Jedro

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožnik storil eno kršitev iz pisnega opomina in eno kršitev iz odpovedi. Predmet opozorila in redne odpovedi so pri tem lahko tudi kršitve pogodbenih obveznosti, ki so lažje narave (za razliko od kršitev, ki so podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - 110. člen ZDR-1) in onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).1 Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil devet od očitanih desetih kršitev, ki so predmet pisnega opozorila, ter da je utemeljen tudi en očitek iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 8. 6. 2018 in sklepa z dne 25. 7. 2018; (2) ugotovitev, da je tožena stranka tožniku nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2015 s pripadajočimi aneksi in ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, tudi od 5. 9. 2018 dalje; (3) poziv tožnika nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas in razporeditev na ustrezno delovno mesto, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; (4) obračun bruto plače za tožnika, odvod vseh pripadajočih davkov in prispevkov in izplačilo vseh zapadlih neto plač od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 5. 9. 2018 dalje, do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe; (5) povrnitev tožnikovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da stranska intervenientka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper točko I izreka sodbe se se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo najmanj nenavadno, ker je izpodbijano sodbo izdalo le nekaj dni po zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 27. 8. 2020. To kaže na to, da dokazov, ki so bili izvedeni na tem naroku, ni vsebinsko tehtalo. S takšnim ravnanjem je kršilo načelo enakega obravnavanja strank v postopku (22. člen Ustave RS), prav tako je storilo absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s temeljnim načelom delovnega prava, in sicer načelom "in favorem laboris", torej v dvomu ni dalo prednosti varstvu pravic delavca, pač pa delodajalca. Delavec namreč za potrditev svojih navedb težko računa na priče, ki bi mogle izpovedovati povsem avtonomno, verodostojno in resnicoljubno, saj so ekonomsko in pravno odvisne od delodajalca. Zato je potrebno izvedene dokaze obravnavati drugače, zlasti pa bolj pozorno in »življenjsko« kot v običajnem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek obravnavalo "formalistično-črkobralsko", kakor da bi šlo za nepomemben premoženjski spor. Sodišče je storilo kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ter kršilo 22. člen Ustave RS ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je zavrnilo izvedbo dokaznih predlogov, povezanih s tožnikovimi trditvami v zvezi s trpinčenjem tožnika na delovnem mestu. Posledično je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodbe v zvezi z očitki o mobingu ni mogoče preizkusiti, obenem pa je sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. ZPP. Sodba nima razlogov o tem, ali so kršitve takšne narave, da predstavljajo utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako bi prvo sodišče moralo pojasniti, ali so te domnevne kršitve takšne narave (tj. tako hude), oziroma ali onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Ne strinja se z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče A.A., ker naj dokazni predlog ne bi bil dovolj konkretiziran, a tega vsebinsko ne pojasni. Sodišče je tudi neobrazloženo zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem prič B.B. in C.C., saj je vnaprej sklepalo o tem, o čem naj bi omenjeni priči izpovedovali. Sodišče bi moralo upoštevati določbe Pravilnika o poslovanju z dokumentarnim gradivom (ureja ravnanje za pošto/dokumente), ter Navodilo, ki ureja prevzem osnovnih sredstev (ureja ravnanje z blagom), ter notranjo razdelitev nalog, usklajeno s tedaj veljavno sistemizacijo, iz katerih izhaja, kateri javni uslužbenec je moral na kakšen način ravnati s »paketi«. Iz omenjenih aktov je razvidno, da izraz »paket« sploh ne obstaja, ampak je upravičeno govoriti zgolj o pošti, dokumentih, osnovni varovalni opremi, osnovni delovni opremi, informacijski tehnologiji, vozilih itd. Ker sodišče ni pravilno uporabilo veljavnih predpisov, ni pravilno ugotovilo, katere predpise naj bi tožnik kršil. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpoved priče D.D., ki je povedal, da je pakete od poštarja večinoma prevzemala E.E.. D.D. je izpovedal, da je nekdo, ki je na novo prišel v glavno pisarno, v kateri je tožnik imel opravka s paketi v obsegu, kot se mu očita v opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, potreboval mentorja za uvajanje v novi obseg in vrsto del, saj zgolj poznavanje pisnih navodil ni zadoščalo. Tožnikovo »delo s paketi«, ko je prišel v glavno pisarno, je bilo različno od njegovega predhodnega dela, to pa v luči tožnikove splošne preobremenjenosti in nevednosti v zvezi z novim delom, ki naj bi ga opravljal, pomeni, da za očitano mu kršitev ne more biti odgovoren. V zvezi z odpremo pošte z dne 7. 12. 2017 isti dan, ko naj bi jo prejel, je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo tožnikove navedbe, da ga ni nihče uvedel v delo v glavni pisarni. Tožena stranka ni dokazala, da se je pošta pošiljala dnevno, pač pa v povprečju dvakrat tedensko. Tudi v tem delu se sodišče ni opredelilo do izpovedi priče D.D., kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z objavo dokumentov dne 7. 2. 2018 je tožnik svojemu nadrejenemu E.A. poslal elektronsko sporočilo, da je spletna stran drugačna in je ne zna uporabljati, nadrejeni pa mu s tem v zvezi ni podal ustreznih navodil, zaradi česar ni mogel takoj objaviti dveh sodb. F.F. je izpovedala, da je tožniku po prihodu v glavno pisarno skušala pomagati po najboljših močeh, saj opravil, ki jih je poslej opravljal, ni opravljal nikoli dotlej, zaradi povečanega obsega dela v pisarni predstojnice pa je bil pod hudim pritiskom in stresom. Obremenjen je bil tudi z množičnim pisanjem poročil za nadrejenega ter prošenj za usmeritve, kar mu je dnevno jemalo čas za izvršitev drugih opravil. Nadalje navaja, da knjiženje vročilnic v glavni pisarni ni bilo tožnikovo edino delo, ampak je imel še veliko drugih popolnoma novih zadolžitev. V zvezi z očitki tožene stranke tožniku iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je sodišče nedopustno in brez argumentov postavilo na stran s tožnikovo izjavo domnevno oškodovanih delavcev G.G., H.H. in I.I., za katere je glede na predmet tožnikove izjave, ki zadeva neposredno njih, jasno, da bi nasprotovali tožnikovim izvajanjem v vsakem primeru. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik dogodka v letu 2016 ni videl, ker naj bi spreminjal svojo izjavo v zvezi s tem, v katerem prostoru na inšpektoratu naj bi videl G.G. in H.H., ko sta bila vpletena v spolni akt. Pri tem ni upoštevalo izpovedi tožnika, temveč je upoštevalo posredni dokaz, in sicer to, kar naj bi tožnik v zvezi s prostorom, kjer naj bi do dogodka prišlo, povedal pričam J.J., E.A. in I.I.. G.G. in H.H. sta priznala skoraj 90 odstotkov navedb tožnika v zvezi s spornim dogodkom v letu 2016, sodišče pa še vedno ne verjame tožniku. Tudi v tem delu je sodba nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, zato je niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ključno je, ali je tožnik s tem, ko je na seji komisije povedal, kar je pač povedal, prispeval k domnevnemu nastanku »zastraševalnega, sovražnega, poniževalnega, sramotilnega oziroma žaljivega okolja«, torej ali je razpečeval neutemeljene govorice o spolnem občevanju na delovnem mestu med osebami (sodelavci), ki s tem nimajo nič ter ali je ravno to ravnanje bilo razlog za slabe odnose v kolektivu od aprila ali maja 2017 dalje in v začetku leta 2018. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu strokovni sodelavec VI na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2015 s kasnejšima aneksoma. Tožena stranka je tožniku dne 8. 6. 2018 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri mu je očitala dve kršitvi. Prvi očitek se je nanašal na kršitev obvestilne dolžnosti, saj je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 12. 3. 2018 do 9. 4. 2018, po izteku obdobja pa se ni vrnil na delovno mesto, niti ni o nadaljnji odsotnosti obvestil tožene stranke. O njegovi odsotnosti in razlogih zanjo naj bi bila tožena stranka seznanjena šele z odločbo ZZZS z dne 16. 4. 2018, ki jo je prejela s strani ZZZS dne 17. 4. 2018. Drugo kršitev pa je tožnik storil s tem, ko je dne 19. 4. 2018 ob 14.15 uri klical sodelavko I.I. ter ji v telefonskem pogovoru rekel, da je njen partner G.G., ki je zaposlen na inšpektoratu, v službenem času v knjižnici inšpektorata imel spolne odnose s H.H., ki je prav tako zaposlena na inšpektoratu. Kot razlog, zakaj je I.I. poklical, je navedel, da ga kličejo inšpektorji iz K. in ga sprašujejo, kdo je spolno občeval v službi, zato ji je o dogodku želel povedati "iz prve roke". Nato je istega dne ob 14.55 uri klical E.A. in mu rekel, da želi z njim govoriti v zvezi s problematiko spolnosti na delovnem mestu. Kljub temu, da šef o tem ni želel razpravljati po telefonu, je vztrajal, da ga je dolžan poslušati, ker je neposredno predpostavljeni in mu želi povedati, kaj se je v resnici dogajalo. Povedal mu je, kako je ob vstopu v arhiv zagledal sodelavca G.G. in H.H., kako spolno občujeta. Tožena stranka mu je očitala, da je z očitanim ravnanjem posegel v integriteto in dobro ime H.H. in G.G., posredno pa tudi I.I., v njihovo dostojanstvo in za njih ustvaril zastraševalno, sovražno, poniževalno, sramotilno oziroma žaljivo okolje, kar je v skladu s 15.a členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) prepovedano.

Pred tem je tožena stranka v skladu s 85. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) tožniku dne 8. 3. 2018 podala pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V njej mu je očitala 10 kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi je kršil določila prvega odstavka 13. člena in 16. člena pogodbe o zaposlitvi, 9., 13., 93. in 94. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), Uredbo o upravnem poslovanju, Navodila o poslovanju inšpektorata L. (B34) ter navodila nadrejenega, kot sledi: - Tožnik je 15. 12. 2017 prevzel paket in ga ni predal javni uslužbenki, ki ji je bil glede na izvajanje njenih nalog namenjen oziroma kolikor ni vedel, komu je paket namenjen, o prispetju paketa ni obvestil nadrejenega in zaprosil za nadaljnja navodila. Ob iskanju paketa 31. 1. 2018 je izjavil, da se ne spomni, da bi paket prevzel, hkrati pa ga je založil na način, da se je našel šele po iskanju sodelavcev.

- Tožnik je prevzel paket, ki ga je podjetje poslalo dne 16. 1. 2018 in ga odložil ob vrata pisarne in paketa ni predal oziroma o prispetju paketa ni obvestil nadrejenega in zaprosil za nadaljnja navodila. Ob iskanju paketa 18. 1. 2018 je izjavil, da v tem tednu ni prevzel nobenega paketa, dokler paketa na tleh njegove pisarne nista videla uslužbenca, ki sta paket iskala.

- Tožnik je prevzel paket in ga odložil na mizo pred svojo pisarno, ga tam pustil nezavarovanega, ter do poziva vodje službe ni poskrbel za ustrezno hrambo.

- Dne 7. 12. 2017 je prevzel pošto, ki so jo v odpremo poslali javni uslužbenci inšpektorata, ki opravljajo naloge v M. in le-te ni odpremil niti drugače poskrbel za pošto. Ob iskanju pošte dne 24. 1. 2018 je izjavil, da te pošte po pregledu pisarne ne najde. Pošta do izdaje opozorila (8. 3. 2018) ni bila najdena.

- Tožnik do 7. 3. 2018 na spletni strani inšpektorata, kljub ponovnemu pozivu, ni objavil dokumentov, ki mu jih je v mesecu januarju posredovala direktorica Inšpekcije N. O.O..

- Tožnik vsaj od 15. 1. 2018 do 12. 2. 2018 ni sproti knjižil vročilnic.

- Tožnik kljub pisnemu navodilu, da je treba pošto za inšpektorje na lokaciji inšpektorata posredovati dnevno, pošto, ki je na naslov K. za inšpektorja P.P. prispela od dne 5. 2. 2018 naprej, do dne 12. 2. 2018 ni posredoval na lokacijo R. v M.. Prav tako na lokacijo do 7. 3. 2018 ni posredoval pošte, ki je na naslov K. za inšpektorja P.P. prispela dne 2. 3. 2018. - Tožnik kljub pisnemu navodilu, da je potrebno pošto za inšpektorje na lokacije inšpektorata posredovati dnevno, podpisane potne naloge, namenjene na posamezne lokacije inšpektorata, do dne 7. 3. 2018 ni odpremil po posameznih lokacijah inšpektorata, čeprav so bili potni nalogi podpisani in dani v posredovanje inšpektorjem dne 28. 2. 2018. - Tožnik je dne 1. 3. 2018, kljub izrecni navedbi na pošti "Namera o nakupu vozila – ne odpiraj" pošiljko odprl in evidentiral v elektronsko evidenco dokumentarnega gradiva.

- Tožnik dne 7. 2. 2018 v elektronsko evidenco dokumentarnega gradiva pošte v zadevi št. ... ni poskeniral v celoti, in ni poskeniral priloge k dopisu (sodbo upravnega sodišča), ki je bila posredovana s strani organa druge stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je utemeljen drugi očitek iz redne odpovedi, to je, da je s svojim ravnanjem posegel v integriteto in dobro ime H.H. in G.G., posredno pa tudi I.I., v njihovo dostojanstvo, in za njih ustvaril zastraševalno, sovražno, poniževalno, sramotilno oziroma žaljivo okolje. Glede prvega očitka pa je sodišče štelo, da ni utemeljen (neobvestitev tožene stranke o bolniški odsotnosti). V zvezi z očitki iz pisnega opozorila, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so utemeljeni vsi očitki, razen enega, in sicer tretjega, da je prevzel paket in ga odložil na mizo pred svojo pisarno in ga tam pustil nezavarovanega. Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Pritožba najprej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita obstoj bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ter tudi kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), ker je sodbo izdalo v relativno kratkem času po opravljenem zadnjem naroku za glavno obravnavo. Kršitev utemeljuje s tem, da sodišče ni dokazno ocenilo na tem naroku izvedenih dokazov, kar pa ne drži, saj je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, ter obrazložilo, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je namreč po celovito in obširno izvedenem dokaznem postopku sprejelo dokazno oceno, ki je vestna in skrbna ter analitično pripelje do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja.

9. V zvezi s sprejeto dokazno oceno tožnik v pritožbi večkrat neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi D.D., tako glede zatrjevanega dejstva, da tožnik ni bil ustrezno (praktično) usposobljen za delo, da je potreboval uvajanje oziroma mentorja glede prakse ravnanja s pošto, da je pakete od poštarja večinoma prevzemala E.E., da se pošta ni pošiljala dnevno, kot tudi v delu, da je tožnik v letu 2017 prišel v konflikt s tedanjo predstojnico, kateri je bil tožnik zaradi prijave mobinga na delovnem mestu »trn v peti«. Prav tako naj D.D. govoric o spolnem odnosu na delovnem mestu ni pripisal tožniku. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih izpovedb prič oziroma izvedenih dokazov, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsakega dokaza, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ne šteje za relevantne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni, zakaj je sprejelo dokazno oceno na podlagi izvedenih dokazov, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ni upoštevalo določenega dokaza, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Glede na navedeno tudi ni utemeljen večkrat v pritožbi podan očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi priče D.D., ter da je s tem storilo navedeno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe ni mogoče preizkusiti. Tako glede dokazne ocene pričanja D.D., kot tudi glede vseh drugih pravnoodločilnih dejstev, je sodba ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči in jo je mogoče v celoti preizkusiti.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče ni pravilno dokazno ocenilo izpovedi prič v smislu, da so le-te še vedno zaposlene pri toženi stranki. Ni jasno, v kakšnem smislu pritožba meni, da bi moralo sodišče dokaze obravnavati "drugače", bolj pozorno in »življenjsko«. Sodišče prve stopnje je namreč zelo natančno in obširno ugotavljalo okoliščine, ki se nanašajo na čas od tožnikove zaposlitve pri toženi stranki pa do podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter na podlagi ugotovitev prišlo do prepričljivega zaključka, da zatrjevani mobing ni razlog za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga, ter da je tožnik kršitve (v zgoraj navedenem obsegu) storil. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so ta dejstva pomembna za presojo očitkov kršitev delovnih obveznosti v opozorilu pred odpovedjo in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je bilo dogajanje časovno in vsebinsko prepleteno, dejstva pa je obravnavalo kot celoto tudi iz razloga zatrjevanega trpinčenja tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo utemeljenost opozorila pred odpovedjo v zvezi z vsako posamezno kršitvijo, čeprav je pravilno štelo, da bi za utemeljenost opozorila zadoščala že ena sama ugotovljena kršitev. Zato je povsem pavšalen in protispisen pritožbeni očitek, da je zahtevek obravnavalo "formalistično-črkobralsko", ne da bi upoštevalo življenjsko pomembnost spora za tožnika. S tem v zvezi je torej povsem neutemeljena pritožbena pripomba, da sodišče ni odločalo po načelu v korist delavca ter da je veljavno pozitivno pravo "natezalo na Prokrustovo posteljo". Izvedeni dokazni postopek ter zaključki sodišča ne dajejo prav nobene podlage za sklepanje, da je sodišče prve stopnje prilagajalo svojo odločitev interesom tožene stranke, oziroma da je pravno odločilna dejstva ugotavljalo tako, da jih je prilagajalo oziroma prikrojilo na pravno podlago, ki utemeljuje zakonitost odpovedi. Takšnega sklepanja tudi ne omogoča navedba sodišča prve stopnje, da je dokazno breme, da je opozorilo neutemeljeno, na tožniku, pri čemer se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 747/2006 z dne 10. 4. 2007. Tožena stranka je namreč dokazala kršitve delovnih obveznosti, ki jih je očitala tožniku, ter s tem zadostila svojemu dokaznemu bremenu v smislu prvega dostavka 84. člena ZDR-1, na tožniku pa je bilo, da navedbe in dokaze tožene stranke ovrže, glede česar pa ni bil uspešen.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno očita obstoj bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi izpovedale o mobingu, kršilo tožnikovo pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič B.B., C.C. in A.A.. Pravilno je štelo, da dokazni predlogi za njihovo zaslišanje niso dovolj konkretizirani. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje naj bi priče izpovedale o tem, da ne gre za ista dela in naloge tajnika in strokovnega sodelavca, ter da so se tožnikove naloge konec leta 2017 povsem spremenile, da je pri njih iskal pomoč, ter glede zatrjevanega mobinga. Ker vse tri opravljajo dela na zunanjih lokacijah (v S., Š. in T.), je pravilno sklepalo, da jim podrobnosti tožnikovega dela ne morejo biti poznane, poleg tega pa tožnik nikoli ni opravljal dela na delovnem mestu tajnik. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno, ter kršilo 22. člen URS ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker da tožniku ni omogočilo poštenega sojenja.

12. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožnik storil eno kršitev iz pisnega opomina in eno kršitev iz odpovedi. Predmet opozorila in redne odpovedi so pri tem lahko tudi kršitve pogodbenih obveznosti, ki so lažje narave (za razliko od kršitev, ki so podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - 110. člen ZDR-1) in onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).1 Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil devet od očitanih desetih kršitev, ki so predmet pisnega opozorila, ter da je utemeljen tudi en očitek iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o tem, ali so kršitve takšne narave, da predstavljajo utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako bi prvo sodišče moralo pojasniti, ali so te domnevne kršitve takšne narave (tj. tako hude), oziroma ali onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

13. Zmotno je tudi stališče pritožbe v zvezi z ugotovitvami, da tožnik ni ustrezno ravnal glede prevzema paketov, da bi moralo sodišče upoštevati določbe Pravilnika o poslovanju z dokumentarnim gradivom (ureja ravnanje za pošto/dokumente), ter Navodilo, ki ureja prevzem osnovnih sredstev (ureja ravnanje z blagom). Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik vedel, koga mora o prispelem in prevzetem paketu obvestiti oziroma mu paket izročiti. Prav tako utemeljeno ni upoštevalo tožnikove izpovedi, da na paketu ni bilo navedene konkretne osebe, kateri naj izroči paket, saj je bil na vseh paketih večinoma samo naslov tožene stranke. Ne gre spregledati, da je tožnik po prvem očitku iz pisnega opozorila paket prevzel 15. 12. 2017 in ga do 31. 1. 2018 ni predal javni uslužbenki, ki ji je bil glede na izvajanje njenih nalog namenjen, niti ni o tem obvestil nadrejenega in zaprosil za nadaljnja navodila. Paket so namreč delavci tožene stranke našli šele 31. 1. 2018, torej po mesecu in pol od prevzema, pri čemer se tožnik niti ni spomnil, da bi paket prevzel, hkrati pa ga je založil na način, da se je našel šele po iskanju sodelavcev.

14. Tudi glede paketa, ki ga je tožnik prevzel 16. 1. 2018, se tožnik neutemeljeno sklicuje na navodila o ravnanju s paketom, saj je paket prevzel 16. 1. 2018 in ga je odložil ob vrata pisarne, ne da bi poskrbel, da bi ga predal delavki, oziroma da bi nadrejenega zaprosil za nadaljnja navodila. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče D.D., da je pakete od poštarja večinoma prevzemala E.E., saj je navedena paketa od poštarja prevzel tožnik. Glede na to, da je bil tožnik zadolžen za prevzem paketov, so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da interna pravila o ravnanju s pošto sploh ne uporabljajo besede "paket", temveč "pošta". Tožnik je namreč "paket" prejel od poštarja, torej gre v tem delu za sprenevedanje glede povsem jasnih delovnih obveznosti glede ravnanja s prispelo pošto.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni odgovoren za storjene kršitve, ker ni imel dovolj časa za uvajanje v delo. Sodišče prve stopnje je glede tega ugotovilo, da niso utemeljene tožnikove trditve o preobremenjenosti ter selitvi v nove prostore in uvajanjem v novo delo, saj so bile kršitve storjene v januarju in februarju 2018, selitev pa je bila izvedena že v mesecu decembru 2017. Tožnik je bil v mesecu januarju prisoten na delu, enako v začetku februarja, odsoten je bil 8. 2. (praznik) in 9. 2. 2018, ko je koristil en dan letnega dopusta. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je delo v glavni pisarni pred tem opravljala od poletja 2017 H.H., ki je delala v skrajšanem delovnem času (6 ur), in ki je torej v krajšem delovnem času uspela opraviti vse delovne naloge. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tožnik ni bil začetnik. Posledično je utemeljeno zavrnilo njegove navedbe o preobremenjenosti, ki se je kazala tudi v tem, da ni sproti knjižil vročilnic. Na podlagi izpovedi U.U. je ugotovilo, da je tožnik znal dobro knjižiti vročilnice in povratnice, saj je bilo že v preteklih letih (2013, 2014) ogromno dokumentov, predvsem za gradbeno inšpekcijo, ter da je tožnik tudi vedel, da jih je treba takoj poknjižiti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik za 50 povratnic potreboval 50 minut, ter da ni opravičljivega razloga, da ga ni opravil. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi tožnik za uvajanje v delo v glavni pisarni potreboval mentorja.

16. Tožnik je v zvezi z neobjavo dveh skeniranih sodb na intranetni strani ... navajal, da je 7. 2. 2018 sporočil E.A., da potrebuje pomoč, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da O.O., vse do 7. 3. 2018, sploh ni obvestil, da ima kakšne težave pri objavi sodb. Sodbi sta bili potem objavljeni čez pet minut istega dne. Tudi v tem delu torej ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na dejstvo, da ni bil deležen uvajanja pri delu, oziroma da je bil preobremenjen z delom.

17. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede odpreme pošte z dne 7. 12. 2017, ter ponovno izpostavlja, da tožnika ni nihče uvedel v delo v glavni pisarni. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je tožnik 7. 12. 2017 sprejel štiri pošiljke, kar izhaja iz dokumentacije v prilogah spisa (B58). Tožnik je ob zaslišanju omenjal, da pred prevzemom pošiljk ni preštel, izgovarjal pa se je na poštarjevo hitrost. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje bi moral prešteti pošiljke, ki jih je prevzel, saj je sklicevanje na poštarjevo hitrost tudi po stališču pritožbenega sodišča nesprejemljivo. Šlo je za inšpekcijski spis, ki mora biti zaradi pritožb v roku odstopljen organu druge stopnje, tožnik pa ni dokazal, da je ravnal v skladu z Navodili (35. člen). Glede na vse navedeno, ko se tožnik sklicuje na domnevno hitenje poštarja, pri čemer je bistveno, da je pošto prevzel, se svoje odgovornosti ne more znebiti s sklicevanjem na domnevno neuvajanje v delo v glavni pisarni, na splošno preobremenjenost in nevednosti v zvezi z novim delom.

18. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede ugotovljene kršitve iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tudi po stališču pritožbenega sodišča s svojim ravnanjem povzročil sovražno, poniževalno, sramotilno oziroma žaljivo okolje za svoje sodelavce H.H., G.G. in I.I.. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to kršitvijo pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku v odpovedi ne očita kršitve v zvezi z izrečenim na seji komisije, ker na seji imen sodelavcev ni povedal. Kršitev mu očita v zvezi s telefonskima klicema I.I. in E.A. dne 19. 4. 2018, prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje da se tožena stranka v odpovedi ne opredeljuje, ali izjava tožnika glede dogodka drži ali ne, kar za zakonitost odpovedi tudi ni potrebno. Zato je pravilno sklepalo, da tudi če bi bila njegova izjava resnična, kljub temu, da je ugotovilo, da nista (ter to ugotovitev v sodbi ustrezno obrazložilo) imela telefonska klica I.I. in E.A zelo hude posledice najmanj za vpletene. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se dogodek ni zgodil. Ker je tožena stranka dokazala, da je tožnik opravil navedena klica, kar je sam potrdil, je dokazano, da je tožnik posegel v integriteto navedenih in dobro ime, ter povzročil ogorčenje, pri čemer je z obrekovanjem seznanil tudi druge zaposlene na inšpektoratu. Njegovo ravnanje ima še večjo težo, ker sta po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje I.I. in G.G. izvenzakonska partnerja, zaradi česar lahko takšen govorice povzročijo razdor oziroma imajo težke posledice za njuno razmerje. Glede na vse navedeno je torej povsem neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi mu moralo sodišče glede poteka dogodkov, kot ga je opisal, verjeti, ker naj bi G.G. in H.H. priznala „skoraj 90 odstotkov navedb tožnika v zvezi s spornim dogodkom“.

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ostalih pritožbenih navedb tožene stranke pritožbeno sodišče ni posebej presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

22. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 221/2017 z dne 16. 1. 2018.