Jedro

V izvršilnem postopku upnik uveljavlja svojo terjatev iz izvršilnega naslova in ima pravico do njene izterjave v novem izvršilnem postopku kljub temu, da je bil predhodni izvršilni postopek, v katerem je terjatev prvič uveljavljal, že pravnomočno ustavljen. Pravnomočnost sklepa o ustavitvi namreč zajema samo tekočo izvršbo v njenih časovnih mejah, ki obsegajo pravno razmerje, kakršno obstaja v času ustavitve postopka. Upnik lahko zato vloži nov predlog, ki temelji na spremenjenih okoliščinah. Sodišče ustavi izvršbo med drugim v primeru, če ugovoru dolžnika ugodi, ker je podan kateri od ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo. V takšnem primeru, torej ko je bila izvršba ustavljena zaradi pravnomočne ugoditve ugovoru proti sklepu o izvršbi, je za presojo pravnega učinka take odločitve bistveno, iz katerega ugovornega razloga je bilo ugovoru ugodeno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Dolžnica krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrnilo (I. točka izreka) in dolžnici naložilo, da je dolžna upniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 895,97 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne naprej (II. točka izreka).

2.Dolžnica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Kot bistveno navaja, da je upnik v predhodnih izvršilnih postopkih I 530/2016 in I 392/2019 uveljavljal v plačilo celotno terjatev, torej tako zapadle anuitete, kot tudi bodoče, ki naj bi zapadli zaradi odstopa od pogodbe in je bilo glede tega v celoti zavrnjeno. Upnik bi tako lahko v predhodnih postopkih zagotovo lahko uspešno uveljavljal zapadle terjatve, saj je bil v tem obsegu notarski zapis izvršljiv. Tako mora ugovor že razsojene zadeve veljati vsaj za terjatve od 10. 10. 2013 do 25. 1. 2021 - pravnomočnost zavrnilnega sklepa II Ip 1438/2020 z dne 12. 1. 2021. Gre torej za najmanj 87 zapadlih obrokov oziroma skupni znesek 87.076,56 EUR plus pripadajoče zamudne obresti. Ko je torej upnik v tretje odstopil od pogodbe in vložil predmetno izvršbo I 266/2022, je ponovno uveljavljal celotno terjatev od leta 2008 dalje ter še bodoče obroke od 5. 7. 2022, kar pa je bodočih dejansko le še za 14 obrokov oziroma 14.012,32 EUR. O vseh obrokih do 25. 1. 2021 je bilo torej pravnomočno razsojeno in je popolnoma napačno stališče, češ da upnik ni dokazal zapadlosti terjatve. Res da upnik v prejšnjih postopkih ni dokazal zapadlosti celotne terjatve, je pa dokazal zapadlost posameznih obrokov/anuitet, in to do vložitve obeh zavrnjenih predlogov za izvršbo. Le te je uveljavljal, obrazložil, posamezni obroki pa so izhajali iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Dalje dolžnica vztraja pri ugovoru zastaranja obresti. Poudarja, da obe izvršbi, ki sta bili pravnomočno zavrnjeni, ne moreta pomeniti pretrganja zastaranja, saj zavrnjene izvršbe ne morejo ustvarjati pravnih učinkov. Tudi plačila dne 2. 2. 2016, 9. 11. 2018 in 30. 3. 2021, ki niso bila prostovoljna, pač pa na podlagi vloženih izvršb, ne predstavljajo pretrganja zastaranja celotne terjatve iz naslova obresti, pač pa lahko kvečjemu predstavljajo pretrganje zgolj tistega obroka, na račun katerega so bili ti zneski plačani. V konkretnem primeru gre za terjatve/anuitete, ki zapadajo mesečno, kar pomeni, da se je lahko s posameznim plačilom pripoznala zgolj anuiteta, ki je bila delno plačana, ne pa kar celotna terjatev. S plačili 2. 2. 2016 v višini 650,00 EUR, 9. 11. 2018 v višini 750,00 EUR in 30. 3. 2021 v višini 750,00 EUR zagotovo ni mogla biti plačana nobena anuiteta po 4. 10. 2019 (tri leta pred vloženo izvršbo), saj je bilo na ta dan stanje neplačanih anuitet - 72.680,00 EUR oziroma stanje dolga - 118.540,94 EUR, kar jasno pove, da so bile z navedenimi plačili iz naslova blokade TRR v izvršilnem postopku plačane zgolj anuitete, ki so zapadle bistveno pred 4. 10. 2019. Sodišče teh dejstev niti ni ugotavljalo in se glede tega niti ni opredelilo, saj je materialnopravno zmotno zaključilo, da so navedena plačila pomenila pretrganje zastaranja kar za celotno neplačano terjatev. Če bi bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, bi bilo pravilno ugotoviti zastaranje vseh obresti pred 4. 10. 2019. Te so po izračunu izvedenca na 10. 10. 2019 znašale 37.669,59 EUR, kar pa je najmanj, kar je zastaralo. Nazadnje dolžnica poudarja, da je določilo notarskega zapisa, da t. i. pavšalen obrok obsega glavnico, obresti in stranske terjatve, nično, saj se niti na da preskusiti, koliko so obresti in koliko glavnica, ter kaj se sploh poračunava s plačevanjem. Na ničnost mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti. Če pa je sodišče štelo, da bi morala dolžnica vložiti posebno tožbo na ničnost, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva prekiniti izvršilni postopek in napotiti dolžnico k vložitvi tožbe ter ji za to dodeliti rok. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo 285., 13. in 206. člen ZPP, 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 55. člen ZIZ. Dolžnica predlaga razveljavitev sklepa o izvršbi in priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6.Dolžnica A. A. je vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, ki je bil zoper njo izdan na podlagi notarskega zapisa SV 1 z dne 28. 8. 2008 Kreditne pogodbe z dne 8. 7. 2008 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba) in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 25. 8. 2008 (priloga A2), po katerem je dolžnica kreditojemalka in zastaviteljica.

7.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da predmetni izvršilni postopek iz procesnih razlogov ni dopusten. Dolžnica je namreč v ugovoru med drugim uveljavljala obstoj negativne procesne predpostavke pravnomočno razsojene stvari (prim. 319. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ker sta glede terjatve po navedenem notarskem zapisu že tekla dva izvršilna postopka med istimi strankami, in sicer I 530/2016 ter I 392/2019. V izvršilnem postopku I 530/2016 je bil na podlagi ugovora zoper sklep o izvršbi le-ta s sklepom z dne 15. 1. 2018 razveljavljen in predlog za izvršbo zavrnjen. Sklep o ugovoru z dne 15. 1. 2018 je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Ip 705/2018 potrdilo. Tudi v izvršilnem postopku I 392/2019 je dolžnica ugovarjala zoper sklep o izvršbi in je bil s sklepom z dne 22. 7. 2020 njen ugovor prav tako zavrnjen, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom II Ip 1438/2020 z dne 12. 1. 2021 odločitev o ugovoru glede dolžnice A. A. spremenilo, sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo.

8.Kljub dejstvu, da je bilo v izvršilnih postopkih I 530/2016 in I 392/2019 med istimi strankami na podlagi istega notarskega zapisa ugovoru dolžnice ugodeno, sklep o izvršbi glede nje razveljavljen in predlog za izvršbo zavrnjen, ni podana procesna ovira pravnomočno razsojene stvari. Pravila o pravnomočnosti, ki veljajo v pravdnem postopku, ni mogoče samodejno preslikati v izvršilni postopek in pravnomočnost v izvršbi nima takega pomena kot v pravdi. V izvršilnem postopku upnik uveljavlja svojo terjatev iz izvršilnega naslova in ima pravico do njene izterjave v novem izvršilnem postopku kljub temu, da je bil predhodni izvršilni postopek, v katerem je terjatev prvič uveljavljal, že pravnomočno ustavljen. Pravnomočnost sklepa o ustavitvi namreč zajema samo tekočo izvršbo v njenih časovnih mejah, ki obsegajo pravno razmerje, kakršno obstaja v času ustavitve postopka. Upnik lahko zato vloži nov predlog, ki temelji na spremenjenih okoliščinah. Sodišče ustavi izvršbo med drugim v primeru, če ugovoru dolžnika ugodi, ker je podan kateri od ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo (prim. prvi odstavek 55. člena ZIZ). V takšnem primeru, torej ko je bila izvršba ustavljena zaradi pravnomočne ugoditve ugovoru proti sklepu o izvršbi, je za presojo pravnega učinka take odločitve bistveno, iz katerega ugovornega razloga je bilo ugovoru ugodeno. V konkretnem primeru iz spisa izhaja, da je sodišče v izvršilnem postopkih I 530/2016 in I 392/2019 ugovoru glede dolžnice A. A. pravnomočno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da upnik nikoli ni podal ustrezne odstopne izjave in posledično terjatev ni predčasno zapadla, notarski zapis pa ni izvršljiv (prim. 2. in 6. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Dolžnica je torej v izvršilnih postopkih I 530/2016 in I 392/2019 uspela z ugovorom, da notarski zapis ni izvršljiv, kar je ena od formalnih predpostavk za izdajo sklepa o izvršbi. Taka pravnomočna odločitev pa ne more biti ovira za ponovno vložitev izvršilnega predloga na podlagi istega notarskega zapisa. Dejstvo, da upnik v izvršilnih postopkih I 530/2016 in I 392/2019 ni dokazal zapadlosti celotne terjatve, namreč ne more biti razlog, da ne bi v novem izvršilnem postopku dokazoval, da pa so bili pogoji za zapadlost terjatve izpolnjeni po izdaji prvega sklepa o ugovoru. In prav to je upnik dokazoval tudi v predmetnem izvršilnem postopku I 266/2022.

9.Iz pritožbe sicer predvsem izhaja, da naj bi bil ugovor pravnomočno razsojene stvari podan vsaj za tiste terjatve oziroma anuitete, ki so zapadle do pravnomočnosti sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1438/2020 z dne 12. 1. 2021 dne 25. 1. 2021, češ da je bil v tem delu predlog za izvršbo že pravnomočno zavrnjen. Pritožbeno sodišče takšnemu stališču ne pritrjuje. Pravnomočnost konkretne sodne odločbe je vezana med drugim na njene objektivne meje. Procesna ovira res iudicata je tako podana (le) v primeru, ko gre za identična zahtevka in tudi za identično dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi I 530/2016 upnik od dolžnice izterjeval terjatev v višini 93.148,93 EUR s pripadki, pri čemer je predlog za izvršbo utemeljeval s trditvami, da je zaradi zamude s plačilom več kot dveh zaporednih obrokov odstopil od kreditne pogodbe in je zato predčasno zapadla v plačilo celotna do tedaj še nepoplačana terjatev. V zadevi I 392/2019 je upnik od dolžnice izterjeval terjatev v višini 98.795,71 EUR s pripadki, pri čemer je predlog za izvršbo prav tako utemeljeval s trditvami, da je (ponovno) odstopil od kreditne pogodbe in je zato predčasno zapadla celotna do tedaj še nepoplačana terjatev. Ne v zadevi I 530/2016 ne v zadevi I 392/2019 pa upnik ni ponudil trditvene podlage o anuitetah, ki so zapadle v plačilo le do vložitve posameznega od obeh predlogov za izvršbo (I 530/2016 ter I 392/2019), oziroma ni navedel, kolikšen je skupni znesek le že zapadlih, a še neplačanih anuitet ob vložitvi predloga za izvršbo. Pravnomočnost sklepa o ugovoru I 530/2016 z dne 15. 1. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 705/2018 ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1438/2020 z dne 12. 1. 2021 v zvezi s sklepom o ugovoru I 392/2019 z dne 22. 7. 2020 se tako lahko nanaša le na dejansko stanje, ki ga zajemata oba navedena sklepa, s katerima je bilo pravnomočno odločeno o ugovorih. Katero je to dejansko stanje, je razvidno iz sklepov o izvršbi I 530/2016 in I 392/2019 v povezavi s trditvami v predlogih za izvršbo, vloženih v zadevah I 530/2016 in I 392/2019. Kot rečeno, pa se trditve v predlogih za izvršbo v zadevah I 530/2016 in I 392/2019 nanašajo le na predčasno zapadlost celotne terjatve zaradi odstopa od kreditne pogodbe, kar pomeni, da objektivne meje pravnomočnosti sklepa o ugovoru I 530/2016 z dne 15. 1. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 705/2018 ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1438/2020 z dne 12. 1. 2021 v zvezi s sklepom o ugovoru I 392/2019 z dne 22. 7. 2020 obravnavane izvršilne zadeve I 266/2022 ne zajemajo. Posledično ni podana negativna procesna predpostavka pravnomočno razsojene stvari, kot v pritožbi zmotno meni dolžnica.

10.Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je v konkretnem primeru prišlo do zastaranja pogodbenih obresti, ki so zapadle v plačilo pred 4. 10. 2019 (to je tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi I 266/2022). Ker dolžnica dolguje plačilo anuitet (torej seštevka glavnice in pogodbenih obresti), zanje velja triletni zastaralni rok iz drugega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa dolžnica s pritožbo ne ovrže ugotovitve sodišča prve stopnje, da navedeni triletni zastaralni rok še ni potekel, saj je z dolžničinimi delnimi plačili prišlo do pretrganja zastaranja. Po prvem odstavku 364. člena OZ se zastaranje pretrga z dolžnikovo pripoznavo dolga, za katero gre med drugim v primeru, če dolžnik kaj plača na račun (drugi odstavek 364. člena OZ). V zvezi s tem dolžnica v pritožbi pravno zmotno vztraja, da je bilo s posameznim plačilom pretrgano le zastaranje anuitete, ki je bila z njim (delno) plačana, za takšno stališče v drugem odstavku 364. člena OZ ni podlage. Če dolžnik kaj plača na račun, se namreč pretrga zastaranje terjatve kot takšne, torej celotne do tedaj še nepoplačane terjatve. Poleg tega dolžnica ne trdi, da bi delna plačila opravila le na račun glavnice, če pa je z delnimi plačili plačevala (tudi) obresti, je s tem pripoznala tudi dolg iz naslova glavnice.

11.Glede na pravno zmotnost stališča dolžnice, da naj bi šlo le za pretrganje zastaranja anuitet, ki so bile (delno) poravnane s posameznimi plačili, okoliščina, da se do ugovornih navedb v tej smeri sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo, na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala. Prav tako ni mogoče slediti niti pritožbeni trditvi, da plačila dne 2. 2. 2016, dne 9. 11. 2018 in dne 30. 3. 2021 niso bila prostovoljna. Višje sodišče ugotavlja, da se dolžnica na navedeno v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma v vlogi z dne 19. 12. 2022 niti ni sklicevala in gre tako za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ki je ni mogoče upoštevati. Sicer pa pritožnica tudi ne trdi, da bi navedena plačila zahtevala nazaj bodisi z nasprotno izvršbo ali kondikcijskim zahtevkom v pravdi. Torej se je s plačili na račun terjane terjatve strinjala.

12.Nazadnje dolžnica neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje kršilo člene 13, 206 in 285 člen ZPP ter 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter 55. člen ZIZ, ker ob odločitvi, da ne bo samo presojalo ničnosti notarskega zapisa, ni prekinilo postopka ter napotilo dolžnice k vložitvi tožbe. Sodišče namreč niti v določbah ZIZ niti v določbah ZPP ni imelo podlage, da bi dolžnico napotilo k vložitvi tožbe za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, v primeru, če med izvršilnim postopkom dolžnik takšno tožbo samoiniciativno vloži, pa je to po za izvršilni postopek specialni določbi 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ razlog za odlog izvršbe in ne za prekinitev postopka, kot zmotno meni dolžnica.

13.Po povedanem je odločitev o ugovoru pravilna, posledično je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Glede na neuspeh s pritožbo dolžnica krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Prim. tudi VSL sklep II Ip 3572/2016.

2Rijavec V., Civilno izvršilno pravo, GV Založba 2003, str. 191.

3Drugače bi bilo v primeru, če bi bilo v predhodnem izvršilnem postopku ugovoru pravnomočno ugodeno, sklep o izvršbi razveljavljen in predlog za izvršbo zavrnjen zaradi dokončnega poplačila terjatve (t. i. opozicijski ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ). Prim. sklep Ustavnega sodišča RS, Up-397/05 z dne 13. 6. 2005.

4Dolžnica kot datum pravnomočnosti sklepa pritožbenega sodišča II Ip 1438/2020 zmotno navaja 25. 1. 2021, saj sklep višjega sodišča postane pravnomočen že z njegovo izdajo.

5Več o objektivnih mejah pravnomočnosti v civilnem sodnem postopku glej Wedam Lukić D. v: Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 156 do 168.

6Prim. Kranjc V. v: Juhart M., Plavšak N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 471.

7Prim. Kranjc V. v: Juhart M., Plavšak N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 501.

8S to vlogo se je dolžnica odzvala na upnikove trditve v odgovoru na ugovor, da je bilo zastaranje z delnimi plačili pretrgano.

9S stališčem, da v izvršilnem postopku ničnosti pogodbe v neposredno izvršljivem notarskem zapisu ni dopustno presojati, se višje sodišče glede na načelo formalne legalitete in naravo izvršilnega postopka strinja.