Jedro

Solastniki imajo pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu solastniškemu deležu, ne da bi s tem kršili pravico drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Če solastnik krši pravico drugega solastnika in pride do prikrajšanja na eni ter obogatitve na drugi strani, ima prikrajšani solastnik pravico do nadomestitve koristi v obliki uporabnine. Obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku sicer ne izhaja neposredno iz solastninske pravice, ampak nastane šele, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. Odvisen je od vsakokratnega ravnanja strank. Presojati ga je treba zlasti v luči temeljnih načel, ki prispevajo k ovrednotenju pravno relevantne vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki v plačilo 9.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov po 800 EUR od vsakokratne zapadlosti (od 31. 5. 2017 do 30. 4. 2018) ter plačilo pravdnih stroškov, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom.

2. Toženka je vložila laično pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenega predloga ne konkretizira. Komentira vsako točko obrazložitve sodbe. Zanika okoliščine ob obisku tožnice, opisane v tožbi. Navaja, da sama ne ravna samovoljno. Ne more pristati na tožbeno zatrjevanje o prikrajšanju tožnice. V njuno pravno razmerje se vpletajo tožničini pomočniki. Tožnica s toženko ni govorila ne med obiskom ne kasneje v petih letih. Zahteva po izročitvi ključev se je pojavila šele v prvi pripravljalni vlogi. Toženka niti njen mož nista pripravljena odstopiti dela hiše. Svoje stališče o udeležbi na naroku je sodišču sporočila in se opravičila. Vsa dejstva je prerekala. Sodnikov pogled v listine je bil korekten. Nedobroverni posestnik bi bil lahko kvečjemu toženkin soprog. Pogreša, da pritožbeno sodišče ne razsoja o pravilnosti izvršilnega postopka. Trdi, da ne uporablja tuje stvari v svojo korist. Vknjižba tožnice v zemljiško knjigo je le domnevna. Hišo z vrtom poleg toženke uporabljata tudi soprog in hčerka. Listinski dokazi za toženkine trditve so že v arhivu na sodišču. Ni bila seznanjena z zapisniki izjav tožnice in odvetnika. Tožnica je kot solastnica stvarno manjšinska lastnica. Gre za njen naklep obogatitve. Denarja od toženke ne more dobiti. Za stroške, za katere ni kriva, toženka ne odgovarja.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne in toženki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, a jih ne zaznamuje.

4. Toženka je odgovorila na odgovor na pritožbo. Navaja, da so navedbe zavajajoče, da s tožnico nimata pogodbenega odnosa, da etažiranje ni mogoče in da do delitve ne more priti. Tožnica je le pravna solastnica, dejansko to ne bo mogla postati. O tem bi se morala prepričati pred nakupom. Toženka in njen mož nista obogatena, da bi plačevala uporabnino za svoj dom.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da sta pravdni stranki zemljiškoknjižni solastnici vsaka do ½ sporne nepremičnine - stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem v ...; da je tožnica svoj solastninski delež do ½ pridobila z nakupom na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka zoper dolžnika in prejšnjega solastnika H. H.1; da je izvršilno sodišče toženko obvestilo, da je bil solastniški delež njenega moža prodan; da je tožnica skušala aktivno uveljaviti pravico do souporabe in soposesti obravnavane nepremičnine; da ji je toženka s pomočjo moža preprečila vstop v hišo ter prepovedala soposest; da toženka zavrača kakršnokoli razdelitev nepremičnine in tožničino solastniško uporabo, ker z njo ni družinsko povezana; da je toženka kot solastnica edina uporabnica in v celoti brezplačno koristi sporno nepremičnino.

7. Pritožbeno sodišče sprejema navedene dejanske ugotovitve, ker temeljijo na pravilno ocenjenem procesnem gradivu. Tožnica jih z ničemer ne omaje.

8. Da toženka kot solastnica brez pravnega naslova uporablja celotno nepremičnino in kot solastnica kategorično nasprotuje kakršnemukoli dogovoru o ureditvi novega solastninskega razmerja s tožnico - drugo solastnico obravnavane nepremičnine, se je sodišče zanesljivo prepričalo že na podlagi navedb toženke v v odgovoru na tožbo. Toženka v pritožbi ponavlja, da tožnica po pridobitvi solastninskega deleža niti kasneje ni govorila z njo. To je bilo ovrženo z izpovedbo tožnice. Zapisnik o njenem zaslišanju je bil predložen in izveden na prvem naroku glavne obravnave. Toženka se kljub pravilnemu vabilu in opozorilu na posledice izostanka ni udeležila glavne obravnave. O svojem izostanku je vnaprej obvestila sodišče z izrecno navedbo, da izostanek ne bo zaradi zdravstvenih razlogov. Če se stranka brez opravičljivega razloga ne udeleži glavne obravnave, se ne more v pritožbi sklicevati na kršitev načela kontradiktornosti oziroma na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP2. Pravica do izjave in sodelovanja v dokaznem postopku je bila toženki omogočena s pravilnim vabilom na glavno obravnavo. Ker je ni izkoristila, mora sama nositi posledice svojih dejanj oziroma opustitev. Računati je morala, da bo sodišče obravnavo in dokazovanje opravilo v njeni odsotnosti in na izvedene dokaze oprlo svojo odločitev.

9. Toženka v pritožbi prvič navaja, da so listinski dokazi (za njene trditve, da tožnica z njo ni komunicirala) v arhivu sodišča. Te navedbe so prepozne in zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP) ter tudi nezadostno konkretizirane, da bi jih sodišče prve stopnje lahko upoštevalo, če bi bile podane pravočasno. Stranka nosi trditveno in dokazno breme za svoje navedbe in ugovore (7. člen ZPP). Sodišče lahko izvaja le tiste dokaze, ki so konkretizirano navedeni in vsebinsko substancirani. Ker toženka po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje svojih ugovorov ni dokazno podprla, je pravilna ocena, da jih ni dokazala.

10. Nadaljnja pritožbena novota, da stanovanjsko hišo poleg toženke uporabljata tudi njen mož in hči, ne omaje pravilne odločitve sodišča prve stopnje, da tožnica utemeljeno zahteva plačilo uporabnine od toženke. Kot je ugotovilo sodišča prve stopnje, tožnica ne more udejanjati svojih solastninskih upravičenj na solastni stvari zaradi toženkinega samovoljnega ravnanja: kot solastnica ji onemogoča izvajanje soposesti solastne nepremičnine in odklanja vsakršen dogovor o ureditvi medsebojnega novo nastalega solastninskega razmerja. Solastniki imajo pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu solastniškemu deležu, ne da bi s tem kršili pravico drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ3). Če solastnik krši pravico drugega solastnika in pride do prikrajšanja na eni ter obogatitve na drugi strani, ima prikrajšani solastnik pravico do nadomestitve koristi v obliki uporabnine. Obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku sicer ne izhaja neposredno iz solastninske pravice, ampak nastane šele, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. Odvisen je od vsakokratnega ravnanja strank.4 Presojati ga je treba zlasti v luči temeljnih načel, ki prispevajo k ovrednotenju pravno relevantne vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo.5

11. Ugotovljeno toženkino zavračanje dogovorov z drugo solastnico o načinu soposesti ali delitvi nepremičnine ter vztrajanje pri nadaljnji izključni rabi celotne nepremičnine, ki je ponovno izraženo v pritožbenem postopku, nasprotuje temeljnemu načelu vestnosti in poštenja. Spoštovati ga morajo vsi udeleženci pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz medsebojnih razmerjih (peti odstavek OZ6). Toženka posega v (so)lastninsko pravico tožnice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, češ da ne uporablja tuje stvari v svojo korist. Delež nepremičnine nad ½ ni njen, ampak pripada tožnici. Uporablja ga brez pravnega naslova in brezplačno. Zato je tožnica prikrajšana in toženka obogatena. Res nista v pogodbenem razmerju, kot navaja toženka, vendar sta v solastninski skupnosti (razmerju). Pri izvajanju solastniških upravičenj (izvrševanje posesti, uporaba, razpolaganje in upravljanje s solastno nepremičnino), so solastniki omejeni z istovrstnimi solastninskimi upravičenji drugih solastnikov (66. in 67. člen SPZ). Ker toženka tega ne upošteva, so pravno pravilni zaključki sodišča prve stopnje o prikrajšanju tožnice zaradi izključitve iz soposesti solastne nepremičnine in o obogatitvi toženke zaradi brezplačne uporabe tožničinega solastnega deleža nepremičnine. Pritožbeni očitki o naklepni obogatitvi tožnice so neutemeljeni. Tožnica je zaradi ugotovljenih posegov toženke v njena solastninska upravičenja upravičena do zahtevanega sodnega varstva. Ker so razlogi za tožbo na strani toženke (in ne tožnice), tožnici ni mogoče očitati naklepne obogatitve.

12. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so torej podani vsi pogoji za plačilo uporabnine. Tožbenemu zahtevku za plačilo v višini tržne najemnine za vtoževano obdobje je ugodeno ob pravilni uporabi drugega odstavka 95. člena SPZ ter 190. in 198. člena OZ.

13. Pritožnica ne more uspeti z navedbami o nepravilnostih izvršilnega in zemljiškoknjižnega postopka, o zgolj „domnevni“ vknjižbi tožnice v zemljiški knjigi ter o nepravilni višini njenega solastninskega deleža. Domnevnih kršitev in nepravilnosti iz drugih postopkov v tem postopku ni mogoče več presojati. Lahko bi bili predmet obravnave v matičnih postopkih. Vendar so ti že pravnomočno zaključeni. Pravno relevantna dejstva za to pravdo (o višini solastninskih deležev) je sodišče pravilno ugotovilo na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska. O toženkini nedobrovernosti, t. j. poznavanju dejanskega stanja glede novo nastalega solastniškega razmerja, pa se je prepričalo po njenih navedbah. Priznala je, da jo je sodišče leta 2015 obvestilo o izvedeni prodaji soprogovega solastniškega deleža v izvršilnem postopku. Torej je ocena o njeni nedobrovernosti v vtoževanem obdobju pravilna, odločitev o zamudnih obrestih od posameznih zneskov uporabnine pa skladna s prvim odstavkom 196. člena SPZ in 193. člena OZ.

14. Tudi odločitev o pravdnih stroških je pravilna. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana sodba je pravilna in ni obremenjena s tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka ni bil potreben, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

1 Na podlagi sklepa izvršilnega sodišča In 00/2006 z dne 23. 3. 2015, ki je postal pravnomočen 4. 6. 2015. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/2002, s spremembami. 4 Sodba VS RS II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. 5 II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016 in II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018. 6 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami.