer gre za ugotavljanje tržne vrednosti nepremičnin. Ni logično, da bi davčni organ v teh davčnih postopkih, vodenih znotraj istega časovnega obdobja in na podlagi istih pravnih kriterijev, ugotavljal drugačno vrednost nepremičnine v času odsvojitve. Vsebinska presoja pravilnosti ugotovljene višine tržne vrednosti nepremičnega premoženja bi lahko bila predmet presoje pritožbenega postopka zoper odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin, ne more pa biti več predmet presoje v drugem pritožbenem postopku. Primerljiva tržna cena kapitala v času odsvojitve je bila v skladu z določbo 99. člena ZDoh-2 že ugotovljena v pravnomočno končanem davčnem postopku. Na pritožničine navedbe glede nepravilnosti vodenega postopka odmere davka na promet nepremičnin, kjer bi morala biti ugotovljena davčna osnova glede na vrednost GURS-a, je bila pritožnici pravna podlaga za način odmere davka ob upoštevanju podatkov GURS-a natančneje pojasnjena že v pritožbenem postopku v zvezi s predlogom za obnovo postopka odmere davka na promet nepremičnin, kot tudi v sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 464/2012 z dne 13. 11. 2012. V konkretnem primeru je bil izveden poseben ugotovitveni postopek. Podrobna obrazložitev odmerne odločbe vsebuje dejstva in ugotovitve davčnega organa ter razloge za določitev drugačne višine vrednosti nepremičnin v času pridobitve. Kolikor davčni zavezanci navajajo protislovna dejstva in vrednosti v različnih davčnih postopkih, prevzemajo tudi riziko davčnih posledic.

Pravnomočnost postopkov zagotavlja nujno potrebno pravno varnost, v katero je mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi ob točno določenih pravnih pogojih. Načelo materialne resnice je tako mogoče udejaniti le ob hkratnem upoštevanju drugih pravnih standardov. Na podlagi dejanskega stanja, kakršno je podano v konkretni zadevi, pa je mogoče sklepati tako na prikrite interese bivšega partnerja pritožnice A.A., kot tudi na prikrite interese pritožnice, kot je to sklepati na podlagi vložene tožbe bivšega partnerja pritožnice na sodišču in pri nizko določeni vrednosti nepremičnine v času odsvojitve. Njuna nesoglasja in morebitno oškodovanje je potrebno reševati v pristojnih sodnih postopkih, ni pa mogoče teh dejstev upoštevati pri davčno pravnih učinkih sklenjenih pogodb. Prav tako ni mogoče upoštevati finančne stsike, v kateri se je zaradi vseh navedenih dejstev znašla po njenih navedbah pritožnica. Glede trditve, da se davčni organ ni opredelil do njenih navedb, da je iz dokazil o prejeti kupnini za odsvojeno nepremičnino jasno razvidno, da je prejela 18. 8. 2010 le 10.000,00 EUR in 23. 8. 2010 še 50.000,00 EUR, pritožbeni organ pritožnici pojasnjuje, da iz navedenih dejstev ni mogoče z zadostno verjetnostjo utemeljiti njene trditve, da je prejela zgolj plačilo v tej višini, saj je mogoče plačilo v denarju izvršiti na več načinov. Poleg tega samo plačilo kupnine in njegova višina nista bistvena za določitev tržne vrednosti nepremičnine, kar je sporno vprašanje.

Tožnica v obširni tožbi navaja, kakšno je po njenem pravilno dejansko in pravno stanje ter da je zaradi nepravilno ugotovljene vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi bil tožnici posledično odmerjen tudi previsok davek od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednosti nepremičnine. Davčni organ je po njenem mnenju vrednost nepremičnine povzel kar iz anonimne prijave, ki jo je podal A.A. Prav tako ni dopustno ugotavljati vrednosti nepremičnine le na podlagi prodajnih cen nepremičnin, pač pa bi si moral davčni organ sam ogledati stanje nepremičnine. Ostali načini pridobivanja informacij o tržni ceni nepremičnine so nestrokovni in nerealni. Po množičnem vrednotenju nepremičnin je cena te nepremičnine znašala 156.587,00 EUR. Davčni organ ni upošteval tako kot GURS izgradnje nepremičnine do tretje gradbene faze, niti ni upošteval, da je bilo hipotetično in skromno mogoče živeti le v eni vlažni sobi. Davčni organ naj tudi pove, koliko primerov ima, ko je odmerjen davek zaračunal po istem principu kot pri tožnici, in kolikor je bilo obravnavanih zadev v letu 2009 in 2010, da bo po vzorčenju modelov zadeva zakonita. Uredba o določitvi modelov vrednotenja je bila izdana leto dni preden je organ druge stopnje izdal odločbo, poleg tega ZMVN nikjer ne govori o tem, da bi morala biti za ugotovitev vrednosti posameznih nepremičnin sprejeta uredba, na podlagi katere se bo ugotovila končna vrednost. Stranka se zoper izračun množičnega vrednotenja nepremičnine ni pritožila, saj je nepremičnino kupila za toliko, kolikor bo od nje iztržila. Davčna zavezanka je zato davčni organ prve stopnje že večkrat zaprosila za razveljavitev odločb iz leta 2009 in iz leta 2010 glede odmere davka na promet nepremičnin po nadzorstveni pravici, vendar se davčni organ na ta predlog ni odzval. Tako zbirka vrednotenja nepremičnin, kot tudi evidenca trga nepremičnin, pa sta bili vzpostavljeni že v letu 2006 ali 2007. Davčni organ tudi odklanja nadaljnji predlog po obnovi postopka odmere davka na promet nepremičnin. Meni, da znaša vrednost kapitala ob odsvojitvi toliko, kot jo je ugotovil GURS. Dejstvo, da je cenilec D.D. nepremičnino ocenil nekoliko višje kot GURS, pa izhaja iz prilog. Davčna zavezanka je med postopkom prišla do ugotovitve, da jo je nekdanji partner zavajal ter da ni imel namena skupnega bivanja. Zaveda se, da omenjeno ni predmet tega postopka. Ne glede na to pa meni, da bi morala biti tožena stranka seznanjena tudi z dopisom, ki ga je poslala preiskovalnemu sodišču, saj dr. A.A. izigrava ne le njo, temveč tudi sodišče, upnike in davčni organ. Sodni cenilec E.E. je podal mnenje, da je zaradi okoliščin o prodaji celo ocenjena vrednost znižana.

Tudi ne drži trditev davčnega organa, da naj bi davčna zavezanka 60.000,00 EUR kupnine prejela 2x. Ob podpisu pogodbe 11. 8. 2010 je bilo res navedeno, da je kupnino za nepremičnino prejela, vendar temu ni bilo tako. Takrat ni vedela, kaj storiti in kako ravnati. Pod hudimi pritiski, da mora pogodbo z A.A. izpolniti v roku, je vso kupnino za nepremičnino prejela preko svojega TRR. Meni, da je davčni organ glede prave višine nepremičnine kršil določbo 76. člena ZDavP-2. V konkretnem primeru namreč davčni organ zatrjevanih dejstev in dokazov ni sprejel, ni pa jih argumentirano zavrnil. Davčna zavezanka tudi zahteva naj se davčni organ opredeli do vprašanja, zakaj ni tudi ob prvotni odsvojitvi nepremičnine 25. 8. 2009, ko je nepremičnino odsvojil A.A., postopal enako kot v letu 2010. Upnik A.A. po pogodbi o plačilu kupnine je bil večkrat pred prodajo nepremičnine opozorjen, naj pisno sporoči ime kupca, ki naj bi ga imel, pa tega ni storil. Davčna zavezanka je A.A. dnevno obveščala o postopkih prodaje, pa ničesar ni storil, da bi s stranko sodeloval. Zato je davčna zavezanka zaradi roka izpolnitve pogodbe pod hudimi pritiski nepremičnino prodala edinemu kupcu, ki pa je bil za nepremičnino pripravljen odšteti zgolj 60.000,00 EUR, pri čemer je celotno kupnino nakazala A.A. preko sodnega depozita. Kljub obsežni dokumentaciji zahteva, naj se v dodatno zaslišanje vključi več sodnih izvedencev gradbene stroke. Ravnanje davčnega organa čuti kot neživljenjsko in krivično. Meni, da posega v temeljne človekove pravice in svoboščine iz 21., 153. in 159. člena Ustave RS. Pri tem se davčna zavezanka sklicuje tudi na določila ZUP, predvsem v delu, ki določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Opozarja tudi na 237. člen ZUP-a, saj meni, da gre za kršitev pravil upravnega postopka. V primeru davčne zavezanke je šlo za poseben odnos s prodajalcem, od katerega je kupila sporno nepremičnino, ki je tudi bil njen partner. Meni, da je slednje še posebej boleče. Davčni organ lahko prikazuje in argumentira svoje stališče na podlagi lastnih evidenc, nerealne cenitve iz leta 2008, oglaševanja tretje osebe v imenu davčne zavezanke in podobno. Ne preveri pa mnenja sodnih izvedencev gradbene stroke in preostalih prič in ne prepozna poskusnega vrednotenja nepremičnine s strani GURS-a. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje oziroma naj samo odloči o zadevi in ji davka ne odmeri, glede na to, da je ustvarila izgubo pri prodaji, oziroma ji odmeri 9.824,226 EUR davka na kapitalski dobiček oziroma da naloži organu prve ali druge stopnje ali samo odloči, da po enakem kriteriju oceni vrednost nepremičnine na dan 11. 8. 2010 in na dan 25. 8. 2009 in po nadzorstveni pravici razveljavi odločbe o odmeri davkov na podlagi kupoprodajnih pogodb z omenjenima datumoma, tožnici pa povrne vse dosedanje stroške upravnega in davčnega postopka, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Tožeča stranka v nadaljnji vlogi vztraja pri svojem stališču iz tožbe ter sodišču predlaga, naj poleg nje zasliši še šest oseb, ki bodo vedele povedati o tem, kdo je, kako deluje in kaj prestaja ter kako pomaga človeku v stiski. Sodišče naj preveri situacijo tudi na preiskovalnem sodišču, policiji in drugih preiskovalnih organih. Meni, da gre v danem primeru za enostransko in nepopravljivo odločitev davčnega organa, ki stremijo k edinemu cilju – to je odvzem vseh možnih človekovih pravic in pravic do bivanja davčne zavezanke in njenega otroka z namenom neupravičenega obogatenja države. Poudarja, da je bila zaradi slednjega v mesecu februarju 2013 tudi bolniško odsotna.

Na slednje tožena stranka odgovarja, da je iz vseh dejstev, ki so bila podana v tej izjemno kompleksni in vsebinsko zahtevni zadevi, nesporno razvidna finančna in življenjska stiska pritožnice, v kateri se je znašla zaradi spletov okoliščin v zvezi z odsvojitvijo sporne nepremičnine, kot tudi v zvezi z odnosom z bivšim partnerjem A.A. Nesmiselno je ponovno izpostavljati protislovna dejstva, ki jih je pritožnica v zvezi z vrednostmi nepremičnine v različnih davčnih postopkih navajala, saj so navedena dejstva iz spisovnega gradiva jasno razvidna. Na ta dejstva so tudi vezane pravne posledice pravnomočnih odločitev davčnega organa. Tožena stranka se je do takšnega postopanja tožeče stranke v svoji odločbi že opredelila.

Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnica z A.A. dne 25. 8. 2009 sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine stoječe na parc. št. 1673/1 k.o. ... Sporno tudi ni, da je po kupoprodajni pogodbi z dne 11. 8. 2010 omenjeno nepremičnino prodala naprej kupcu B.B. za, kot izhaja iz pogodbe, kupnino 60.000,00 EUR. Med strankama tudi ni sporno, da se je po pogodbi z A.A. tožnica zavezala vso pridobljeno kupnino iz kupoprodajne pogodbe z dne 11. 8. 2010 predati A.A. Sporna nadalje tudi ni odločba Davčnega urada z dne 18. 8. 2010, po kateri je Davčni urad Ljubljana zavezanki na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 11. 8. 2010, s katero je odsvojila sporno nepremičnino B.B., odmeril davek na promet nepremičnin v znesku 6.400,00 EUR. Podlaga za slednje je bila uporaba 21. člena ZDPN, po kateri se davčna osnova vrednosti nepremičnine ugotovi v odmernem postopku. V tem postopku je davčni organ vrednost prodane nepremičnine ocenil na 320.000,00 EUR ter davčno zavezanko pred izdajo odmerne odločbe o tem tudi seznanil z zapisnikom. Tudi ni sporno, da se tožnica zoper omenjeno odločbo o davku na promet nepremičnin ni pritožila.

Med strankama tudi ne more biti sporno, da je v danem primeru podlaga za ugotovitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi po kupoprodajni pogodbi z dne 11. 8. 2009, 99. člen ZDoh-2. Ta za primer, kot je tožničin, določa, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Po mnenju sodišča je davčni organ primerljivo tržno ceno kapitala v danem primeru pravilno ugotovil. Tožena stranka relevantnih dokazov, da je davčna obveznost iz tega naslova manjša, kot po ugotovitvah davčnega organa, ni dokazala. V danem primeru ni odločilna cena, ki je navedena v pogodbi, ne glede na to, ali je bila resnična pogodbena cena ali ne, pač pa taka, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Da bi ta cena znašala zgolj 60.000,00 EUR, pa ne trdi niti tožnica. Iz razlogov, ki jih je navedel že davčni organ prve stopnje, po mnenju sodišča tudi ni relevanten dokaz vrednost sporne nepremičnine, ocenjen poskusno po podatkih GURS-a. Pri tem sodišče tožnici pojasnjuje, da drugostopenjski organ preverja in ugotavlja okoliščine in dejstva, ki so bila znana in ki so nastopila v času izdaje prvostopne odločbe, ne pa kasneje. Zaslišanje tožnice in prič, ki jih predlaga v tožbi, tudi po njenem ne bi moglo dokazati primerljive tržne cene kapitala ob odsvojitvi, pač pa bi pojasnile tožnico kot osebo oziroma okoliščine v katerih se je znašla. To pa za postopek odmere davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin ni relevantna okoliščina in kot taka na izid postopka ne more vplivati. Sodišče zato zatrjevanih kršitev tožničinih pravic iz Ustave RS ne vidi. Meni pa, da je situacijo, v kateri se je znašla, povzročila z aktivnim sodelovanjem sama.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba obrazložena tako, da jo tožnica lahko preizkusi. Upoštevani so vsi njeni ugovori, nanje pa podani tudi ustrezni in izčrpni odgovori davčnega organa. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.