Jedro

Odločitev o zavrženju predloga za obnovo in revizije je posledica določbe 3. odst. 86. čl. ZPP. Sodišče bi moglo upoštevati vlogo tožnika le v primeru, če bi izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. čl. ZPP). Sodišče je pri odločanju o predlogu za oprostitev sodne takse dolžno upoštevati predpostavke zakona zato vprašanje ali bi bilo sodišče s predlaganim odlogom plačila sodne takse neposredno prizadeto, ni odločilnega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za obnovo postopka in revizijo zavrglo, predlog za odložitev plačila taks do izdaje odločbe pa je zavrnilo.

Proti sklepu se je tožnik pravočasno pritožil. Navaja, da pritožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnih zakonov. V obrazložitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo in revizijo navaja, da je trenutno brez prihodkov, zato višjemu sodišču predlaga, da dovoli obnovo ali revizijo in mu na stroške sodišča določi pooblaščenca za dejanja z izrednimi pravdnimi sredstvi ali mu dovoli, da dejanja opravi sam. Razloge za obnovo postopka in revizijo je že podal v svoji vlogi z dne 27.9.1999. V obrazložitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga pa navaja, da v kolikor bi zmogel in plačal sodne takse, bi res prišlo do kreditiranja, vendar bi si ta kredit neupravičeno pridobilo sodišče. Dobro je znano, kakšni so čakalni roki pred sodišči. Vsak upravičenec naj bi imel pravico do plačila šele po opravljenem dejanju. V tem postopku je že plačal takso za izdajo začasne odredbe, vendar pa po skoraj dveh mesecih še ni prejel odgovora in mu vsak dan nastaja vse večja škoda. Še vedno meni, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila taks. Če bi mu višje sodišče odložilo plačilo sodnih taks, sodišče ne bi bilo s tem prizadeto.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ne navaja razlogov zoper pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tem, da se njegov predlog za obnovo in revizijo zavrže. Pritožbeno sodišče je zato opravilo preizkus v okviru določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in je tudi pravilno uporabilo določbo 86. člena ZPP. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da sta obnova in revizija izredni pravni sredstvi, ki ju lahko vloži le pooblaščeni odvetnik. Odločitev o zavrženju predloga za obnovo in revizije je posledica določbe 3. odst. 86. čl. ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi povzelo. Sodišče bi moglo upoštevati vlogo tožnika le v primeru, če bi izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. čl. ZPP). Višje sodišče kot pritožbeno sodišče presoja le pravilnost odločbe, ki se s pritožbo izpodbija zato ne more vsebinsko presojati predloga tožnika, da mu sodišče določi pooblaščenca, ne glede na razlog iz katerega tak predlog vlaga.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega predloga za odložitev plačila sodne takse.

Sodišče prve stopnje je v utemeljitev sprejete odločitve navedlo pravilne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v predlogu ni navedel razlogov, zakaj bo takso za tožbo (takso za predlog za izdajo začasne odredbe je tožnik med postopkom že plačal) lažje plačal ob izdaji odločbe kot ob nastanku taksne obveznosti. Sodišče je pri odločanju o predlogu za oprostitev sodne takse dolžno upoštevati predpostavke zakona. Institut oprostitve plačila sodne takse je izjema od siceršnje v zakonu predpisane dolžnosti, da morajo stranke v pravdnih postopkih plačevati sodne takse.

Zato vprašanje ali bi bilo sodišče s predlaganim odlogom plačila sodne takse neposredno prizadeto, ni odločilnega pomena. Drugače povedano, sodišče oprosti oziroma odloži obveznost plačila sodne takse le v primeru, če so izkazani v zakonu predvideni pogoji. Pokaže se torej, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je zato sodišče, na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP, kot tako zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.