Jedro

Odvetniška zbornica ni odgovorna za škodo, ki je odvetniku nastala zaradi začasne prepovedi opravljanja odvetniške dejavnosti, ker je zoper odvetnika bil odrejen pripor zaradi suma kaznivega dejanja, zaradi česar ni primeren za opravljanje odvetniške dejavnosti.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena, revizija proti sklepu pa se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval od tožene stranke, da mu povrne premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, ko mu je ta v aprilu 1982 začasno prepovedala opravljanje odvetniške dejavnosti. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Istočasno je zavrnilo tudi tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje in sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev sodnih taks potrdilo.

Proti takšni odločitvi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev odločb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odgovornost iz pravičnosti (169. člen ZOR) bi narekovala, da tožena stranka nosi posledice svojih odločitev, s katerimi je posegla v pravico do dela odvetnika. Združevanje v odvetniško zbornico je namreč obvezno, zaradi česar ob izostanku subjektivne odgovornosti odvetnika načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (12. in 13. člen ZOR) narekujejo odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi neutemeljenega suspenza. S tem v zvezi podrobneje opisuje razmere, ki so bile koncem leta 1981 in v letu 1982 v M., ko je tedanja ZK ustvarjala številne afere, med njimi tudi odvetniško. Izmed devetih odvetnikov, ki so bili v kazenskem postopku, je bil le tožnik suspendiran, pa na koncu oproščen obtožbe za dejanja, ki naj bi bila temelj suspenzu. Do zmotne uporabe materialnega prava je prišlo tudi zaradi presoje zakonitosti oziroma nezakonitosti suspenza in odločitve, da manjka element protipravnosti, čeprav bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je pravno dopustno posegati v pravico do dela (člen 201. Ustave SRS iz leta 1974), če ni podana subjektivna odgovornost delavca (drugi odstavek 193. člena zakona o združenem delu), oziroma ali je dopustno suspendirati delavca, če ni subjektivno odgovoren za kršitev obveznosti in če se disciplinski postopek za kršitve, zaradi katerih je bil suspendiran, ne izvede. Podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in s tem tudi za začasno prepoved opravljanja odvetniške dejavnosti, je pozneje odpadla, zaradi česar bi bila mogoča tudi smiselna uporaba določbe četrtega odstavka 210. člena ZOR. Tako je na tožnikovi strani ostala le dolžnost, da dokaže višino nastale škode zaradi suspenza. Tožena stranka pa trpi posledice ravnanja svojega organa, izvršilnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije. Sicer pa z odločbo sodišča Združenega dela SR Slovenije z dne 26.8.1982 o tožnikovem zahtevku za povračilo dohodka v času prepovedi opravljanja odvetniške dejavnosti ni bilo odločeno.

Končno tožnik graja tudi odločitev o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Višina tožnikovega dohodka ni bila ugotovljena, pa tudi višina taksne obveznosti ne. V bistvu pa gre za delovni spor, v katerem se taks ne plačuje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija proti sodbi ni utemeljena, revizija proti odločitvi o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa ni dovoljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) v pravdi ni bilo. V ostalem je ta revizijski razlog sicer izrecno uveljavljan, vendar pa se trditvena podlaga v tej smeri nanaša le na odločitev o predlogu za oprostitev plačila taks. Omejitev na navedeno področje pa posega v vprašanje dovoljenosti revizije proti sklepu (400. člen ZPP), kar pa je predmet posebnega revizijskega preizkusa.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Zatrjevana škoda izvira iz odločbe tožene stranke o začasni prepovedi tožniku, da opravlja odvetniško dejavnost. Pri tem tožnik sam trdi, da je tožena stranka ob odločitvi o suspenzu imela podlago v uvedbi kazenskega postopka in odreditvi pripora, kar velja tudi za "trajanje disciplinskega postopka" kot podlage vtoževani odškodnini. Po določbi 25. člena tedaj veljavnega statuta Odvetniške zbornice Slovenije se je odvetniku lahko začasno prepovedalo opravljanje odvetniške dejavnosti, če je bil za dejanje, zaradi katerega ni primeren opravljati odvetniške dejavnosti, uveden zoper njega kazenski ali disciplinski postopek. Glede na revizijsko pravno gledanje pa se v tem okviru pojavi dilema, ali je po določbi 154. člena ZOR odgovornost tožene stranke mogoče presojati le s stališča, ali so za njeno zatrjevano odškodninsko odgovornost izkazani vsi elementi civilnega delikta (vključujoč tudi element protipravnosti), ali pa gre za širšo presojo, ki posega tudi na področje delovnega prava v povezavi z ustavno varovano pravico do dela, ki je kršena ob izostanku delavčeve krivdne odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti. Pri tem sta v reviziji citirani določbi 201. člena Ustave SRS iz leta 1974 ter drugega odstavka 193. člena tedaj veljavnega zakona o združenem delu, vsebinsko pa gotovo tudi določbi 165. in 166. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list SRS, št. 24/77 - 30/78).

Odgovor na navedeno dilemo je pravno pravilno vsebovan v razlogih sodb nižjih sodišč, ki iščeta podlago za odločitev v določbah ZOR, ki se nanašajo na civilni delikt. Pravice, obveznosti in odgovornosti člana odvetniške zbornice je urejal zakon o pravni pomoči (Ur. list SRS, št. 23/79). Razmerje med odvetnikom in odvetniško zbornico po teh določbah in statutu odvetniške zbornice ni bilo enako razmerju med delavcem in delodajalcem, kakor ga je urejal zakon o delovnih razmerjih. Po določbi 46. člena zakona o pravni pomoči je odvetnik opravljal odvetniško dejavnost z osebnim delom samostojno kot poklic. Zato tožniku zatrjevana škoda ni mogla nastati zaradi kršitve pravic iz njegovega "delovnega razmerja" ob pomanjkanju subjektivne odgovornosti za nastalo "kršitev delovne obveznosti, zaradi katere je bil suspendiran". Tožena stranka je v zakonu o pravni pomoči in statutu imela upravičenje odvetniku začasno prepovedati opravljanje njegove dejavnosti ob izpolnitvi predpisanih pogojev. Ta pravica pa je temeljila na obveznem včlanjevanju v odvetniško zbornico v zvezi z opredelitvijo odvetniške dejavnosti kot dejavnosti posebnega pomena, ne pa na medsebojnem razmerju, kakršno je bilo med delavcem in delodajalcem. Tako v tem primeru ni mogoče uporabiti določb tedaj veljavnega zakona o delovnih razmerjih o posledicah neutemeljenega suspenza glede na kasneje odpadlo podlago, pa tudi ne ustavnih določb o pravici do dela in iz njih izpeljane odgovornosti.

Tožena stranka torej lahko odškodninsko odgovarja le v okviru določb ZOR o civilnem deliktu, katerega pomemben element je tudi protipravnost. Dejanske ugotovitve obstoj tega elementa podirajo. Za izrečeni suspenz je namreč tožena stranka imela na razpolago vse pogoje glede na 25. člen svojega statuta. Pri tem izpodbijana sodba ugotavlja, da je Sodišče združenega dela SRS z odločbo z dne 26.8.1982 ugotovilo, da odločitev o suspenzu z dne 28.4.1982 ni bila nezakonita. Takšna pa tudi ni mogla postati zato, ker je disciplinski postopek bil kasneje ustavljen oziroma zastaran. Na neprimerljivost te situacije s primerom upravičenosti do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora v posledici oprostitve od obtožbe, njene zavrnitve ali ustavitve kazenskega postopka iz drugih razlogov, pa je pravilno opozorjeno že v izpodbijani sodbi. Tu gre namreč za enega od izjemnih primerov objektivne odškodninske odgovornosti (1. točka prvega odstavka 545. člena zakona o kazenskem postopku).

Revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje, ki se nanaša na zavrnitev predloga za oprostitev sodnih taks, je treba presojati s stališča dopustnosti revizije zoper sklep (400. člen ZPP), v tem okviru pa se stališča, da ima navedena odločitev naravo sklepa o stroških (peti odstavek 129. člena ZPP). Taka odločba o stroških pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Odločitev o pravdnih stroških, torej tudi o taksni obveznosti, ki spada v ta sestav, je akcesorne narave. Ob takšnem stanju stvari je revizijsko sodišče ta del revizije glede na določbo prvega odstavka 400.člena v zvezi z določbo 392. člena ZPP zavrglo kot nedovoljen. Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Ur. list SFRJ 477-27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. list SFRJ 29/78-57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS 1/91-I).