Jedro

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je prvostopenjski organ odločil o uvedbi postopka za razlastitev nepremičnine parc. št. 488/1, čeprav iz obrazložitve odločbe izhaja, da je javna korist za razlastitev izkazana le glede dela te parcele v izmeri 157 m2, ter bi tako ob pravilni uporabi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1 tudi v izreku odločbe mogel ugotoviti le enako.

Izrek

Tožbi se ugodi, odpravita se odločba Upravne enote Ljubljana št. 352-151/2008 z dne 28. 4. 2010 in odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-24/2010 z dne 14. 3. 2011 v 2. točki izreka ter se zadeva vrne upravni enoti v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Stroškovni zahtevek Mestne občine Ljubljana se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist Mestne občine Ljubljana uvede razlastitveni postopek za razlastitev nepremičnine parcelna št. 488/1 k.o. …, ki je v solasti tožnice in družbe A. d.o.o. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju razlastitvena upravičenka) 17. 12. 2008 vložila zahtevo za razlastitev dela nepremičnine parcelna št. 488/1 k.o. …, njiva v izmeri 4.538 m2, s potrebno izmero 157 m2, ki je bila takrat v celoti last tožnice. Zahtevo za razlastitev je razlastitvena upravičenka na poziv organa dopolnila z navedbo pravilnega prostorskega akta, ki je podlaga razlastitvi in s predložitvijo razlastitvenega elaborata. Glede na obvestilo tožnice o spremembi lastništva parcele 488/1 je organ z vpogledom v zemljiškoknjižni izpisek ugotovil, da je tožnica prodala predmetno nepremičnino v deležu do 16.527/500.000 družbi A. d.o.o. Z odločbo z dne 31. 8. 2009 (ki je postala pravnomočna 2. 10. 2009) je prvostopenjski organ na predmetni parceli dovolil pripravljalna dela - parcelacijo s predlagano površino 157 m2, ki je predvidena za razlastitev, in sicer na delu parcele, ki se nahaja ob nepremičnini parcelna št. 488/2 na jugovzhodni strani ter med nepremičnino parcelna št. 487/1 na severni strani ter nepremičnino parcelna št. 489/2 na južni strani. Prvostopenjski organ je 27. 1. 2010 opravil ustno obravnavo, ki pa se je tožnica in družba A. d.o.o. nista udeležili. Ker izostanka nista opravičili s predložitvijo ustreznih dokazil, je v skladu z drugim odstavkom 73. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ štel, da njuna izostanka nista opravičena ter je ustno obravnavo opravil brez njune navzočnosti. Na ustni obravnavi se je razlastitvena upravičenka opredelila do pisnih navedb družbe A. d.o.o.. Z zapisnikom ustne obravnave sta bili nato tožnica in družba A. d.o.o. seznanjeni ter jima je bila v skladu s 146. členom ZUP, četrti odstavek, dana možnost izjave o odločilnih dejstvih, vendar takih izjav do izdaje odločbe nista podali. Upravni organ v obrazložitvi odločbe dalje navaja, da je razlastitvena upravičenka zahtevi za razlastitev priložila ponudbo za odkup dela nepremičnine s parcelno št. 488/1 z dne 15. 10. 2008, poslano takratni lastnici nepremičnine - tožnici, in njen odgovor z dne 24. 11. 2008, da ponudbe ne sprejema. Skladno z določbo prvega odstavka 97. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) je zato 17. 12. 2008 lahko vložila zahtevo za razlastitev. Upravni organ dalje ugotavlja, da je javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine izkazana z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje Športno rekreacijskega parka Stožice (Uradni list RS, št. 57/2008, v nadaljevanju Odlok o OPPN za območje ŠRP Stožice). Predmetna nepremičnina se razlašča za namen gradnje gospodarske javne infrastrukture, ki je kot razlastitveni namen opredeljen v 1. točki prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, zato se na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnine izkazana, saj je nepremičnina parcelna št. 488/1 navedena v 6. členu Odloka o OPPN za območje ŠRP Stožice, ki določa območje tega prostorskega akta, pa tudi iz grafičnega dela tega OPPN izhaja, da je predvidena parcelacija za del nepremičnine parcelna št. 488/1 v predlagani izmeri 157 m2, z opredelitvijo dela, v katerem bo izvedena. Odlok o OPPN za območje ŠRP Stožice pa v 16. členu tudi obsega načrt parcelacije za predmetno parcelo. Parcelacijo za del nepremičnine s parcelno št. 488/1 v takem obsegu pa je upravni organ tudi že dovolil z odločbo z dne 31. 8. 2009, ki je postala pravnomočna 2. 10. 2009. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 14. 3. 2011 zavrnilo pritožbi tožnice in družbe A. d.o.o. zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo ter tema naložil, da morata razlastitveni upravičenki povrniti njene stroške pritožbenega postopka.

Tožnica v tožbi navaja, da je bil razlastitveni postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, voden nezakonito. Razlastitvena upravičenka je v zahtevi za razlastitev kot pravno podlago za razlastitev parcele št. 488/1 navedla Odlok o zazidalnem načrtu na delu območij urejanja BI 3/2 Ob Vojkovi ulici, BI 3/2 Ob Vojkovi ulici, BI 2/2 Šolski center in BT 3/2 Štajerska cesta (Uradni list RS, št. 73/2006). V teku postopka pa je razlastitvena upravičenka navedla drugo pravno podlago za razlastitev, to je OPPN za območje ŠRP Stožice. V ponudbi z dne 15. 10. 2008, poslani tožnici, pa se je razlastitvena upravičenka sklicevala na Odlok o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto med severno obvoznico in Linhartovo cesto - BT 3/1 (Uradni list RS, št. 72/1998, v nadaljevanju Odlok o LN za Štajersko cesto). Razlastitvena upravičenka je tako šele v dopolnitvi zahteve za razlastitev 6. 2. 2009 prvič utemeljevala obstoj javne koristi na prostorskem aktu, ki je podlaga razlastitvi, kar po mnenju tožnice ni dopustno. Tožnica je že v postopku pred prvostopenjskim organom opozorila na to nepravilnost, vendar ne ta organ, niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku njenih navedb nista upoštevala. Tožnica dalje navaja, da mora v skladu z drugim odstavkom 98. člena ZUreP-1 razlastitveni upravičenec v razlastitvenem elaboratu, ki je sestavni del zahteve za razlastitev, natančno določiti obseg nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev, pri čemer območje predlagane razlastitve ne sme presegati meje, določene z lokacijskim načrtom; če je za izvedbo razlastitve potrebna parcelacije nepremičnine, pa mora razlastitveni elaborat vsebovati tudi načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije. To je jasna zakonska zahteva, na katero mora upravni organ paziti po uradni dolžnosti. Tožnica je že v postopku pred prvostopenjskim organom ugovarjala, da razlastitvena upravičenka tem zakonskim določbam ni sledila. Ker prvostopenjski organ njenih navedb ni upošteval, je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka. Nezakonita odločba o uvedbi razlastitvenega postopka ne more biti podlaga za izdajo odločbe o razlastitvi. Tožnica se ne more strinjati s presojo drugostopenjskega organa, da ni nezakonito, če zahteva za razlastitev ne vsebuje navedbe pravilne pravne podlage. V zvezi s presojo drugostopenjskega organa, da bi razlastitvena upravičenka morala pred vložitvijo zahteve za razlastitev v skladu s 97. členom ZUreP-1 vročiti ponudbo za odkup nepremičnine vsem solastnikom nepremičnine, in bi mogla šele v primeru, če pogodba s temi v 30 dneh ne bi bila sklenjena, vložiti zahtevo za razlastitev, tožnica nato graja kot kontradiktoren njegov zaključek, da se lahko razlasti njen solastniški delež na nepremičnini, kajti razlastitvena upravičenka drugemu solastniku nepremičnine družbi A. d.o.o. namreč ponudbe za odkup ni vročila, ter kot v nasprotju z obrazložitvijo tudi odločitev tega organa, da se pritožbi obeh razlastitvenih zavezank zavrneta. Tožnica meni, da organa prve in druge stopnje zakona nista pravilno uporabila in sta zagrešila bistvene kršitve pravil postopka. Pravila postopka so bila kršena tudi zato, ker solastniku predmetne nepremičnine družbi A. d.o.o. ni bila dana možnost, da se izjavi glede obvezne ponudbe za odkup nepremičnine pred začetkom postopka razlastitve. V postopku tudi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, drugostopenjski organ pa je odločal po prostem preudarku v nasprotju z zakonom. Tožnica sodišču predlaga, naj odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter naj odloči, da ji je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega sodnega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Razlastitvena upravičenka kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da iz vsebine tožbe izhaja, da tožnica izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, ki pa ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Meni, da je bistveno, da se zahtevo za razlastitev vloži v roku iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 in da v času vložitve zahteve za razlastitev obstaja veljavna pravna podlaga za uvedbo razlastitvenega postopka. Ta pogoja pa sta bila izpolnjena. Pomanjkljivosti zahteve za razlastitev je razlastitvena upravičenka na poziv organa v skladu s 67. členom ZUP odpravila. Po mnenju razlastitvene upravičenke tožnica neutemeljeno očita navedbo nepravilne pravne podlage v ponudbi za odkup nepremičnine. Če ponudba ne navaja pravilne pravne podlage oziroma pravne podlage sploh, ni nezakonita, saj ZUreP-1 vsebine ponudbe ne določa. Prereka tožbeno navedbo, da v zahtevi ni natančno določen obseg nepremičnine, glede katerega je predlagana razlastitev in da ni podala opisa predvidene parcelacije. Navedeno namreč izhaja iz odločbe o pripravljalnih delih z dne 31. 8. 2009, ki je že pravnomočna. Predmetni del parcele 488/1 pa je tudi vrisan na geodetski skici, ki je verodostojen dokument. ZUreP-1 tudi ne določa, da mora biti zemljišče, ki je predmet postopka razlastitve, že ob uvedbi postopka odmerjeno v samostojno parcelo. Po mnenju razlastitvene upravičenke tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da je bila ponudba za odkup nepremičnine poslana le enemu solastniku nepremičnine. Navaja, da je šele v teku postopka izvedela, da je družba A. d.o.o. solastnik nepremičnine, zato tej ponudbe za odkup ni mogla, niti ni bila dolžna poslati, saj je bila ob vložitvi zahteve za razlastitev v zemljiški knjigi kot izključna lastnica vpisana tožnica. Da je bilo njeno ravnanje zakonito, izhaja smiselno iz četrtega odstavka 94. člena ZUreP-1 in iz pravil ZUP. Zaključno navaja, da tožnica z navedbami izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, s tožbenim predlogom pa zahteva odpravo odločbe organa prve stopnje, zato je takšna tožba nesklepčna ter jo je treba zavrniti.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugotovil, da je javna korist za razlastitev nepremičnine parc. št. 488/1 k.o. … v solasti tožnice in družbe A. d.o.o. izkazana ter odločil, da se uvede postopek za razlastitev te nepremičnine. Tožnica meni, da je odločba nezakonita, ker razlastitvena upravičenka v 17. 12. 2008 vloženi zahtevi za razlastitev ni izkazala javne koristi za razlastitev predmetne nepremičnine, priložila pa tudi ni razlastitvenega elaborata z načrtom parcelacije ter ponudbe za odkup dela nepremičnine, ki bi bila utemeljena s prostorskim aktom, ki je podlaga za razlastitev, poleg tega pa ponudba za odkup drugemu solastniku nepremičnine niti ni bila vročena.

Po presoji sodišča tožnica pravno zmotno meni, da bi razlastitvena upravičenka ne mogla nepopolne zahteve za razlastitev, ki jo je vložila 17. 12. 2008, naknadno dopolniti. Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, organ pa mora od stranke zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo ter stranki določiti rok za popravo (prvi odstavek 67. člena ZUP). Iz spisne dokumentacije izhaja, da je organ razlastitveno upravičenko pisno pozval k odpravi pomanjkljivosti zahteve za razlastitev z dopisom z dne 13. 1. 2009, ki je bil razlastitveni upravičenki vročen 16. 1. 2009, in sicer naj javno korist utemelji z navedbo pravilnega prostorskega akta. V odrejenem roku, kot izhaja iz sklepa z dne 26. 1. 2009, je razlastitvena upravičenka 6. 2. 2009 zahtevo v celoti dopolnila v skladu s pozivom organa, tako da je navedla, da je javna korist za razlastitev izkazana z OPPN za območje ŠRP Stožice ter priložila izvleček tega prostorskega akta in grafični prikaz zemljišča. Šele na naroku dne 11. 3. 2009 pa je upravni organ razlastitveno upravičenko seznanil, v čem je zahteva za razlastitev še nepopolna, razlastitvena upravičenka pa je v odrejenem roku 30 dni dne 10. 4. 2009 zahtevo dopolnila še z razlastitvenim elaboratom in navedbo rokov za izvajanje del iz 4. točke prvega odstavka 98. člena ZUreP-1. Možnost odprave pomanjkljivosti, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, torej ZUP dopušča. Če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, pa se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene (drugi odstavek 67. člena ZUP).

Sodišče pa tožnici tudi ne pritrjuje, da bi po odpravi pomanjkljivosti zahteva za razlastitev ne bila popolna (v smislu 98. člena ZUreP-1) ter da bi na njeni podlagi organ ne mogel odločiti o uvedbi postopka razlastitve. Razlastitvena upravičenka je namreč javno korist za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 488/1 naknadno 6. 2. 2009 (kot že povedano) izkazala s predložitvijo OPPN za območje ŠRP Stožice in jo na tem prostorskem aktu tudi utemeljila. V Odloku o OPPN za območje ŠRP Stožice pa je, kot izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, parc. št. 488/1 k.o. … navedena v 6. členu (ki določa, katera zemljišča oziroma dele zemljišč obsega območje OPPN) in 16. členu (v delu, ki določa, katera zemljišča oziroma dele zemljišč obsega gradbena parcela dela Štajerske ceste z nadomestnimi površinami za odstranjene objekte in vrtnarijo ter dela podaljška Baragove ulice). OPNN za območje ŠRP Stožice pa je (tudi po presoji sodišča) prostorski akt iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, ter se tako šteje, da je javna korist za razlastitev (dela) nepremičnine parc. št. 488/1, ki jo ta - zaradi gradnje gospodarske javne infrastrukture (razlastitvenega namena iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1) - obsega, izkazana, in temu tožnica niti ne ugovarja.

Razlastitvena upravičenka pa je zahtevo za razlastitev dopolnila tudi z razlastitvenim elaboratom (10. 4. 2009), in tudi s predložitvijo zemljiškokatastrskega prikaza (6. 2. 2009), iz katerega je potrebna parcelacija nepremičnine parc. št. 488/1 razvidna (ob tem ko že iz 17. 12. 2008 vložene zahteve izhaja, da je za razlastitev potrebna oddelitev 157 m2 površine), kar po presoji sodišča ustreza opisu predvidene parcelacije iz drugega odstavka 98. člena ZUreP-1. Da bi predlagana parcelacija presegala mejo, določeno z OPNN za območje ŠRP Stožice (razvidno iz grafičnih delov tega prostorskega akta, navedenih v 3. členu Odloka o OPPN za območje ŠRP Stožice), tožnica niti ne trdi. Pa tudi okoliščina, da tožnica ni izpodbijala odločbe o dovolitvi pripravljalnih del z dne 31. 8. 2009 (na kateri je potrjena pravnomočnost z dne 2. 10. 2009, in s katero je bila dovoljena parcelacija parcele 488/1, tako da se oddeli 157 m2 dela zemljišča, z lego, opredeljeno glede na sosednje parcele), pri izdaji katere se je organ, kot iz te ter iz spisne dokumentacije izhaja, oprl na v predmetnem postopku s strani razlastitvene upravičenke predložene podatke in dokazila, logično dopušča sklep, da prikaz potrebne parcelacije v predloženem zemljiškokatastrskem prikazu za tožnico ni bil nejasen ali ne zadosti natančen.

Prav tako neutemeljeno tožnica ugovarja, da razlastitvena upravičenka ni izpolnila pogoja iz prvega odstavka 97. člena ZUreP-1. Kot izhaja iz spisne dokumentacije upravnega spisa, je namreč tožnici posredovala ponudbo za odkup dela nepremičnine s parc. št. 488/1 (v izmeri 205 m2) z dne 15. 10. 2008, s priloženo kupoprodajno pogodbo namesto razlastitve, tožnica pa ji je z dopisom z dne 21. 11. 2008 sporočila, da ponudbe za odkup dela nepremičnine s parc. št. 488/1 za potrebe Štajerske ceste ne sprejema. Tožnica zmotno meni, da navedba v ponudbi in pogodbi Odloka o LN za Štajersko cesto, ki tedaj ni (več) izkazoval javne koristi za razlastitev parcele 488/1 (po 28. členu Odloka o OPPN za območje ŠRP Stožice je namreč navedeni LN v delu, ki se nanaša na območje tega OPPN, z dnem uveljavitve OPPN prenehal veljati), predstavlja okoliščino, zaradi katere bi ponudba v smislu prvega odstavka 97. člena ZUreP-1 ne bila veljavna. Ponudbi priložena pogodba je obsegala bistvene sestavine prodajne pogodbe (predmet prodaje in kupnino), tako iz ponudbe kot pogodbe pa je (bilo) razvidno, da razlastitvena upravičenka odkup ponuja zaradi gradnje Štajerske ceste, predvidene s prostorskim aktom. Tožnica pa v odgovoru na ponudbo tudi ni navajala, da je ponudba nejasna ali nerazumljiva ali da zanjo ni podlage, pač pa zgolj, kot že navedeno, da je ne sprejema.

Kolikor pa tožnica še navaja, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za vodenje postopka in za izdajo odločbe, ker ponudba za odkup zemljišča ni bila vročena tudi drugemu solastniku zemljišča, so tudi te navedbe po presoji sodišča neutemeljene. Ker je tožnica sklenila z družbo A. d.o.o. pogodbo o prodaji dela parcele 488/1 v teku razlastitvenega postopka (kot izhaja iz izpodbijane odločbe in listin v spisu, je bila pogodba sklenjena 19. 5. 2009, tožnica pa je organ obvestila o spremembi lastništva 15. 6. 2009), je navedena družba s tem dobila položaj stranke v postopku (drugi odstavek 94. člena ZUreP-1), postopek pa je mogla sprejeti zgolj v tistem stanju, v katerem je (bil) ob njenem vstopu (analogna uporaba četrtega odstavka 142. člena ZUP). Kot izhaja iz listin v spisu, ji je organ tak položaj tudi priznal (z dopisom z dne 2. 7. 2009 jo je povabil na seznanitev s postopkom, jo vabil na ustno obravnavo itd.).

Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker je pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1, arg. a contrario) ugotovilo, da je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organa na podlagi ugotovljene javne koristi odločil o uvedbi postopka za razlastitev nepremičnine parc. št. 488/1 k.o. …, čeprav iz obrazložitve odločbe izhaja, da je ugotovil, da je javna korist za razlastitev izkazana le glede dela parcele 488/1 v izmeri 157 m2, ter bi tako ob pravilni uporabi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1 tudi v izreku odločbe mogel ugotoviti le enako, da je javna korist izkazana (le) za del parc. št. 488/1 in odločiti o uvedbi razlastitvenega postopka (le) glede tega dela nepremičnine parc. št. 488/1. Ugotovitev take kršitve pa narekuje odpravo odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter vrnitev zadeve organu, ki je odločbo izdal, na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, v ponovni postopek.

Ker je sodišče odločbo prvostopenjskega organa odpravilo, je odpadla podlaga za odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo v odločbi drugostopenjskega organa (drugi odstavek 118. člena ZUP). V skladu s predlogom v tožbi, naj sodišče odloči, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka, in na podlagi določbe tretjega odstavka 64. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijane odločbe, je sodišče odpravilo 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa (s katero je tožnici naložena povrnitev stroškov pritožbenega postopka Mestni občini Ljubljana). Ker je s tem zadeva vrnjena v stanje pred odločitvijo, to narekuje ponovno odločitev o stroških pritožbenega postopka.

Sodišče dodaja, da se do tožbenih navedb, v katerih tožnica zatrjuje kršitve drugostopenjskega organa, kolikor nanje ni odgovorjeno že z razlogi te sodbe, kot nepotrebno posebej ni opredeljevalo, saj odločba, s katero je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo, ni upravni akt, ki se po določbah ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu, torej morebitne kršitve drugostopenjskega organa ne morejo vplivati na uspeh s tožbo, s katero se (v skladu z zakonom) izpodbija odločbo prvostopenjskega organa kot upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Na navedbe razlastitvene upravičenke o tem, da so podane okoliščine za zavrženje tožbe, ker je izpodbijana odločba o zavrnitvi pritožbe oziroma za zavrnitev tožbe zaradi njene nesklepčnosti, pa sodišče odgovarja, da je tožnica po pozivu sodišča tožbo popravila tako, da je ko izpodbijani akt navedla odločbo prvostopenjskega organa, ki je akt iz 2. člena ZUS-1, ki se ga v upravnem sporu lahko izpodbija; če pa tožba vsebuje poleg navedb, ki se nanašajo na prvostopenjsko odločbo, tudi navedbe v zvezi z drugostopenjsko odločbo, pa zaradi tega še ni nesklepčna, pač pa sodišče na te navedbe, kot je že navedlo, zgolj ni posebej odgovorilo.

Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške postopka v okviru zahtevka ter v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 pa je sodišče tudi zavrnilo stroškovni zahtevek razlastitvene upravičenke, saj je po tem povrnitev stroškov postopka mogoče priznati le tožniku (ki s tožbo uspe).