Jedro

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se odmeri izključno na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, torej v skladu z zakonskimi določbami. Te določbe toženki ne dajejo podlage, da bi pri odmeri upoštevala katere druge podatke, niti ji ne nalagajo preverjanja površine predmetne nepremičnine na kakšen drug način, za kar se v tožbi zavzema tožnik. Odmera nadomestila, ki bi se opirala na podatke, ki bi se razlikovali od podatkov evidence REN, bi bila nezakonita. Na tožniku pa je bila dolžnost, če je menil, da so podatki, ki so vpisani v uradne evidence, napačni, poskrbeti za popravo teh podatkov v teh evidencah, ne more pa drugačnih podatkov uveljavljati v postopku za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ ali prvostopenjski organ) tožniku kot zavezancu odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica za leto 2015 za lokacijo ..., ... v površini 1.063,10 m2 in ... v površini 301,30 m2, v višini 4.239,95 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila odločba izdana v ponovnem postopku, pri čemer je bila upoštevana sodba Upravnega sodišča RS št. I U 775/2016-14 z dne 7. 3. 2017, v kateri je Upravno sodišče zavzelo stališče, da je Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Nova Gorica (Ur. list RS, št. 95/2014; v nadaljnjem besedilu Odlok 2014) nezakonit. Prvostopni organ je zato postopal po določilih odloka, ki je veljal na dan 31. 12. 2013, to je Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo št. 10/97 in nadaljnji; v nadaljnjem besedilu Občinski odlok), tudi glede na vrednost točke, ki je v letu 2013 znašala 0,004659 EUR.

2. Mestna občina Nova Gorica je z dopisom št. 42203-271/2015-15 z dne 12. 3. 2018 toženi stranki posredovala podatke, potrebne za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljnjem besedilu NUSZ) za leto 2015. V nadaljevanju povzema določbe Občinskega odloka, ki se nanašajo na zazidana stavbna zemljišča in nezazidana stavbna zemljišča po posameznih conah, glede na namembnost, ki je opredeljena s številom točk, in je na podlagi 8. in 9. člena Občinskega odloka odvisna od osnove, to je površine v m2, stopnje obremenitve, izražene z določenim številom točk, odvisno od cone v kateri se nahaja stavbno zemljišče in namembnost stavbe oziroma zemljišča in vrednosti točke. Letni znesek nadomestila se izračuna tako, da se površino objekta oziroma zemljišča pomnoži z določenimi točkami, vrednostjo točke in številom mesecev. Za leto 2015 je tožniku odmerila nadomestilo; za površino 1.063,10 m2 in pri tem upoštevala kot dejavnost gostinske storitve ter 60 točk za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, kar znese ob upoštevanju navedene vrednosti točke 3.566,15 EUR za površino 301,30 m2 na kateri se izvaja hotelska dejavnost v istem območju pa 40 točk, pri čemer je upoštevala isto obdobje in isto vrednost točke, kar znese 673,80 EUR, skupaj 4.239,95 EUR. Ugotovila je, da je tožnik nadomestilo odmerjeno za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015 odmerjena z odločbo št. DT 4224-520-01338/2015-84-FO z dne 19. 6. 2015 v višini 5.602,75 EUR v celoti poravnal. Razlika med prvo odmerjenim in plačanim NUSZ in ponovno odmerjenim NUSZ je 1.362,80 EUR, ki se zavezancu vrne po uradni dolžnosti skupaj z obrestmi v znesku 290,25 EUR z obrestmi od 15. 3. 2018 do dneva vračila.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-13-257/2019-6 z dne 6. 8. 2019 pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na cono, določeno v 11. členu Občinskega odloka, je navedlo, da se stavbno zemljišče nesporno nahaja v tem kraju, saj nosi naslov ..., zato se uvršča v 2 cono, kar je upošteval tudi prvostopenjski organ. V zvezi z ugovorom, da je pri odmeri potrebno upoštevati koristno, ne pa neto tlorisno površino, je navedel, da Občinski odlok v 6. členu določa, da je osnova za odmero nadomestila za zazidano stavbno zemljišče koristna površina stavbe, pri čemer pa podrobneje ne pojasni, kaj je to. Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) v drugem odstavku 60. člena določa, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske površine stavbe. Kot je pojasnjeno v naslednjem tretjem odstavku tega člena je stanovanjska površina čista tlorisna površina sob, predsobe, hodnikov v stanovanju, kuhinje, kopalnice, shrambe in drugih zaprtih prostorov stanovanja ter čista tlorisna površina garaže za osebne avtomobile. Po podatkih registra nepremičnin uradne in javno dostopne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu GURS) znaša površina stavbnih delov na naslovu ..., 1.063,10 m2 ter 301,30 m2, kar je bilo upoštevano pri izdaji izpodbijane odločbe. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na namen uporabe, ter posledično število iz tega naslova dodeljenih točk je navedla, da je bilo v letu 2015 sporno stavbno zemljišče v registru nepremičnin registrirano z dejansko rabo v "1211202 restavracija, gostilna", zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko ga je razvrstil pod namen uporabe gostinske storitve prehrane za kar se v skladu z 6.(B) točko 10. člena Občinskega odloka točkuje v coni 2 s 60 točkami.

4. Tožnik v tožbi izpodbija odločbo prvostopenjskega organa zaradi kršitve pravil postopka, ter napačne uporabe materialnega prava v posledici katerega je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev utemeljena na podatkih registra nepremičnin javno dostopne evidence GURS. Katere podatke iz evidence GURS je upravni organ uporabil v izpodbijani odločbi, ni pojasnil, zato podatkov ni mogoče preveriti. Upravna organa obeh stopenj zmotno tolmačita in uporabljata 6. člen Občinskega odloka, o tem, kaj je šteti za koristne površine stavbe. Površina nepremičnine ni zemljiškoknjižni podatek, temveč katastrski podatek (5. točka prvega odstavka 73. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin; v nadaljnjem besedilu ZEN). Zato je treba upoštevati podatek, kot je vpisan v katastrski evidenci (23. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi). Koristna površina je tisti del uporabne površine stavbe, ki stavbne površine reducira s faktorji (npr. balkan 0,25). Tožeča stranka v spis vlaga popis prostorov in površin, kot so navedene v gradbenem dovoljenju. S temi podatki razpolaga tudi upravni organ. Seštevek vseh površin iz popisa prostorov znaša 1.365,05 m2. Izpodbijana upravna odločba pa je odmerila nadomestilo za 1.063,10 m2 in 301,30 m2 stavbnega zemljišča, kar skupaj znese 1.364,40 m2. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je torej bilo odmerjeno za celotne nepremičnine poslovnih prostorov tožeče stranke.

5. Vlada je sprejela Uredbo o enotni klasifikaciji vrst objektov (CC-SI) s pojasnili (Ur. list RS št. 109/11 v nadaljnjem besedilu Uredba), GURS pa je dne 14. 2. 2013 izdal navodilo št. 35311-33/2007-27 - Prostori, katerih površina se glede na dejansko rabo dela stavbe upošteva pri izračunu uporabne površine od 22. 2. 2013 (v nadaljnjem besedilu Navodilo). Iz poglavja Uporabna površina dela stavbe v gostinski rabi izhaja, da se pri določitvi uporabne površine ne upošteva površin, tehničnih prostorov in/ali komunikacijskih površin stavbe, to je površin stopnišč, parkirišč, vhodnih avl, skupnih hodnikov, pisarn, strojnice, pralnice, skupnih kuhinj, skladišč, dvigal, skupnih sanitarij in podobnih skupnih prostorov. Tehnični prostori so tudi klet, shramba za živila, sušilnica, drvarnica, kurilnica, delavnica, garderoba, terase (odprte, zaprte), balkoni (odprti in zaprti), lože (odprte in zaprte) (zadnji odstavek poglavja Uporabna površina dela stavbe v gostinski rabi). Upravni organ je tako, brez zakonite podlage, odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča tudi za vse tehnične prostore, ki jih ni posebej niti opredelil, ampak jih je seštel v izračun uporabnih površin. Po izračunu tožnika je uporabnih površin, upoštevaje Uredbo in Navodilo, le 627,10 m2, kar je tožeča stranka že navedla v dosedanjem postopku.

6. Tožeča stranka ne trži vsakega prostora posebej, po njenem izračunu predstavlja razlika med 627,10 m2 in 1.350 m2 skupnih površin tehnične, dodatne prostore, ki služijo kvaliteti in nivoju ponudbe. Nadalje očita, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do konkretnih navedb tožnika o pravni podlagi za obračun nadomestila, zato je izpodbijana odločba neobrazložena in se ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Glede predlaganega dokaza z vpogledom popisa prostorov in površin, ki naj bi izhajale iz gradbenega dovoljenja pa navaja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj tožnica tega dokumenta v dosedanjem postopku ni predložila, četudi je to možnost imela. Dodatno navaja, da občina ne more voditi evidence o nepremičninah, iz katere bi izhajala drugačna površina stavb kot izhaja iz registra nepremičnin. Občina mora za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb, kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS št. I U 881/2018).

8. Sodišče je dne 26. 5. 2022 v zadevi opravilo glavno javno obravnavo, na kateri sta pooblaščenec tožnika in tožene stranke vztrajala pri tožbenih navedbah. V okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), je pooblaščenec tožnika substanciral predlog za zaslišanje tožnika. Sodišče je dopustilo izvedbo vseh predlaganih listinskih dokazov in dokaza z zaslišanjem tožnika, ki je pojasnil, da je izsek iz gradbenega dovoljenja, ki se nahaja pod listovno številko A6 (na katerega se v tožbi sklicuje), del gradbenega dovoljenja za prostore nekdanje žičnice, ki izhaja gotovo izpred leta 1970. Po nakupu prostorov nekdanje žičnice so izvedli adaptacijo, za katero je bilo izdano novo gradbeno dovoljenje. Adaptacija je bila izvedena v letih od 1996 do 2006, na vprašanje sodišča pa ni vedel povedati, kako so v novem gradbenem dovoljenju opredeljeni prostori spornega objekta.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi ni sporno, da izpodbijana odločba temelji na določilih Občinskega odloka, po katerem se v skladu z 58. členom ZSZ/84 plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V zadevi ravno tako ni sporno, da je pri obračunu bila upoštevana mesečna vrednost točke v skladu s stališčem Upravnega sodišča RS v sodbi I U 775/2016-14 z dne 7. 3. 2017 v višini 0,004659 EUR.

11. Med tožnikom in toženo stranko je sporna površina poslovnih prostorov tožnika, od katere je odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, glede na to, da Občinski odlok v 6. členu določa, da je osnova za odmero nadomestila za zazidano stavbno zemljišče koristna površina stavbe, pri čemer pa podrobneje ne pojasni, kaj je to. Tožnik očita, da Občinski odlok nezakonito dopušča neutemeljeno, diskrecijsko pravico občini, da odloča kako in na kakšen način bo posamezniku obračunala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. 12. Kakor je bilo že izpostavljeno, je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-313/2013 z dne 21. 3. 2014 razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr) in med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz 1. do 5. alineje 33. člena ZDavpNepr, torej tudi VI. poglavje ZSZ/84 in Občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe (drugi odstavek 60. člena ZSZ/84), pri čemer je poslovna površina stavbe čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom (četrti odstavek 60. člena ZSZ/84). Občinska skupščina pa lahko določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno (peti odstavek 60. člena ZSZ/84).

13. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je bilo sporno nadomestilo obračunano za uporabo stavbnega zemljišča za del stavbe z ID oznako ... na naslovu ..., dejanska raba - gostinstvo, neto tlorisna površina dela stavbe 1063,10 m2 in del stavbe z ID oznako ... na istem naslovu, dejanska raba - kratkotrajna nastanitev, neto površina dela stavbe 301,30 m2, pri čemer se tožena stranka sklicuje na podatke REN-A za nepremičnine. Kakor nadalje izhaja iz upravnega spisa, se je na podlagi obrazca registra evidence nepremičnin, ki ga je izpolnila lastnica nepremičnine A. A. dne 30. 3. 2016, pri delu stavbe z ID ... izvršila sprememba dejanske rabe stavbe, kar kaže na to, da so lastniki stavbe z REN in spreminjanjem podatkov te evidence seznanjeni.

14. Upoštevaje stališče sodne prakse (sodba I U 2654/2017) se NUSZ odmeri izključno na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, torej v skladu z že navedenimi zakonskimi določbami. Te določbe toženki ne dajejo podlage, da bi pri odmeri upoštevala katere druge podatke, niti ji ne nalagajo preverjanja površine predmetne nepremičnine na kakšen drug način, za kar se v tožbi zavzema tožnik. Odmera NUSZ, ki bi se opirala na podatke, ki bi se razlikovali od podatkov REN, bi bila nezakonita. Na tožniku je bila dolžnost, da če je menil, da so podatki, ki so vpisani v uradne evidence napačni, poskrbeti za popravo podatkov v teh evidencah (kar je kot izhaja iz zgoraj navedenega lastnica objekta tudi storila), ne more pa drugačnih podatkov uveljavljati v postopku za odmero NUSZ.

15. Upoštevaje že navedeno sodno prakso tega sodišča je treba odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od neto tlorisne površine poslovnega objekta, kot v obravnavanem primeru izhaja iz evidence REN, pri čemer ni mogoče upoštevati specifiko samega objekta, kakor v tožbi predlaga tožena stranka. Kaj spada pod pojem poslovna površina, od katere se odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določa četrti odstavek 60. člena ZSZ/84 in sicer je to čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani k njim. Ta definicija po vsebini ustreza pojmu neto tlorisne površine in standarda SIST ISO 9834, na katerega uporabo napotuje 107. člen ZGO-1, ki se je uporabljal v času na katerega se nanaša odmera prispevka in po katerem je neto tlorisna površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5.1.). Ta površina se deli na uporabno površino, tehnično površino in komunikacijsko površino. Tako tehnična površina, ki pomeni tehnične inštalacije, ki oskrbujejo stavbo ali njen del (točka 5.1.8.1.), kamor sodijo na primer inštalacijske cevi za odvod odpadne vode, inštalacije za oskrbo z vodo, sistemi za ogrevanje in podobno, kot tudi komunikacijska površina, kamor spadajo površine za komunikacijo znotraj stavbe (npr. stopnišča), hodniki, čakalnice in podobno (točka 5.1.9.1.) so del neto tlorisne površine, saj gre za prostore, ki so funkcionalno povezani s poslovnih prostorom, pri čemer za odmero prispevka ni relevantno, ali zavezanec te prostore tudi dejansko uporablja (tako tudi sodna praksa sodba I U 2654/2017 z dne 18. 4. 2019). Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da je kakor izhaja iz izpovedi tožnika zaslišanega na glavni obravnavi, tudi sicer specifikacije prostorov iz popisa prostorov in površin, ki so bila predmet gradbenega dovoljenja izdanega pred letom 1970, v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj je bilo tožniku za adaptacijo poslovne stavbe, ki je bila izvedena v letih od 1996 do 2006 izdano novo gradbeno dovoljenje, tako da prejšnje opredelitve prostorov niso upoštevne.

16. Tožniku je bilo že pojasnjeno, da podatke o nepremičnini občina pridobi skladno z napotili ministrstev in na podlagi takrat veljavnega ZGO-1 (218. člen) iz uradnih evidenc Geodetske uprave RS in so v večnamenski zbirki podatkov o nepremičninah v RS vpisani v REN. Le ta se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi (69. člen ZEN). Kateri podatki se evidentirajo v REN, izhaja iz 98. člena ZEN, med njimi je tudi površina nepremičnine (7. točka prvega odstavka) in dejanska raba nepremičnine (8. točka prvega odstavka). V kataster stavb se površina stavbe in površina dela stavbe določita kot neto tlorisna površina, v skladu z veljavnim standardom za izračunavanje površin stavb (prvi odstavek 87. člena ZEN). V REN se povzamejo podatki iz zemljiškega katastra, katastra stavb, zemljiške knjige, registra prostorskih enot, centralnega registra prebivalstva, poslovnega registra Slovenije, zbirk podatkov samoupravnih lokalnih skupnosti ter iz javnih in drugih zbirk podatkov (100. člen ZEN). Prvostopenjski organ je torej pravilno upošteval površine kot podatke iz REN. Na tožniku pa je dolžnost, da, v kolikor podatek v REN o površini poslovnih prostorov ne ustreza dejanskemu stanju, predlaga spremembo (kar je, kakor je ugotovilo sodišče, lastnica stanovanja v naslednjem letu tudi dejansko storila). Glede površin, ki se upoštevajo pri izrečenem NUSZ je treba izhajati iz neto površine stavbe, kot izhaja iz REN, pri čemer je odločilna površina nepremičnine, ki je evidentirana v obdobju, v katerem se nadomestilo odmerja.

17. Po presoji sodišča je tako izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima oporo v navedenih predpisih, in so ostali ugovori tožnice, ki se nanašajo na samo točkovanje in obrazloženost izpodbijane odločbe, pa neutemeljeni. Sodišče zaradi tega v ostalem delu sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje, razlogov za odločitev v tem delu ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

18. Sodišče je glede na navedeno v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

19. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.