Jedro

Zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), ne pa tudi generične stvari (genus), na primer denar. Bistveno za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice je, da lahko tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena bodisi generična) ne pripada, zahteva izločitev iz stečajne mase (22. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Razlika je samo v načinu izročitve: kadar je stvar individualno določena, mora dolžnik izročiti prav to stvar, kadar pa gre za generične stvari, mora izročiti enako količino takih stvari, v obravnavanem primeru torej enako količino denarja (tako tudi odločba VSL I Cpg 1484/1999).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja izločitvena pravica tožnika na denarnem znesku 6.299,99 EUR in je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.299,99 EUR na TRR upnika št.: x,odprt pri x d.d., L., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku pravdne stroške, odmerjene na 1.095,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. V pritožbi uveljavlja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen. Četudi bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je na denarnih sredstvih v obravnavani zadevi mogoče uveljavljati izločitveno pravico, bi namreč morala tožeča stranka za uspeh v pravdi zatrjevati in dokazati, da je tožeči stranki brez pravne podlage nakazala znesek 6.299,99 EUR in da je tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka na svojih transakcijskih računih z zneskom v višini 6.299,99 EUR razpolagala. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala zgolj prvo predhodno navedeno dejstvo, v posledici česar je njena trditvena podlaga pomanjkljiva, tožbeni zahtevek pa nesklepčen in ga bi bilo potrebno v celoti zavrniti že iz tega razloga. Ne glede na navedeno, pa bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v primeru, da bi tožeča stranka podala popolno trditveno podlago, saj v predmetni zadevi po materialnem pravu izločitvene pravice ni mogoče pridobiti. Izločitvena pravica bi bila možna le v primeru individualizacije denarja, če je sporni denar na primer shranjen v sefu v banki, ali pa, če je sporni denar označen na način ali z znaki, tako da bi ga bilo mogoče po posameznih enotah ali skupno objektivno in tudi namensko ločiti kot upnikov lastninski species od drugega denarja, s katerim je utegnil dolžnik razpolagati. Zgolj v takšnem primeru je na denarnem znesku mogoča izločitvena pravica, v situaciji iz obravnavane zadeve pa nikakor ne. Glede na to, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, je nepravilen tudi izrek o stroških, zato tožena stranka izpodbija sodbo tudi v tem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi ustrezno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bil denarni znesek, ki je predmet uveljavljanega tožbenega zahtevka, nakazan toženi stranki, nad katero je bil začet stečajni postopek, prav tako je bilo med strankama nesporno, da je bil znesek toženi stranki nakazan pomotoma.

7. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje nesklepčnosti zahtevka, ker da tožeča stranka ni zatrjevala, da je tožena stranka ob začetku stečajnega postopka na svojih transakcijskih računih s spornim zneskom razpolagala in da so predmetna denarna sredstva v vtoževani višini dejansko obstajala na njenih transakcijskih računih.

8. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bil zadevni denarni znesek toženi stranki nakazan, čemur tožena stranka ni oporekala. Trditveno in dokazno breme, da v času stečajnega postopka v stečajni masi ni imela denarnih sredstev, je bilo na strani tožene stranke, ki pa v tej smeri tovrstnih trditev ni podala, niti ni zanje ponudila dokazov. Zato z uveljavljanjem, da ob začetku stečajnega postopka premoženja, na katerem tožeča stranka uveljavlja izločitveno pravico, ni bilo, ne more biti uspešna.

9. Neutemeljeno pa tožena stranka nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru izločitveni zahtevek, čeprav gre za denarni znesek, utemeljen. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da glede na dejstvo, da je bil v obravnavanem primeru znesek na račun tožene stranke nakazan po pomoti, tožena stranka na njem ni pridobila lastninske pravice, torej ni prešel v njeno premoženje. V tem pogledu se je sklicevalo tudi na stališče iz sodne prakse, da kadar je stečajni dolžnik do določenega premoženja prišel naključno, brez kakršnekoli podlage, kot na primer, da mu je bil nakazan pomotoma, mu ta denarni znesek ne pripada, zato je možen zahtevek za njegovo izločitev in vrnitev (odločba VSL I Cpg 421/98).

10. Pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo stališču iz odločbe VSL I Cpg 421/98 z dne 7. 5. 1998. Sklicevanje sodišča prve stopnje v oporo svoji odločitvi na citirano odločbo je povsem na mestu. V obeh primerih je šlo namreč za enako dejansko situacijo, ko je stečajnemu dolžniku bil denarni znesek nakazan pomotoma, zato gre za primerljiva primera in temu ustrezno primerno sklicevanje na zadevni primer v duhu načela enakega varstva pravic.

11. Sodišče druge stopnje tudi ne more pritrditi pritožbenemu stališču (oprtem na primeru iz sodne prakse VSL I Cpg 856/2001), da na denarju kot genusu izločitvena pravica ni mogoča oziroma da je mogoča le v primeru individualizacije denarja. Zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), ne pa tudi generične stvari (genus), na primer denar. Bistveno za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice je, da lahko tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena bodisi generična) ne pripada, zahteva izločitev iz stečajne mase (22. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Razlika je samo v načinu izročitve: kadar je stvar individualno določena, mora dolžnik izročiti prav to stvar, kadar pa gre za generične stvari, mora izročiti enako količino takih stvari, v obravnavanem primeru torej enako količino denarja (tako tudi odločba VSL I Cpg 1484/1999).

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).