Jedro

S tem, ko je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje skupaj z njegovimi pravnimi posledicami odpravljeno, ne more več vplivati na pravni položaj nikogar, torej tudi na pravni položaj tožnikov v obravnavani zadevi ne. To pa pomeni, da si tožniki z vloženo tožbo ne morejo več v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorju A. d.o.o. (v tej zadevi prizadeti stranki) gradbeno dovoljenje za daljnovod 2 x 110 kV Brestanica - Hudo na odseku med SM84 in SM102, na tam navedenih zemljiščih, pod tam navedenimi pogoji.

2. Tožniki so zoper to gradbeno dovoljenje vložili tožbo in v njej predlagali, naj sodišče izpodbijano odločbo "razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje" oziroma podrejeno, naj to odločbo v celoti odpravi, poleg tega pa so zahtevali povračilo stroškov upravnega spora.

3. Iz tožbe med drugim izhaja, da tožniki menijo, da rekonstrukcija stojnega mesta (SM) 84 ne more biti predmet tega gradbenega dovoljenja, saj vplivno območje tega SM na bivalno okolje ni bilo upoštevano pri izdaji gradbenega dovoljenja, da projektna dokumentacija ni izdelana v skladu z državnim prostorskim načrtom (DPN), da so vplivi SM84 in daljnovoda na bivalno okolje nesprejemljivi, da bi se moralo gradbeno dovoljenje nanašati na celoten daljnovod kot linijski objekt, da investitor ne razpolaga z ustrezno pravico graditi, da niso upoštevane določbe o varovalnem pasu in da v skladu z Uredbo o elektromagnetnem sevanju niso bile izbrane take tehnične rešitve, ki zagotavljajo, da mejne vrednosti niso presežene in hkrati omogočajo najnižjo tehnično dosegljivo obremenitev okolja zaradi sevanja in hrupa.

4. Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Zoper izpodbijano odločbo je bila še pred obravnavano tožbo (27. 7. 2016) vložena tožba B.B., ki jo je sodišče obravnavalo pod opr. št. I U 1530/2016. V tej zadevi je sodišče s sodbo z dne 9. 3. 2017 odločilo o zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja, ga odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Po prvem odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) so bile s tem odpravljene tudi pravne posledice odločbe (izpodbijanega gradbenega dovoljenja), po tretjem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa je bila zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana.

6. Ker je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravljeno, je s tem nastal položaj, kot da sploh ne bi bilo izdano. Ta posledica je smiselno lahko nastala le za vse udeležence v upravnem postopku za izdajo tega gradbenega dovoljenja in ne le za udeležence upravnega spora, v katerem je bilo gradbeno dovoljenje odpravljeno. Povedano drugače: s tem, ko je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje skupaj z njegovimi pravnimi posledicami odpravljeno, ne more več vplivati na pravni položaj nikogar, torej tudi na pravni položaj tožnikov v obravnavani zadevi ne. To pa pomeni, da si tožniki z vloženo tožbo ne morejo več v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja.

7. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1 oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena). Kot je bilo obrazloženo, izpodbijana odločba po odpravi nima več nikakršnih pravnih posledic, torej ne posega v pravno korist tožnikov, zato je sodišče v skladu z navedenimi zakonskimi določbami njihovo tožbo zavrglo.

8. Sodišče pripominja, da je s tem prišlo do procesnega položaja, ki ni bistveno drugačen, kot če bi sodišče obe tožbi združilo v skupno obravnavo. Tudi v takem primeru bi namreč že utemeljenost enega od tožbenih ugovorov lahko pomenila ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe, ne da bi se sodišče spuščalo v utemeljenost ostalih ugovorov. Odločitev v tej zadevi torej ne pomeni, da tožniki sploh ne morejo uveljavljati svojih ugovorov. To bodo lahko storili v ponovljenem upravnem postopku, če z odločbo, izdano v tem postopku ne bodo zadovoljni, pa bodo morebitne nezakonitosti nove odločbe lahko uveljavljali z vložitvijo nove tožbe v upravnem sporu.

9. Izdaja prej navedene sodbe, s katero je bila izpodbijana odločba odpravljena, je sicer preprečila vsebinsko obravnavanje tožbe v tej zadevi, vendar je - kot že rečeno - za tožnike, ki so si prizadevali za odpravo tožbe, pravni položaj enak, kot če bi s tožbo uspeli. Pri tem ni bistveno, da je sodišče tožbo zavrglo, saj so bile ob vložitvi tožbe zanjo izpolnjene procesne predpostavke (pravočasnost in dopustnost), do prenehanja pravnega interesa tožnikov pa je prišlo kasneje, iz razlogov izven njihove pravne sfere. Zato sodišče meni, da ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je namreč po povedanem pravni položaj tožnikov enak, kot če bi sodišče ugodilo njihovi tožbi, je prišlo do procesne situacije, ki jo ureja tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

10. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožniki pa niso imeli pooblaščenca, ki bi bil odvetnik, se jim priznajo stroški v višini 15,00 EUR (3. člen Pravilnika). Ker so tožniki po povedanem v enakem pravnem položaju, kot če bi s tožbo uspeli, jim bo po uradni dolžnosti vrnjena tudi sodna taksa (smiselna uporaba opombe 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).