Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ob sklenitvi pogodbe med prodajalko nepremičnin in toženo stranko v letu 1979 ni bilo soglasja volj za sklenitev prodaje za parcelo št. 1303, in je ta nepremičnina v pogodbi pomotoma navedena. Ker ni bilo soglasja volj, tudi lastninska pravica ni prešla s prodajalke na kupca. Pri sklepanju pogodbe med prodajalko in tožnikoma v letu 1981 pa je nastala podlaga za prehod lastninske pravice med njimi, saj so se pogodbene stranke dogovorile o vseh bistvenih sestavinah prodajne pogodbe (454. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), nepremičnina pa je bila tudi izročena v uporabo in užitek, kupnina je bila plačana. To pa pomeni, da je bila pogodba že tudi realizirana in sta sodišči ob takih ugotovitvah pravilno uporabili določilo 73. člena ZOR. Ob ugotovitvah, da sta bila tožnika dobroverna in zakonita posestnika parcele št. 1303, je pravilna tudi presoja, da sta tožnika sporno nepremičnino priposestvovala, skladno z določilom 2. odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika solastnika vsak do ene polovice nepremičnine parc. št..., pašnik v izmeri 8895 kvadratnih metrov, ki je pripisana vl. št... k.o... Toženi stranki je naložilo, da izstavi tožnikoma ustrezno zemljiškoknjižno listino. Ugotovilo je namreč, da je med prodajalko sporne nepremičnine in tožnikoma prišlo do dejanskega soglasja volj in sklenitve kupne pogodbe ter plačila kupnine, ne pa med prodajalko in prvotoženko in njenim pokojnim možem. Sporno nepremičnino sta tožnika tudi priposestvovala, saj sta jo več kot deset let dobroverno in zakonito posedovala. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sprejelo vse dejanske in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča. Zoper opisano pravnomočno odločitev sodišča druge in prve stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev v novo sojenje. V reviziji trdi, da je v spisu polno listinskih dokazov, ki govore v prid trditvam tožene stranke. Opozarjala je na kupno pogodbo z dne 19.2.1979, s katero je pokojni E. Ž. kupil sporno nepremičnino, parc. št..., ki je bila vedno pašnik, čeprav je res, da se hitro zarašča z drevjem. To parcelo je pokojni tudi užival, kar so potrdile zaslišane priče. Tožnika sta dne 19.5.1981 kupila druge nepremičnine, ne pa sporne parcele, ki je tako velika, da je ni mogoče kar tako spregledati in bi jo že preje pogrešila. Sporna parcela je bila ponujena na prodaj na oglasni deski v letu 1979 in ne leta 1981. Če se ne upošteva zapis v pogodbi iz leta 1979, je brez haska pisati pogodbe. Sodišče ni pravilno razumelo dogovorov o nameravani zamenjavi nepremičnin med pokojnim E. in tožečo stranko. Zaključek sodišča, da sta pogodbeni stranki leta 1981 izpolnili vsaka svojo obveznost, pa je zato pogodba v smislu člena 73 ZOR veljavna, je nepravilen, tudi z ničemer dokazan. Sporna parcela je bila vendar že prodana, taka je bila pogodbena volja strank v pogodbi iz leta 1979, kjer je bila parcela izrecno navedena. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih, ki jih navajajo sodbe ter dejstvih, ki so razvidna iz vsebine listin, ki so predložene in se nahajajo v spisu.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ob sklenitvi pogodbe med prodajalko nepremičnin in toženo stranko v letu 1979 ni bilo soglasja volj za sklenitev prodaje za parcelo št..., in je ta nepremičnina v pogodbi pomotoma navedena. Ker ni bilo soglasja volj, tudi lastninska pravica ni prešla s prodajalke na kupca. Pri sklepanju pogodbe med prodajalko in tožnikoma v letu 1981 pa je nastala podlaga za prehod lastninske pravice med njimi, saj so se pogodbene stranke dogovorile o vseh bistvenih sestavinah prodajne pogodbe (454. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), nepremičnina pa je bila tudi izročena v uporabo in užitek, kupnina je bila plačana. To pa pomeni, da je bila pogodba že tudi realizirana in sta sodišči ob takih ugotovitvah pravilno uporabili določilo 73. člena ZOR. Ob ugotovitvah, da sta bila tožnika dobroverna in zakonita posestnika parcele št..., je pravilna tudi presoja, da sta tožnika sporno nepremičnino priposestvovala, skladno z določilom 2. odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Opisane ugotovitve predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago revizijskega preizkusa in jih je prepovedano z revizijo izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Te iste ugotovitve so skladne s predloženimi listinami in drugimi dokazi, ki so bili v postopku pred sodiščem izvedeni in tudi ocenjeni. Sodišče prve stopnje je opisalo, zakaj sprejema trditev tožeče stranke o pomotnem zapisu v obeh pogodbah, sodišče druge stopnje pa je dokazno oceno sprejelo. Očitek o neskladju med listinami v spisu in odločilnimi dejstvi, ki jih navajajo sodbe, je v reviziji le pavšalen. Revizijsko sodišče na grajo dokazne ocene in izpodbijanje dejanskega stanja zato ne odgovarja.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Zavrnitev revizije kot neutemeljene (393. člen ZPP) je posledica ugotovitve, da zatrjevani razlogi zmotne uporabe materialnega prava niso podani, prav tako tudi ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov tožene stranke je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.