Jedro

Po 88. členu ZDen je nedopustno zgolj razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve (in ne morebiti plačila odškodnine).

Ne gre za vprašanje pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti, temveč same ničnost, kajti nični so le tisti pravni posli glede nepremičnin oziroma premoženja, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve (in ne morebiti plačila odškodnine).

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod točko 1. izreka (ugotovitve, da je izvensodna poravnava, sklenjena med prvotoženko in drugotoženko pri notarju A. A., št. SV 524/04 z dne 7.10.2004 o prenosu nepremičnin in priznanju lastninske pravice na v izreku naštetih parcelah, nična) ter glede stroškovne odločitve v prvem odstavku pod točko 3. izreka razveljavi in v navedenem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nična izvensodna poravnava med prvotoženko in drugotoženko, sklenjena pri notarju A.A., št. SV 524/04 z dne 7.10.2004 o prenosu nepremičnin oziroma priznanju lastninske pravice na v izreku sodbe pod točko 1. naštetih parcelah ter prvo in drugotoženki naložilo, da nerazdelno povrneta tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.939,63 EUR s pripadki po izteku 15-dnevnega paricijskega roka (v preostalem delu je izpodbijana sodba pravnomočna). Iz razlogov sodbe izhaja, da je pravni prednik tožnikov I. Š. 26.2.1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin (to je tistih, ki so bile predmet izvensodne poravnave, katere ničnost so uveljavljali tožniki), zaradi česar po določbi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni bilo dopustno razpolaganje s temi nepremičninami.

Zoper sodbo se pritožuje prvotoženka, ki v pritožbi meni, da podpisana izvensodna poravnava ni nična. Sklenjena je bila v obliki notarskega zapisa, zato je notar ne bi smel zapisati in bi moral na ničnost stranki opozoriti. Ob podpisu poravnave sta se stranki opirali na podatke iz zemljiške knjige, kjer v zvezi s postopkom denacionalizacije ni bilo nobene zaznambe ali drugega vpisa. Po 88. členu ZDen so nični le tisti posli, ki se nanašajo na nepremičnine, ki jih je potrebno vrniti. To določilo pa je potrebno razlagati v smeri, da gre za nepremičnine, ki bi jih moral zavezanec vrniti v naravi. Glede na potek denacionalizacijskega postopka je mogoče že ugotoviti, katere nepremičnine, ki so navedene v izvensodni poravnavi, bo potrebno vrniti v naravi. Tega sodišče ni upoštevalo, zato zgolj vložena zahteva za denacionalizacijo ni dovolj, da se nek pravni posel razglasi za ničen. Sodišče bi zato pred odločitvijo moralo ugotavljati, katere nepremičnine je sploh mogoče vrniti v naravi. Zadevo bi lahko predalo v odločanje UE, ki bi lahko odločila le o načinu vračanja, ne pa tudi o tem, kdo je zavezanec. Zato je utemeljen tudi predlog tožene stranke, da bi moralo sodišče postopek prekiniti, dokler se ne bi odločilo o načinu vračanju nepremičnin, ki so predmet izvensodne poravnave.

Pritožba je utemeljena.

ZDen (Ur. l. RS, št. 27/1991 s spremembami in dopolnitvami, zadnja Ur. l. RS, št. 18/2005) v 1. odst. 88. člena določa, da ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem z dnem uveljavitve ZDen, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve (pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s 1. odst. 88. člena ZDen, so nični – 2. odst. 88. člena). Oblike denacionalizacije ZDen ureja v prvem oddelku, pri čemer glede vrnitve premoženja v 16. členu določa, da se premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali vrnitvijo lastninskega deleža (1. odstavek); premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb (2. odstavek). V 32. členu pa ZDen določa (določbe tega člena niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi odločbe US, Ur. l. RS, št. 54/2002), da se ne vračajo podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) se ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Določbe 1. odstavka navedenega člena se ne uporablja za zemljišča, ki so bila izročena občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, pa niso bila oddana za gradnjo ali so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, investitor pa na zemljišču do uveljavitve ZDen ni pričel z gradnjo. Tako zemljišče je dolžan zavezanec izročiti upravičencu v last in posest. Po 88. členu ZDen je torej nedopustno zgolj razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve (in ne morebiti plačila odškodnine), tega odločilnega dejstva pa, kot utemeljeno opozarja prvotoženka v pritožbi, sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča, sploh ni ugotavljalo. Ne drži namreč stališče sodišča prve stopnje, da morebitne ovire za vračilo premoženja v naravi niso stvar pravdnega postopka, temveč pristojnega upravnega organa v postopku denacionalizacije. Ne gre namreč za vprašanje pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti, temveč same ničnost, kajti nični so le tisti pravni posli glede nepremičnin oziroma premoženja, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve (in ne morebiti plačila odškodnine). Tako stališče je razvidno ne le iz zakonskega besedila, temveč tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 388/2003, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da se „88. člen ZDen ne nanaša na denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu ne vrne nepremičnina v naravi. Zajema namreč le prvo obliko denacionalizacije - vrnitev premoženja (1. oddelek III. poglavja ZDen), ne pa tudi druge - plačilo odškodnine (2. oddelek tega poglavja). Vendar pa to pomeni, da obstaja možnost vrnitve vse dotlej, dokler ne poteče brezuspešno 30-dnevni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo ali dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine, ali do pravnomočne odločitve, da se premoženje ne vrne. Ves ta čas je razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem prepovedano s sankcijo ničnosti razpolagalnega posla“. Stališče tega sodišča v sodbi II Cp 1366/2009, ki ga citira sodišče prve stopnje, je napačno.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti navedene pomanjkljivosti, je na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi prvotoženke ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v teku katerega bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali glede premoženja, ki je bilo predmet izvensodne poravnave med prvotoženko in drugotoženko, po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Nato bo moralo o zadevi ponovno odločiti.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi stroškovno odločitev v izpodbijanem delu (prvi odstavek pod točko 3 izreka sodbe), na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP pa je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.